Ko smo napeto pričakovali, da bo žirija odprla kuverto in razkrila, katero slovensko mesto bo prevzelo naslov Evropske prestolnice kulture (EPK) 2025, se mi je zdelo nekako logično in pravično, da bi bila to Nova Gorica. In res, ko so kuverto odprli, je na listu pisalo NOVA GORICA! V tistem trenutku je narasel pulz, vsakemu posebej in vsem skupaj, kajti zaslutili smo, da smo prestopili mejo, po kateri prihaja novo obdobje, velika priložnost. Da začenjamo novo zgodbo na drugi, višji kvalitativni ravni. Ab initio.
Začeti znova v mestu, ki ima že v samem imenu nov začetek, je primeren izziv. Začeti novo raven delovanja v kulturnem tkivu, ki je zaspalo v lastni inerciji, je potreben izziv, ki si ga najbrž v večini želimo. Ustvariti nov prostor, v katerem se bodo doma počutili prebivalci obeh Goric, pa je prevraten izziv, ki si ga šele moramo začeti zares želeti. Kandidaturo smo namreč pripravili skupaj s sosednjo Gorico. Zaradi teh treh izzivov se je zdelo logično in pravično, da Nova Gorica postane evropska prestolnica kulture. Naši mesti in pokrajina od izvira do izliva Soče potrebujejo novo prebojno moč.
Na prvem mestu jo potrebujejo umetniki in ustvarjalci, ki so nosilci in baza kulturnega življenja, a jih je družbeni razvoj zadnjih dveh desetletij nekako obšel. Slikarji že dolgo več ne živijo od slikanja, tudi kiparji so si našli drugo službo; režiserji, fotografi in večmedijski umetniki so se po večini odselili v druge kraje, tisti pa, ki so ostali doma, životarijo. Le redkim uspe živeti od svojega dela. Arhitekti oblikujejo vinske kleti in bare, glasbenike je komaj slišati, igralci in muzealci še edini hodijo v službo. Znanstveni raziskovalci (zgodovinarji, etnologi, jezikoslovci, umetnostni zgodovinarji idr.), ki so plačani za svoje delo, se preštevajo na prste ene roke, humanistika na univerzi ima komaj kaj vpisa, antropologi, sociologi, literarni zgodovinarji, komunikologi nimajo tu kaj početi. Filozofi, ki nam imajo največ povedati, so vrsta v izumiranju. Kaj šele pesniki! Kulturne institucije so v večini hermetično zaprte, evropski projekti na področju umetnosti se komaj kje izvajajo in kulturna uredništva novinarskih hiš, ki naj bi soustvarjale kulturno platformo, so zdesetkana, izčrpana in podhranjena. Zaradi vsega tega potrebujemo nov zagon, nove programe, servisne pisarne, prostore ustvarjanja, ateljeje, inštitute in platforme, ki bodo pognali kri po žilah ustvarjalcem in institucijam. In to ne le za čas trajanja evropske prestolnice, želimo si, da bi programi delovali tudi po zatonu prestolnice. V tem je smisel, kajne?
V prvih tednih smo z veseljem opazovali, kako se začenja kolesje počasi premikati, brskali smo po »Bid booku« – prijavni knjigi EPK – in brali strategije, okvirne programe. Pisalo je, da je program zasnovan na štirih poglavitnih stebrih: Nova Gorica – nova Evropa asociira na novozgrajeno mesto in kaže na sožitje s sosednjo Gorico, na vrednote strpnosti in sobivanja. Drugi steber je Mesto – vrt in predstavlja Novo Gorico kot mesto v parku z rodovitno okolico, ki prideluje kakovostno lokalno hrano. Tretji steber, Nova Govorica, poudarja jezik kot sistem sporazumevanja in kot bistveno sestavino sožitja. Četrti izraz, Na prepihu, zajema bogato kulturno in zgodovinsko dediščino prostora na presečišču najmanj štirih kultur: slovenske, italijanske, germanske, furlanske, pa tudi judovske in drugih. Jasno je bilo, da ima magnet EPK neustavljiv privlak. Tiste umetnike, ki so odšli v svet, že vabijo nazaj in z njimi se lahko veselimo novih projektov. Marko Peljhan bo svoje umetniško-znanstvene projekte razvijal vzdolž reke Soče, režiser Tomi Janežič in dramaturginja Simona Semenič bosta pripravila predstavo o poslednjih francoskih kraljih Bourbonih, pianist Aleksander Gadžijev pripravlja koncert, režiser Gregor Božič atlas starih sadovnjakov, M&N Dance Company plesno predstavo v kamnolomu, obnovila se bo vila Rafut in še in še.
Začeti veliko zgodbo na zemlji, na kateri je natanko pred stotimi leti vzklila slovenska zgodovinska avantgarda, je velik privilegij in lepa popotnica. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja smo z Ivanom Čargom, Ferdom Delakom, Lojzetom Špacapanom, Venom Pilonom, Avgustom Černigojem, Srečkom Kosovelom, Marijem Kogojem in drugimi prodrli do evropskih umetnostnih horizontov, najdlje v vsej naši zgodovini umetnosti. Najviše smo leteli z Goričanoma, bratoma Rusjan, konstruktorjema, inovatorjema in pionirjema letalstva. Začeti zgodbo na zemlji, kjer je po drugi svetovni vojni začelo nastajati povsem novo mesto, je še ena izjemna popotnica. Nova Gorica je namreč nastala kot modernističen projekt, ki ga je začrtal arhitekt Edvard Ravnikar, učenec enega največjih utemeljiteljev moderne arhitekture in urbanizma Le Corbusiera, govori nam zgodbo o snovanju novih mest in novega človeka, o stiku med arhitekturo in njenim družbenim, ekonomskim in političnim kontekstom. Dvajseto stoletje nam je torej v umetnosti dalo dobre temelje in spodbudne iztočnice.
Drugi izziv, v katerega bo EPK gotovo zarezal, zadeva celotno (brez)mejno situacijo in problem jezika. Ko nas je, še preden smo začeli s pripravo kandidature, obiskal predsednik Borut Pahor in nam dejal, naj zagrizemo v projekt EPK, češ da Evropa potrebuje »mejni model«, je postalo jasno, da imamo zelo veliko šans. Evropa bi rada na našem primeru, ki pomeni stik dveh narodov, držav, jezikovnih skupin, kultur in družbenih sistemov, dobila vzorec obmejnega sožitja. Tako je, Nova Gorica in Gorica sta lahko evropski laboratorij obmejnih praks.
Režiserka Anja Medved, ki je s filmsko kamero pobliže raziskovala fenomen meje, pravi, da nas prav meja vedno znova postavlja pred vprašanje lastne identitete. Nekaj smo namreč le v odnosu do drugega. Postavlja si vprašanje, kaj danes pomeni pripadnost, kdo jo določa ter kako zaščititi različnost in hkrati spodbujati enakost in dialog. To pa so tudi vprašanja prihodnosti skupne Evrope. V tem smislu je somestje Nove Gorice in Gorice idealen poligon za urjenje sobivanja, saj ni veliko mest, v katerih bi se tako neposredno stikala v preteklosti razdvojena svetova.
Umetniške prakse, ki raziskujejo narativne tehnike in učinke uprizarjanja, pa lahko postanejo odličen poligon za preizkušanje meja tako osebnih kot kolektivnih identitet. Omogočajo ustvarjanje vmesnih prostorov in nikogaršnjih ozemelj, ki jih odpira življenje na meji. Vabijo k raziskovanju roba na videz različnih resničnosti, ki se nahajajo na istem mestu. Ta prostor, zaključuje Anja Medved, bi nenazadnje lahko postal tudi učilnica prepoznavanja manipulacij, ideoloških in nacionalističnih konstruktov. EPK v tem kontekstu že razvija Evropsko platformo za interpretacijo 20. stoletja.
Obmejni prostori niso le prostori mej in napetosti, ampak so tudi območja prehoda in stika različnih skupnosti, jezikov, kulturnih miljejev in drugih vplivov, tu se pogosto pojavljajo inovativni in kompleksni družbeni pojavi. Zgodovinarka Neva Makuc (ZRC SAZU) nam, nasproti konfliktom in napetostim, ki jih je oblikovalo 20. stoletje, ter kot rešitev zagate jezikovnega vprašanja, ponuja »primer dobre prakse« iz 17. stoletja, to je goriško deželno zavest, ki se je tedaj izoblikovala na meji med habsburškimi dednimi deželami in Beneško republiko. Kakšna je bila narava te zavesti? Kompleksna, predvsem pa večjezična. O tem so pisali mnogi pisci zgodovinskih, geografskih spisov, popotniki. Navaja znan sestavek, ki ga je v 16. stoletju v svojem opisu Furlanije zapisal cerkveni dostojanstvenik Girolamo di Porcia. Zapisal je, da prebivalci Gorice domačnostno in običajno uporabljajo tri jezike: nemškega, slovenskega in italijanskega. To pomeni, da so govorci sproščeno preklapljali iz enega jezikovnega sistema v drugega.
