Ko je na lanski silvestrski večer v goriški stolni cerkvi v bližini staromeščanskega stanovanja, kjer smo praznovali novo leto, udarilo polnoč, sva se z možem drug drugemu zazrla v oči in si ponovila že tolikokrat prej izrečeno željo: da bi si v letu, ki prihaja, našla stanovanje, ki bo samo najino. Želja se je uresničila presenetljivo kmalu za tem, ko so dogorele novoletne prskalice, in ob koncu zime sva prejela ključe vrat novega stanovanja.

Fotografije starejšega stanovanja v ljubljanski četrti, ki je še niso načeli gentrifikacija, airbnbji in instagramabilni lokali, v bloku s stopniščem, ki spominja na znamenito stopnišče iz filma Sreča na vrvici, niso povedale veliko in le izurjeno oko mojega očeta – arhitekta – je zmoglo v njih ugledati potencial. Mene v ogled stanovanja najprej niso zmamila dotrajana okna, zguban parket in zastarelo pohištvo, temveč očarljiv lestenec, ki je moral biti v sedemdesetih izjemno moderen. V živo me je navdušil še bolj kot na fotografiji.

Stanovanje smo kupili po ceni, nižji od prvotne, ob pogoju, da ga bomo izpraznili sami. V začetku pomladi sva se z možem tako lotila praznjenja omar in odstranjevanja pohištva. Znašla sva se v pravi časovni kapsuli: po predalih so se skrivali koledarji z letnico najinih rojstev, v kuhinjskih omarah se je prah nabiral na skodelicah z modrim robom, najbolj pa sva se razveselila prenosnega televizorčka iz Sovjetske zveze v kanarčkasti barvi.

Po premisleku sva se odločila za celovito prenovo stanovanja. Najprej sva razmišljala, da bi ohranila kopalniške ploščice v barvi mentola, a so ob močnejšem pritisku kar same popadale s stene. Stanovanje je bilo potrebno prenove – še več, prav slišala sva, kako po prašnih kotih, v špranjah pod podboji oken in po utrujenih ceveh prosjači, naj ga osvežimo, ga rešimo preživete socialistične estetike in mu dodamo ravno prav modernosti. Na koncu je na kosovni odpad romalo skoraj vse razen nedotaknjene zbirke kristalnih kozarcev, v škatlo pospravljene in pozabljene božične smrečice ter seveda sovjetskega televizorja in lestenca, za katerega se je izkazalo, da potrebuje nekaj lepotnih izboljšav.

Medtem ko je moški del družine nase prevzel predvsem gradbene vidike prenove (o elektriki, ceveh, nosilnih stenah, prebojih ipd. pač nimam veliko znanja), sem se sama vrgla v notranji dizajn. Shranila sem si vrsto fotografij, zamisli, pregledala nešteto profilov na Instagramu, Pinterestu in YouTubu, ki poučujejo o dizajnu in prenovah, ter si ogledala delo slovenskih arhitekturnih birojev, ki opremljajo domove.

Kmalu me je pri vseh teh fotografijah nekaj začelo motiti. Za dnevne sobe iz bivše Jugoslavije pogosto pravimo, da so si bile podobne, in to tako, da je v Muzeju vojaške zgodovine v Pivki v delu muzeja, posvečenem slovenski osamosvojitvi, prototip tipične dnevne sobe iz poznih osemdesetih, v katerih se mnogi obiskovalci počutijo nenavadno domače (najbrž tudi zaradi sladkobnega vonja po tobaku in prahu, ki visi v zraku). Toda tudi v dizajnu sodobnih stanovanj in hiš na prvi pogled ni prav veliko izvirnosti. Mnoga stanovanja zaradi notranje opreme spominjajo na negostoljubne hotelske apartmaje. Že hiter pregled oglasov na slovenskem spletišču za prodajo nepremičnin pokaže vrsto sveže prenovljenih stanovanj, ki že na daleč vpijejo, da niso namenjena daljšemu bivanju, vsakodnevnemu življenju, uresničevanju želje po tem, da bi človek v njih pognal korenine. V mnogih stanovanjih v dnevnih sobah (če te sploh so) ni knjižnih polic, nikjer v stanovanju ni praktičnih, prostornih omar, kuhinje so prej namenjene pogrevanju kot kuhanju. Stanovanja so morda trendovska, a neživa. Najbrž je to sicer simptom neke druge bolezni: ti prostori niso namenjeni resničnemu življenju, družinam z otroki, parom s psi, zaposlenim mladim ženskam, ki stanovanje najemajo s prijateljico. Niso prostori, ki naj bi se starali s človekom, temveč so namenjeni kratkim bivanjem, turistom, ki v nekaj dneh odrinejo dalje, ali nekajmesečnim podnajemnikom, ki se v njih ne morejo usidrati.

Prenova stanovanja po mesecih dela še vedno poteka in čeprav notranjo opremo izbiramo preudarno, si ne želim, da bi bilo najino stanovanje videti preveč popolno. Nočem, da bi bilo moje življenje v njem instagramabilno. Želim si, da prostori, kosi pohištva, končne odločitve in nenavadne rešitve pripovedujejo zgodbe o poskušanju, delanju in popravljanju napak, varčevanju, potrpežljivosti, preteklosti, ki je obstajala pred nama, in prihodnosti, ki jo ustvarjava skupaj. Stanovanja, opremljena kot hotelske sobe, prenovljene garsonjere z astronomskimi najemninami za »kratkoročen najem«, razkošne novogradnje »za elito«, pa takšnih zgodb ne pripovedujejo. Ravno nasprotno – molčijo in nas s svojo popolnostjo neizmerno dolgočasijo.

Napisala: Katarina Gomboc Čeh

Podarite (si) vsebino.