Ko se v Mariboru sklonimo nad načrt svojega mesta in začnemo na njem označevati točke, kamor pogosto zahajamo, kjer se zadržujemo, kamor moramo iti in kamor gremo kar tako, se mreža oznak največkrat zgosti v ožjem radiju okrog mestnega središča, blizu historičnega jedra. To najbrž ni nič posebnega, verjetno se nekaj podobnega zgodi prebivalcem mnogih mest, če na načrtu svojega mesta začnejo označevati te iste točke. Ima pa v Mariboru širši pomen delitev na Levi in Desni breg.

Mesto je vzniknilo, se razraščalo in zadobivalo bolj urbani značaj sprva na levem bregu Drave. Vse do leta 1913 se je s severne na drugo stran, na desni breg, prehajalo čez lesen most tik nad rečno gladino, do katerega se je bilo treba spustiti po ozki in zaviti ulici in se na drugi strani na podoben način spet dvigniti od nivoja reke. Toda na drugi strani si se dvignil v drugačen svet, v predmestja. Tu so v drugi polovici 19. stoletja začeli rasti pomembni kompleksi, kot so delavnice Južne železnice z železniško kolonijo, kadetnica, kaznilnica, bolnišnica, nekateri industrijski obrati, vojašnice, pozneje pa tudi stanovanjski predeli – območja družinskih hiš, nekaj večjih najemniških stanovanjskih poslopij, pa tudi barakarska naselja. Tudi Vurnikova kolonija je na desnem bregu. Novogradnje so se vraščale v območja, ki so imela izvorno značaj primestnih vasi, in jih urbanizirala, a pridih nekakšne druge strani mesta se je ohranjal. Še pozneje so na desnem bregu zrasle velike blokovske soseske – tako imenovani Maribor jug. Postale so dom in vsakdanji milje mnogih Mariborčanov in zdelo se je, da se je mestnost na neki nov način razširila proti vznožju Pohorja. Še pozneje so zrasle stanovanjske soseske čisto pod Pohorjem. Tik nad obrežjem Drave je naenkrat zasijal velik trgovski kompleks, ki je zastrl pogled na ostanke nekdanje kaznilnice. Še nekoliko pozneje je tik ob reki zrasla medicinska fakulteta. Iz levega se je na desni breg že prej preselilo tudi osrednje mestno pokopališče. A ta del mesta je – ne samo po umeščenosti mestotvornih vsebin, ampak tudi v zavesti Mariborčanov – kljub vsemu ostajal nekakšen svet na oni strani reke. Ljudje, ki so prebivali in prebivajo na desnem bregu, rečejo, da grejo v mesto, ko grejo na drugo stran – v šole, trgovine, urade, v največji park. Nedeljski sprehod v Mestni park je za tiste iz predmestij imel v preteklosti, in tu in tam ga ima celo še danes, pridih manjšega izleta. Za večino uradnih opravkov se je, če živiš na desnem bregu, treba podati čez reko. Podobno je z gledališči, večino knjižnic, galerij in koncertnih dvoran. Z večino, ne pa z vsemi.

Obstaja seveda tudi obratna smer. Če živiš na levem bregu in te zadobi težja bolezen, ti prehod čez reko, v bolnišnico, skoraj ne uide. Kot ti ne uide, če hočeš v večino tistih večjih nakupovalnih središč, kjer lahko kupiš vse, od lončnice do avtomobila. Ali na priljubljeno smučišče. Ali na znamenito mariborsko II. gimnazijo. Ali v krasno galerijo ob drugem železniškem kolodvoru. In še kam. In ne uide ti, ko greš na pokopališče – obiskat grobove svojcev ali ko te naposled tja odpeljejo drugi.

Ker je reka široka in so mostovi, zdaj visoko nad rečno gladino, razmeroma dolgi, je pot čez – peš, s kolesom, avtomobilom ali avtobusom, vsakodnevna ali občasna – neke vrste doživetje. V vsakem primeru traja vsaj nekaj minut in v teh minutah, sploh če pešačiš, pogled odnese po vodi navzgor in navzdol. Reka globoko spodaj ob različnih urah dneva in različnih obdobjih leta zadobiva najrazličnejše barvne odtenke, zato je prehod vedno vsaj malo drugačen. Lep, vznemirljiv, včasih prepišen, pogosto ugnečen, enkrat meglen, drugič osončen. Ob vsakem prehodu je ločnica, ki jo zaznaš, ne glede na smer, v katero prehajaš.

Zadnjič smo s študenti medicine sedeli na medicinski fakulteti – na desnem obrežju, v eni od njihovih najlepših predavalnic. Steklena stena proti reki odpira prekrasen, razmeroma neznan razgled na levi breg. Pogled z desne strani, skoraj s pozicije reke, le nekaj višje, je res fascinanten. Ko smo na načrtu mesta izrisovali točke, kamor vodijo njihove poti, se je izkazalo nekaj presenetljivega. Nekaj, česar so se v bistvu zavedali in že vnaprej ubesedili tudi sami. Da oni, za razliko od večine, kot svoj osrednji prostor dojemajo – desni breg. Tu, na fakulteti, študirajo, tu, v bolnišnici, prakticirajo, tu jih večina, zlasti tisti, ki niso Mariborčani, tudi prebiva. Tako pravijo. Zanje je levi breg – tisti drugi. Čez reko, ki jo ves čas gledajo tik ob sebi, gredo redkeje. Tam z njihovega zornega kota ni veliko res vitalnega. Ali vsaj – manj kot za druge. Njihove vitalne točke so osredinjene tik ob reki, na desnem bregu.

Obe izkušnji odpirata zanimivo vprašanje pozicije. Vprašanje pogleda, ki je opredeljen s pozicijo. Vprašanje vraščenosti oziroma vpetosti v nek prostor. Kaj nas pripenja, miselno, čustveno, fizično in skozi dejavnosti, ki smo jim podvrženi. Kaj prostore dela osrednje in kaj drugostranske ali obrobne. Izkušnji kažeta, kako neprimerne so v razmislekih o osrednjosti pravzaprav vrednostne sodbe. Osrednjost ni enako kot pomembnost, osrednjost tudi ni zares vnaprej določen položaj. Predvsem pa ni trajen in ne vsesplošen. Vsakokratni osebni svetovi, parametri in urniki so tisti, ki določajo vrednosti posamičnih prostorov za posamezne akterje. Urejanje mest je v svetu izrisovanja točk na osebnih zemljevidih, miselnih ali papirnatih, dejavnost, ki mora te točke najprej identificirati, jih spoštljivo opazovati, jih razumeti in nato iz njih načrtovati nove. Ima namreč pomembno moč, da ob obstoječih točkah zarisuje in gradi nove, okrog katerih se bodo osredinjale neke bodoče vpetosti.

Čisto na koncu me je vrtenje okrog središč(a) vseeno pripeljalo nazaj. Ali niso študenti medicine, s tem ko so izrazili svojo manjšinskost v dojemanju rečnih bregov, tudi sami primat osrednjosti nehote podelili levemu bregu? Vseeno pa – osrednjost in pomembnost nista eno in isto. Moja osebna preferenca, ne samo pri mestih, ampak nasploh, so tako ali tako vedno obrobja – kar je manj vidno, manj znano in manj izpostavljeno. Več presenetljivega je v obrobnostih. A tudi obrobnosti ni, če ni središč(a).

Napisala: Jerneja Ferlež

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in mogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini (povezava) ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala.