jure sadar - 2 - foto taja k. popovic
Jure Sadar: It’s coming home* ali perpetualni optimizem

Jure Sadar je študiral arhitekturo na Univerzi v Ljubljani. Po zaključenem študiju je deloval v mednarodnih pisarnah Foster+Partners v Londonu, HHF v Baslu in Sadar+Vuga v Ljubljani. V Društvu arhitektov Ljubljane je član izvršnega odbora. Leta 2021 je ustanovil arhitekturno pisarno Studio Sadar. Kolumne piše prvič.

Ob nogometni evforiji zadnjih dni se pogosteje spomnim na čas, ki sva ga preživela v Londonu. Dvomim, da v Evropi kdo jemlje nogomet, še posebej velika tekmovanja, resneje kot Angleži. Poletje 2018 je bilo namenjeno svetovnemu prvenstvu in kot verjetno mnogo predhodnih polno evforije, ko je izgledalo, da lahko pokal končno ponovno »pripeljejo domov«. Evforijo je zamenjal znani obup (edino svetovno prvenstvo so osvojili leta 1966), namesto rdeče-belih zastavic pa so se na pisarniške mize sodelavcev vrnili kupi map in načrtov. Prišli so do polfinala, kjer so izgubili – na veliko veselje hrvaških prijateljev, s katerimi sva si tekmo ogledala v skritem kotu vrta puba. Kljub temu da se je kolektivna travma do letos že nekajkrat ponovila, pa po pregledu aktualnih naslovov angleških medijev optimizem v luči številnih razočaranj ne usiha, temveč se nasprotno še krepi.

Postopek nastanka arhitekturnih projektov malo asociira na angleško, perpetualno preigravanje obupa in optimizma, kjer vsake toliko, po igri srečne statistike, ponovno pride zmaga, ki na novo zavrti krog iz ene v drugo skrajnost. Verjetno je to še toliko bolj res za končni in edini širše vidni del procesa nastajanja projekta, gradnjo. Ne samo, da gradnja poganja dobršen del gospodarstva, ampak pomembno krepi splošni optimizem in vero v napredek in nastajanje novega.

V službo sem se vsak dan vozil s kolesom, saj je pot z avtobusom trajala neskončno dolgo. Živela sva v bližini vozlišča Vauhxall in celotno območje, ki sem ga prekolesaril na dvajsetminutni poti v pisarno, na drugi strani parka Battersea, je bilo vseh pet let gradbišče. V centralnem Londonu je bilo to največje območje popolne preobrazbe – skladiščne hale in zapuščeno termoelektrarno (bolj znana in centralno umeščena sestra je že pred časom doživela preobrazbo v Tate Modern) so nadomestili ali v obstoječe objekte umestili pisarne, stanovanja, hotele, novo postajo podzemne železnice, nakupovalni center in ostale programe, namenjene funkcioniranju sodobnega mesta. Celo ameriška ambasada se je iz stavbe, ki jo je zasnoval Eero Saarinen v elitnem Mayfairju, preselila na ta, do pred kratkim pozabljen kos ozemlja ob Temzi, prav tako je v načrtu gradnja novega mostu, ki bo novoodkriti del mesta povezal s Pimlicom.

Primer, ki ga navajam, vsekakor ni največji tovrstni projekt v svetu. Verjetno ga na Kitajskem ali Bližnjem vzhodu po merilu sploh ne bi opazil. Izhajajoč iz konteksta Ljubljane pa so bili obseg, merilo in neprestano spreminjajoča se logistika fascinantni, kontinuirana izkušnja opazovalca pa skrajno zanimiva. Mogoče je pozitivna afiniteta do gradbišča poklicna deformacija, saj predstavlja prostor in dejanje, ki idejo in predmet včasih večletnega predanega dela pretvarja v resničnost in zanimanje za vsak nov dodani košček v mozaiku stavb in okrožij preseže splošno nenaklonjenost gradnji. V času podnebnih in splošnih družbenih sprememb gradnja, sploh v naši bližini, pogosto nosi negativen predznak. Gradbišče premnogokrat postaja sinonim za hrup, smrad ali prah ter pri večjih projektih za uničevanje narave ali dediščine, gentrifikacijo ali nesmotrno porabo skupnega denarja.

Morda pa je lažje biti optimističen, če si na kontekst manj vezan. Kljub temu da sva v Londonu preživela kar nekaj let, lahko o mestu, ki ni tvoje domače, razmišljaš bolj neobremenjeno. Na dele mesta, ki se spreminjajo, te ne vežejo spomini, pač pa se prostor vrednoti bolj objektivno, z odsotnostjo čustev. Opazovanje gradnje, pri kateri si tako resnično samo opazovalec, je osvobajajoče. Zalita gradbena jama za opazovalca ni tragedija, pač pa zanimiv splet dejanj, ki problem rešijo. Po letih opazovanja preko ograje je nov trg, ulica ali stavba prostor vznemirljivega raziskovanja ter preverjanja, če izvedeno izgleda kot na marketinških prikazih. Prvič je moč namesto o konstrukcijskem sistemu ali detajlu stika razmišljati in analizirati, zakaj neki prostor deluje in ljudi privabi.

Tudi v Ljubljani in Sloveniji se v zadnjih letih veliko gradi in prenavlja, veduta mesta, ki jo zmoti množica žerjavov, pa me vedno znova razveseli. Ljubljana je moje mesto in posledično sem bolj občutljiv na kvaliteto prostora, ki ga ustvarjajo spremembe. Hkrati pa se zavedam, da je potrebno biti glede sprememb in novega odprt. Naš poklic mora ves čas verjeti in družbo prepričevati v veselje do sprememb in novega, ki so edina pot (kljub občasnim kiksom) v ustvarjanje kvalitetnejšega prostora in družbe.

V luči pisanja o pozitivnih in optimističnih aspektih projektantskega dela je potrebno malo prilagoditi komično depresivno izhodišče. Čeprav morda zmage niso tako številne in je njihovo dojemanje kot vedno subjektivno, je pomembnejše, da po slavju pride streznitev in zavedanje, da so pogum, predanost in veselje do nadaljnjega dela, ki prinese korist vsem, vznemirljivejši od enkratnosti zmage.

*»It’s coming home« – ponarodeli naslov angleške navijaške pesmi »Three lions«. Pesem je de facto himna angleške nogometne reprezentance od evropskega prvenstva leta 1996, ki na komični način povzema desetletja razočaranj in upov.

Piše: Jure Sadar

Portret: Taja Harris
Vir slikovnega materiala: https://nineelmslondon.com/transformation/nine-elms-maps/

Mailchimp brez napisa

Povezani članki