Arhitektka Jana Kocjan (roj. 1985) živi in dela v Oslu na Norveškem, v biroju Helen & Hard, specializiranem za gradnjo v lesu. Pot jo je iz Ljubljane sprva vodila v Trondheim, kjer je v okviru  izmenjave Erasmus leto dni preživela kot študentka arhitekture. V tem času se je naučila jezika in začela prejemati povpraševanja za prevode iz norveščine v slovenščino. To jo je vzpodbudilo, da se je leto po zaključenem študiju arhitekture v Ljubljani (2010) preselila nazaj na Norveško in študirala še lingvistiko. Že med študijem lingvistike je Jana začela delati v arhitekturnem biroju Helen & Hard, kjer se multidisciplinarnost spoštuje in vzpodbuja. Fokus biroja sta lesena gradnja in projektiranje za družbo v trajnostnem smislu. Kot arhitektko jo najbolj zanima projektiranje kulturnih stavb, predvsem gledališč in objektov, ki so na karšenkoli način povezani s knjigo oziroma z literaturo.  Je bila selitev na Norveško tvoja mladostna želja ali je selitev bolj posledica naključij?

Skandinavske države so me od nekdaj privlačile. Sicer sem si med študijem arhitekture v prvi vrsti želela na Švedsko, ampak te povezave naša fakulteta ni ponujala. Bila pa je možnost izmenjave z norveško fakulteto v Trondheimu, in tako sem se leta 2005 za eno leto preselila tja. Hitro sem ugotovila, da mi način dela, kultura in mentaliteta ustrezajo, zato sem se po študiju kmalu vrnila še na arhitekturno prakso, ki sem jo opravila v Stavangerju na zahodni obali. Sem so me torej pripeljala naključja, pa tudi osebne afinitete. Če prištejem leto izmenjave in prakse, sem zdaj na Norveškem skupaj že 12 let. V tem času sem si tukaj ustvarila družino in Oslo je postal moj dom, v Slovenijo pa hodim na počitnice.

Med študijem v Ljubljani in takoj po opravljeni diplomi si delala v A.biroju pri prof. Milošu Florijančiču in dr. Mateju Blenkušu. Kakšne izkušnje si pridobila?
Milošev način ramišljanja in pristop k arhitekturi sem poznala že s fakultete, saj je bil moj mentor na seminarju in pri diplomi. Preko ostalih sodelavcev pa sem dobila vpogled v arhitekturno prakso v Sloveniji, kulturo dela in način komunikacije. Po mojih izkušnjah je projektna dokumentacija, ki jo pripravi arhitekt v Sloveniji, bolj tehnična, v primerjavi s tem, kar pripravljamo na Norveškem. V Sloveniji sicer nisem delala dolgo časa, imela pa sem priložnost nadgrajevati znanje o tlorisih, detajlih, poleg tega sem trenirala natačnost in doslednost, ki jo zahteva projektiranje v arhitekturnih programih, ki so v uporabi v Sloveniji.

Te je študij na ljubljanski fakulteti dobro pripravil na prakso v tujini?
Če primerjam svoje znanje razumevanja in risanja tlorisov ter obvladovanje arhitekturnih programov s tem, kar znajo študenti, ki študirajo na Norveškem, lahko rečem, da sem imela dobro podlago. Že v času študija sem lahko sodelovala in pomagala pri izrisu načrtov ne glede na to, v kateri fazi je bil projekt. Takšne pomoči od tukajšnjih študentov ne moremo pričakovati. Po drugi strani se mi zdijo norveški študentje bolj samozavestni in kreativni. Šole jih vzpodbujajo, da razmišljajo širše in izven konvencij, s čimer pomembno prispevajo pri razvijanju projektov, arhitekturne programe pa tekom prakse tako ali tako hitro osvojijo. Na fakulteti v Ljubljani je veliko poudarka na teoriji, razvijanju tlorisov in konceptualnem razmišljanju. V času mojega študija je nekaj profesorjev te teme znalo predstaviti tako, da smo v vsebinskem smislu res veliko odnesli. Sem pa mnenja, da se nas je pri projektnih nalogah preveč vodilo in popravljalo. Tak način učenja sicer predstavi neke arhitekturne standarde ter študente pripravi na projektiranje v tehničnem smislu, ne spodbuja pa samostojnega in kreativnega iskanja rešitev.

V biroju Helen & Hard, kjer delaš kot projektantka, je glavni fokus gradnja z lesom.
Ko govorimo o leseni gradnji, mislimo tako na gradbene kot na arhitekturne elemente – konstrukcijo, izolacijo, fasado, detajle. Les je trajnostni material in njegove lastnosti ustvarjajo prijetno in zdravo bivanjsko klimo. Pomembno pa je, da pozitivne lastnosti lesa pridejo do izraza. Konstrukcije in ostalih elementov se ne skriva za mavčnimi stenami in premazi, ki lesu ne pustijo dihati. Les tudi ni zgolj površina, ki prekriva manj trajnostne materiale. Stavba z vidno leseno konstrukcijo je iskrena in veličastna v svojem izgledu, a hkrati intimna, ker je topla in prijetna na dotik. Poleg tega sodobne tehnike obdelave in proizvodnje omogočajo, da se z lesom gradi hitro in da se lahko ustvarjajo neverjetne konstrukcije, tako v tehničnem kakor tudi v estetskem smislu.

