Leta 1947 je jezikoslovec in profesor na Dresdenski univerzi Victor Klemperer izdal knjigo LTI – Lingua Tertii Imperii oziroma Jezik tretjega cesarstva. Knjigo od večine drugih jezikoslovnih študij ločujeta dejstvi, da je bil Klemperer judovskih korenin in da se je Tretji imperij, bolj znan kot Tretji rajh, v prah sesul komaj dve leti prej. Neredko je glavna zagata filologov, da jih od predmeta študija ločuje le težko premostljiva geografska ali časovna razdalja. Klempererja pa takšne zagate na njegovo nesrečo niso obremenjevale;  od prihoda nacistov na oblast pa vse do leta 1945 je na lastni koži izkusil naraščajoči teror, ki ga je najprej pognal iz univerzitetne zaposlitve, ga marginaliziral in poniževal, kmalu pa mu je začel streči tudi po življenju. Plinski komori je ušel zaradi svoje žene ‘arijke’, s katero sta se v zadnjih mesecih vojne skrila in tako doživela osvoboditev.

LTI ni navaden opis osebnih spominov na padec Evrope v barbarstvo. Klemperer je v desetih letih med 1935 in 1945, ko je bil brez službe, skrbno zbiral in beležil nacine, kako je nacistična propaganda spreminjala in preoblikovala nemški jezik. Izrek avstrijskega filozofa Ludvika Wittgensteina, da so meje našega jezika tudi meje našega sveta, je danes dosegel dimenzije klišeja; med drugo svetovno vojno pa je imel smrtonosne posledice. Nemčija se kljub vsem svojim težavam z inflacijo, gospodarsko krizo ter nasprotji med levimi in desnimi ideologijami na začetku tridesetih ni bistveno razlikovala od drugih evropskih držav. Kako se je le v nekaj letih preoblikovala v družbo, ki je tolerirala in v veliki meri celo sodelovala pri genocidu in množičnih vojnih zločinih, ki so bili za večino Nemcev še desetletje prej nepredstavljivi, je vprašanje, ki do danes zaposluje laike in akademike ter kreše debate. Klemperer je s svojim delom dokazal, da je propaganda s tvorjenjem novih besed, s poudarjeno rabo nekaterih besednih zvez in z opustitvijo drugih bistveno preoblikovala publicistično, intelektualno, predvsem pa vsakodnevno kulturno življenje v državi. Na novo vzpostavljene meje jezika so popolnoma na novo definirale tudi meje sprejemljivega in dovoljenega. Vedno znova ponavljajoči se izrazi, kot so ‘tujerodni’ (Artfremd), ‘večni’ (Ewig), ‘nagon’ (Instinkt), so pomagala vzpostaviti nova, manj kulturno in bolj ‘biološko’ pogojena merila dovoljenega. Evfemizmi, kot so ‘evakuacija’ ali ‘posebna obravnava’ (ki sta pomenili umor v koncentracijskih taboriščih), so omogočili vsakodnevno in brez občutkov krivde govoriti tudi o najbolj nezaslišanih transgresijah. Jezik ni krivec za nacistične zlocine, je pa eno izmed bistvenih orodij za vzpostavitev ozračja, v katerem je nepredstavljivo postalo najprej možno in kmalu tudi nujno.

Victor Klemperer

Primerjave s Tretjim rajhom so vedno na tankem ledu. Treba se je zavedati, da takšne vzporednice bolj pogosto kot ne vodijo v ‘reductio ad hitlerum‘, ki primerjavo prej diskreditira kot pa jo potrdi. Je prelahka in prepoceni – kaj pa se navsezadnje lahko primerja s temo, ki so jo nacisti povzročili pred sedmimi desetletji? Po drugi strani pa to ne pomeni, da so Klemperjeve ugotovitve omejene samo na onih dvanajst let terorja. Vsak ideološki sistem zgradi lasten jezik, nove meje tega jezika pa premikajo tudi meje novih pričakovanj in zahtev. Jezik je navsezadnje skozi publikacije, radio, televizijo, internet in druge medije primarni kanal komunikacije med oblastniki in posameznikom. Pogosto pa nam lahko šele primerjalna študija s stanjem jezika, kakršen v preteklosti in v drugačnih družbenih razmerah pokaže, kako zelo so se razmere spremenile; kako so se nekdaj prepovedane stvari prelevile v zahteve in kako nekdaj hvalevredna prizadevanja pa v nespametnosti ali celo kazniva dejanja. Jezik je, z drugimi besedami, eno izmed glavnih orodij kulturne hegemonije – še ena beseda iz burnih tridesetih let, ki danes spet odzvanja.

Kakšne so torej meje našega sveta, kakšen je jezik našega imperija? Ta zapis je prekratek celo za najbolj osnovno študijo. Razen ugotovitve, seveda, da meje obstajajo in da so tako jezik kot meje pricakovanega in dovoljenega bistveno drugačne, kot so bile še pred nekaj desetletji. Samoumevnost besed, kot so ‘optimizacija’ in ‘dodana vrednost’, niso znak njihovega vedno veljavnega pomena, ampak znak uspeha vladajoče ideologije. Če se omejimo samo na dimenzijo umetnosti, arhitekture in bivanjske kulture, lahko verjetno najbolj uporaben rudnik današnjega imperialnega jezika najdemo v razpisih Evropske Unije. Vsi vemo, da ‘odličnost’, ‘potencial’, ‘trajnostnost’ in podobne (pre)pogosto uporabljene besede nosijo izrazito pozitiven predznak, obenem pa so tako omledno, široko in pogosto tudi nasprotujoče si razumljene, da bi lahko namesto njih uporabili tudi besedo ‘dobri nameni’ ali pa ‘karkoli’. Navidezni nonsens ‘dobri nameni = karkoli’, in, obratno, ‘karkoli = dobri nameni’, niso tako zelo daleč od realnega jezika evropske birokracije v dobi neoliberalne uravnilovke, kjer izpraznjenje jezika nadomeščajo tržne sile ponudbe in povpraševanja. Prav vsa področja človeškega ustvarjanja so danes neposredno primerljiva po ekonomskih merilih. Celo kultura mora neutrudno dokazovati svojo nepogrešljivost samo zato, ker menda proizvaja ‘dodano vrednost’ – še en fantomski termin, ki umetnost in kulturo iz specifične in nujno potrebne dejavnosti z lastnimi merili uspešnosti degradira v še eno tržno nišo, ki je dobrodošla le, dokler je ekonomsko upravičena.  Tudi danes poznamo evfemizme: ‘optimizacija’ pomeni nižanje stroškov, ‘potencial’ je pričakovani profit, ‘kreativnost’ pa preprosto podjetnost. Povsod nas obkroža in določa jezik našega lastnega imperija, ki smo ga sami pomagali zgraditi in katerega besede so tudi besede nas samih v poklicnem in zasebnem zivljenju. Klempererjeva zapuščina je gotovo tudi zavedanje, da besed ne izbiramo sami, ampak so nam pogosto ponujene; zato moramo vanje dvomiti, jih premišljeno uporabljati in s premislekom začeti kritično razgrajevati vsakodnevne samoumevnosti.

Miloš Kosec