O večjezičnosti, tako Makučeva, poročajo tudi v 18. stoletju, denimo goriški zdravnik Anton Muznik, ki pravi, da v Gorici večina otrok gladko govori tri jezike, furlanskega, slovenskega in nemškega, odrasli znajo tudi italijansko, latinsko in francosko. Izven mesta pa so znali večinoma dva jezika, slovenskega in nemškega ali slovenskega in furlanskega. Podobno zatrjuje njegov sodobnik Rodolfo Coronini pa zgodovinar Carlo Morelli, ki je v svoji razsvetljensko usmerjeni zgodovini Goriške izpostavil naklonjenost habsburških vladarjev do prebivalcev te dežele zavoljo njihove odkritosrčnosti, živahnosti, kolegialnosti ter znanja več jezikov. Makučeva poudarja, da se zdi utemeljeno sklepati, da so tedaj deželne skupnosti na tem širšem prostoru dojemali kot skupek posameznikov, ki so govorili različne jezike in jih uporabljali preprosto funkcionalno, brez diskriminacij, v skupnost so jih povezovali določeni politični in družbeni dejavniki, jezikovne razlike pa je presegla skupna deželna zavest. Želja EPK je, da bi govorili vsak svoj jezik in bi se med seboj vsi razumeli.
To, da potrebujemo novo kvaliteto obmejnosti, smo ves čas slutili, a ne vedeli povsem kako, niti ne zakaj. Sicer so obstajali posamezni poizkusi čezmejnih »dotikov«, posamezniki in organizacije so skozi desetletja pletli manjše stike, a kaj tektonskega in splošnega se iz tega nikoli ni rodilo. Niti skupne spletne strani obeh mest nam ni uspelo ustvariti. Kot novinarka sem dolga leta spremljala dinamiko dogajanja na obeh straneh. Razstava tu, razstava tam, film tu in tam, skupni festival, skupni projekt zgodovinarjev, simpozij morda, skupen spust s kajaki po Soči … in zgolj posamezna imena ljudi. Z EPK si obetamo veliko več, veliko bolj splošno in skupno delovanje, predvsem pa z novo optiko in, ja, tudi etiko.
Vse kaže, da z EPK odpiramo novo poglavje v kvaliteti odnosov, na konkretni, intimni in simbolni ravni. Vzporedni digitalni svet pri tem zelo pomaga, saj nam, zanimivo, omogoča, da se spoznavamo najprej v njem in šele nato v realnem. Na Facebooku sedaj z veseljem všečkam kolegico iz Gorice, ki je prej morda nisem, prebiram o ljudeh iz Gorice, Sovodenj, Čedada, med nami potekajo kratki pogovori, sicer v vzporednem svetu, a vendar potekajo. Družabna omrežja nam omogočajo, da se spoznavamo in komuniciramo, in to ne kar tako, imamo namreč skupni »issue« – EPK – in to je velika motivacija.
V tem trenutku nas, tudi zaradi pandemije, res bolj povezujejo svetovna omrežja, v katerih meje ne obstajajo, a kaj kmalu bomo od vsega tega morali sestopiti v realni prostor in pokazati realne učinke. Na tem parketu se od decembra 2020, ko je v kuverti pisalo NOVA GORICA, v javnosti ni zgodilo kaj dosti. Dobili smo drugo prijavno knjigo z bolj izdelanimi projekti, dobili smo zavod GO 2025 in dobili smo občutek, da je res že skrajni čas, da začnemo delati.
Napisala: Klavdija Figelj
Naslovna slika: Atej Tutta: Socialistična sreča, 2017, video, 2K DCI, dolžina: 8 ur, igralka: Irena Kovačević, produkcija: Valeria Cozzarini, razstava Na začetku je bila črta, 2017.
Prispevek, ki je bil v krajši obliki predhodno objavljen na portalu Goriska.si, je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in mogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini (povezava) ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala.