Kako v biroju razumete pomen gradnje za trajnostno družbo? Kako snujete kolektivne stanovanjske stavbe?
Pri projektiranju za družbeno trajnost govorimo o gradnji kolektivnih stanovanjskih stavb. Gre za tipologijo stanovanjskih objektov z manjšimi stanovanji in večjimi skupnimi prostori.  Stanovanje v takem kolektivu je približno 15 m² manjše od stanovanja v standardnem komercialnem stanovanjskem projektu, ima pa vse funkcije, kot jih ima standardno stanovanje – spalnico, majhno kuhinjo z dnevnim prostorom in kopalnico. Delež stanovanja, ki je stanovanju odvzet, se prišteje enakemu deležu ostalih stanovanj. Vsota vseh teh odvzetih površin se nameni skupnim prostorom, ki so lahko skupna kuhinja z jedilnico, knjižnica, delavnica, zimski vrt, soba oziroma garsonjera za goste in podobno. Pomemben del koncepta je tudi prisotnost in sodelovanje bodočih uporabnikov v procesu zasnove. Na tak način se skupni prostori izoblikujejo in programsko definirajo glede na želje in potrebe uporabnikov. Namen gradnje za družbeno trajnost je omogočiti, da si stanovalci čim več dobrin delijo, osebna lastnina pa je bolj premišjena in torej tudi minimalnejša. S tem, ko se nečemu odpovemo, v resnici nekaj pridobimo, ne samo v materialnem smislu, ampak tudi v družbenem.

Kakšen poudarek v biroju namenjate ekologiji in varovanju obstoječih naravnih virov?
Pri vsakem projektu na začetku preverimo, ali so na lokaciji ali v bližnjem prostoru obstoječi viri, ki jih je mogoče uporabiti ali reciklirati. Vprašamo se tudi, kako bo naš projekt vplival na prostor in družbo v širšem smislu in na dolgi rok. Pri trajnostni gradnji ne gre zgolj za uporabo okolju prijaznih materialov, pač pa za celostno razmišljanje. Ko gre za izbiro materiala, je potrebno presoditi, kateri material je za projekt najbolj optimalen glede na vrsto dejavnikov. Večina naših projektov je lesenih, saj je to v našem prostoru glede na dosegljive vire najbolj trajnostna izbira.

Kako bi ta pristop primerjala s slovenskim?
V mojem času študija se je, ko smo govorili o ekologiji in okoljsko smiselni gradnji v arhitekturi, mislilo na gradnjo pasivnih ali nizkoenergijskih hiš, uporabi sončnih celic in podobno. Šlo je torej predvsem za to, kako porabiti čim manj energije oziroma, kako porabiti naravne vire v naš prid v ekonomskem smislu. Kot sem že omenila, pa projektiranje trajnostne gradnje zahteva širše in bolj celostno razmišljanje o tem, kaj je v konkretnem primeru najbolj trajnostna rešitev glede na različne dejavnike. Ne vem, ali se je od zaključka mojega študija na tem področju kaj zares korenito spremenilo. Seveda obstajajo projekti, ki izstopajo iz povprečja, ampak nimam občutka, da jih je veliko.

Kaj vse je moč graditi iz lesa? Kje so omejitve pri leseni gradnji?
Iz lesa se da zgraditi praktično vse. V več projektih, ki jih je zasnoval naš biro, so tudi jaški in stopnišča za dvigala iz lesa. Seveda pa je, ponavljam, pri vsakem projektu treba presoditi, kateri material je najboljša izbira glede na ostale dejavnike.  Ko gre za večje objekte, je lesena konstrukcija sicer lažja kot betonska, po drugi strani pa lahko to predstalja izziv zaradi povečanega prehoda zvoka.  V takih primerih so aktualne hibridne konstrukcije, kjer se kombinirajo pozitivne lastnosti različnih elementov. Primer takšne konstrukcije je betonsko-lesena plošča, kjer se lesen opaž bod betonom, ko se ta posuši, ne odstrani. Na tak način se zmanjša poraba betona, saj del nosilnosti prevzame les, beton pa prispeva k manjšemu prehodu zvoka med etažami. Lesen opaž predstavlja hkrati vidno stropno površino v nadstropju spodaj. Leta 2018 sem sodelovala pri zasnovi posebne zložljive gledališke tribune. Najprej smo jo želeli zgraditi iz lesa, a se je hitro izkazalo, da bo za konkreten namen lesena konstrukcija, ki bi zagotovila potrebno nosilnost in stabilnost, pretežka, zato smo na koncu izbrali aluminij. Na ta način smo za samo konstrukcijo porabili veliko manj materiala, les pa smo uporabili na mestih, kjer gledalec pride v stik s površino.

