Beneški biennale leta 2014, ki ga je kuriral Rem Koolhaas, z naslovom Fundamentals in podnaslovom Elements of Architecture se je ukvarjal z osnovnimi komponentami arhitekture in stavb – vrata, okna, tla, stropi, stene, stopnice ter z njihovim zgodovinskim razvojem. Skupna tema zasnove nacionalnih paviljonov je bila razprava o vplivu stotih let modernizma na arhitekturo ter namenjena odkrivanju, kako različne kulture gradnje ter politični kontekst spreminjajo generično v specifično.
Pariz je bil eno glavnih mest, v katerem so arhitekti in umetniki, pa tudi industrialci, razvijali ideje modernizma. Verjetno eno radikalnejših del na področju arhitekture ali urbanizma, ki je raziskovalo bivanje in razvoj mest v prihodnosti je bil Curbusierev Plan Voisin – predlog rušitve dela centralnega Pariza, kar bi nadomestilo osemnajst v zelenje umeščenih nebotičnikov. Omenjeni načrt je ostal nerealiziran zaradi česar so se ohranili in izgradili številni pariški, v globalnem kontekstu znameniti in raznoliki javni prostori – avenije, reprezentačni in skriti trgi, mostovi, ulice ter parki, ki so dokaz, da sodobno oblikovanje mest temelji na spoštovanju do prostorske dediščine. Elizejske poljane, ki povežejo Slavolok zmage s Concordom in naprej do Louvra simbolizira moč republike, po drugi strani pa ulice in trgi Maraisa ali Saint Germain des Presa pričarajo kuliso sproščenosti in romantike ob prigrizkih in vinu. Poleg tega je mesto glede na velikost, zaradi odlično razvejanega in razvitega javnega transporta, v kombinaciji s sistemom za izposojo koles, prijeteno tudi v smislu premagovanja razdalj med njegovimi deli.
Posebno zanimiva tipologija odprtega prostora, nekaj med reprezentančno grandijoznostjo in trško sproščenostjo, je ti. predprostor, medprostor ali podprostor ob najbolj znanih javnih objektih. Kljub izrazitemu arhitekturnemu in inženirskemu izrazu Centra Pompidou, piramide Louvra ali Eifflovega stolpa, so ravni ti prostori tisti, ki objekte obdajo ter določijo njihovo umestitev v okoliški kontekst. Trg pred pompidujem nakaže na njegovo javno naravo, se spušča proti objektu, s čimer obiskovalca povabi v odprto pod-pritličje, v ideji nadaljevanje zunanjega prostora, hkrati pa omogoča amfiteatralno uporabo ter iz strani opazovanje raznolikih uporab tega javnega prostora.
Spremenjeni družbeni kontekst poveže uvodni temi elementov arhitekture in predprostorov najzanimivejših javnih ustanov, in sicer v obliki dodatnega prostorskega elementa oz skupine le-teh. Prej odprte in široki rabi dostopne prostore je nadomestila varnostna kontrola po vzoru letališkega terminala in z njo asocirani pregrade, trakovi, (začasne) ograde in količki. Ukrepi so posledica dokazane varnostne grožnje in posledično splošno sprejeti, kar pa ne zmanjšuje njihovega vpliva na dojemanje in rabo prostorov za raznolike dejavnosti, čemur so bili namenjeni kot integralni deli pripadajočih objektov.
Trg pred Centrom Pompidou – vsaj v delu, kjer ta prehaja v objekt, je popolnoma zapolnjen z usmeritvenimi tablami, ki določajo različne dele objekta, za katere je obiskovalec kupil karto ali ima dostop, s čimer je trg prepolovljen, izginila pa je tudi enotnost geste povezave zunajega in notranjega trga. Podobno se vstopa v I.M Peievo piramido muzeja Louvre, kjer je njena pojavnost ter serija vodnih elementov del morja trakov in količkov, ki vodijo do varnostne naprave ob vhodu. Še izraziteje je omejen dostop do Eifflovega stolpa, ki je skupaj s pripadajočim parkom od leta 2018 popolnoma, sicer s stekleno ogrado, zagrajen, prehajanje med Seno in parkom v osi stolpa pa onemogočeno. Pri nas so varnostnim režimom podvržene zgolj občutljive institucije zakonodajne in izvršne oblasti in tudi tam se varnostni ukrepi, vsaj v javnem prostoru ne manifestirajo, a opisani primeri vseeno nakazujejo na možne spremembe v prihodnosti.
V zgoraj naštetih primerih gre za obravnavo obstoječih javnih prostorov, ob najbolj izpostavljenih javnih objektih enega bolj izpostavljenih svetovnih mest. Poleg tega opisani ukrepi v očeh javnosti predstavljajo malo žrtev v primerjavi s tem, kar prepričujejo, a v kontekstu aktualnih razmišljanj o ohranjanju in negovanju javnega prostora, predstavljajo relevantno temo – v marsičem podobno poleg pogostejše izpostavljenih komercializacije ali potrebnih prilagoditvah na podnebne spremembe. Predstavljajo vpogled v izziv kako oblikovati objekte, prostor ob njih ter dele mesta, da bodo tudi v prihodnje lahko ostali na uporabo vsem, upoštevaje zahteve iz vidika okolja, varnosti in zaščite privatnosti uporabnikov ter morda še pomembnejše, kako razvijati družbo, da bo tovrstne prostore negovala in cenila.
Foto:
https://media.tourispo.com/images/ecu/entity/e_sight/sight_centre-pompidou_n1312-129214-1_l.jpg