V Sloveniji bi lahko bistveno več gradili iz lesa ali drugih materialov, namesto z betonom. Vendar se to zavedanje le počasi uveljavlja.
Glede na to, da je 61,5% delež Slovenije prekrit z gozdovi, bi človek pričakoval več lesene gradnje. Surovine je v Sloveniji torej dovolj, ampak za uspešno lesno gradbeno industrijo je potrebno razviti celotno verigo od surovine do produkta.

Kako bi lahko spodbudili takšno gradnjo?
Leseno gradnjo bi bilo potrebno spodbujati na različni faktultetah hkrati, na arhitekturi, gradbeni in biotehniški fakulteti, strojništvu. Vse te fakultete bi se morale povezati in vzpodbujati mlade, da skupaj razvijajo leseno gradnjo. Predvidevam, da je na posamičnih področjih precej strokovnjakov, ampak pri razvoju lesne industrije je izredno pomembno sodelovanje panog.

Projektirate veliko knjižnic in kulturnih objektov. Kakšen je njihov pomen za skupnost? Kako to vpliva na proces načrtovanja?
Knjižnice in kulturne stavbe, ki jih je zasnoval naš biro, se večinoma nahajajo v manjših krajih, katerih skupna značilnost je, da so mestna središča zaspala, saj se je v času, ko so se začela graditi velika nakupovalna središča na obrobjih mest, vsa aktivnost in program preselil iz središča v trgovske centre. Situacija je torej zelo primerljiva s Slovenijo. Kulturni centri in knjižnice, ki se zgradijo v središču mesta, pomembno prispevajo k revitalizaciji manjših krajev. Naš cilj je poleg tega ustvariti arhitekturo, ki bo tudi v prostorskem in estetskem smislu nadgradila mestno podobo. Po naših izkušnjah so kulturni objekti in knjižnice pomembno prispevali k ponovni oživitvi mest, in nenazadnje tudi k poistovetenju prebivalcev s svojim krajem.

Kaj si še želiš projektirati? Če ne bi bilo nobenih omejitev?
Imam to srečo, da že projektiram in sodelujem pri projektih, ki me zanimajo. Prvi projekt, pri katerem sem sodelovala v biroju Helen & Hard, je bil zmagovalni natečaj za knjižnico v Grimstadu. Kasneje sem vodila projekt zasnove gledališke tribune in imela priložnost spoznati in sodelovati z enim največjih gledališč na Norveškem. Pred kratkim sem sodelovala pri zasnovi otroškega vrtca, pri natečaju za verski objekt in podobno. Pri javnih zgradbah bi si želela, da bi bil proračun za projekte višji, saj si prestavljam, da bi tako imeli več svobode pri delu. Po drugi strani pa mi omejitve, s katerimi se ukvarjamo in za katere iščemo rešitve v arhitekturi, predstavljajo izziv, zaradi katerega mi je to delo zanimivo. 

Ali kdaj sodeluješ na natečajih v Sloveniji? Kakšna naloga bi te pritegnila k projektiuranju v teh krajih?
Odkar delam na Norveškem, nisem sodelovala pri nobenem natečaju v Sloveniji. O čem takem nikoli nisem razmišljala – preprosto zato, ker nimam časa. Vsebinsko bi me lahko pritegnile naloge, ki se ukvarjajo z že prej omenjenimi temami. Da pa bi se za sodelovanje na natečaju dejansko odločila, bi me ob vsebini morale prepričati tudi ambicije in pogoji projekta.

Za katerega literarnega junaka ali junakinjo bi postavila hišo? Kakšna bi bila?
Za pisatelja Mačka Murija. Ne bi bila hiša, šlo bi za adaptacijo starega stanovanja v mestnem jedru, kjer bi Muri združil stanovanje v najvišjem nadstropju s podstrešjem. Pod talnimi oblogami bi odkrili stara lesena tla, ki bi jih zbrusil in naoljil. Tla bi malo škripala, kar bi stanovanju dalo poseben čar. V prvem nadstropju stanovanja bi uredili vse glavne prostore, kuhinjo z jedilnico, dnevno sobo s kaminom in veliko knjižnico, ter spalno nišo. Iz knjižnice bi zavite lesene stopnice vodile na podstrešje, kjer bi Muriju uredili delovni prostor. Poleg peči bi imel tukaj integriran kuhinjski element s hladilnikom za mleko, in kuhalnik, kjer bi si zjutraj, ali pa ob potrebi pozno zvečer, pripravil močno mačjo kavo. Pisalno mizo bi postavili pod strešno okno, skozi katero bi preko treh skrivnih stopnic v steni Muri hitro lahko skočil na streho, od koder bi opazoval mačje mesto.

Pogovarjala se je: Nina Granda
Portretna fotografija: Aina Sand Telhaug