Katarina Gomboc Ceh2
Katarina Gomboc Čeh: Dostojanstva za pločevinko sodavice

Na sobotno jutro, dan pred svojim tridesetim rojstnim dnem, sem se v rožnati jutranji halji iz spalnice spustila po stopnicah v kuhinjo. Prostor je že razsvetljevalo novembrsko sonce, na štedilniku je brbotala kafetjera in vse je kazalo, da se obeta sončen jesenski dan. Mož me je pričakal z zajtrkom, ki ga je pripravil, medtem ko sem jaz še mižala, ob jajčni omleti pa mi je postregel z nepričakovanimi besedami: »V tem časopisu,« pomignil je na tanek snopič, ki vsak mesec pride v nabiralnik, »je uvodnik nenavadno podoben tvoji kolumni o neveselem novembru.« (kolumna)

Namrščila sem se: »Kako to misliš?« Razprla sem časopis in s sobotnimi možgani začela drseti skozi besedilo, ki je nosilo ne preveč posrečen naslov »Veseli november«. V meni je kot kava v kafetjeri zabrbotalo ogorčenje: »Pa saj to so moje besede!«

Kolumno o neveselem novembru sem napisala predlani jeseni in takoj mi je prirasla k srcu. Ne samo da je doživela topel odziv, z njo sem se tudi nekoliko pomirila s svojo k melanholiji nagnjeno dušo. Spominjam se, kako sem pri pisanju razmišljala o tem, kako bi »dan mrtvih« poimenovala drugače, in skovala sem sintagmo »praznik pokopališč«. Skrbno sem iskala besede, da bi opisala »novembrske občutke« in bila pri tem čim manj klišejska. Na tisto soboto pa so me v oči bodle iste besede in komaj kaj prebesedene sintagme, ki so nemarno spominjale na moj tekst. Bila sem jezna in ogorčena.

Sklenila sem, da moram na to opozoriti uredništvo časopisa, v katerem je bil tekst objavljen, a da česa več od opravičila in opombe v naslednji številki ne bom zahtevala. Nekako sem vse to tudi dobila. Zakaj torej pišem o nečem, kar bi moralo ostati v minulem letu?

Iz knjige Kradi kot umetnik Austina Kleona (Modrijan, 2017)

Le dober mesec po tem dogodku je slovensko javnost pretresla nova zgodba o plagiatu. Zadnja večja, ki je v medije pricurljala pred petimi leti, je ravno v letu 2023 z izidom biografije tržaškega dramatika, ki si je s »prevodom« italijanske drame pokvaril ugled in skoraj uničil kariero, dobila nekakšen epilog. Knjiga sicer ni dvignila omembe vrednega prahu, saj mi v mesecih od izida nihče ni omenil, da jo je bral ali da mi jo v branje priporoča. Tudi na knjižnem sejmu ni uživala posebne pozornosti. (Me je pa v zvezi z njo nasmejala anekdota, ki jo je mogoče prebrati na strani založbe, pri kateri je izšla. Avtor, ki je obenem glavni protagonist, je svoje delo želel poimenovati z zgovornim naslovom Mein Kampf!, a ga je soavtor opozoril, da bi se bilo bolje izogniti še enemu kopiranju. Tudi naslova Moj boj ne bi bilo mogoče uporabiti, saj je tako svojo avtobiografijo naslovil že norveški pisatelj Karl Ove Knausgård. To se mi tako ali tako ne zdi najizvirnejše poimenovanje – knjigo z naslovom Moj boj bi namreč lahko napisal slehernik, ne le Hitler, Knausgård ali slovenski režiser).

Ob notranjih bojih marsikomu pridejo prav knjige za samopomoč in teh je v preteklem letu tudi pri nas izšlo kar precej. Nekaj dni pred silvestrovim, ko so ljudje polni načrtov, da bodo v novem letu začeli resno delati na sebi, je eno od takih del doživelo očitek, da nekatera mesta nenavadno spominjajo na poglavje iz knjige za samoraziskovanje kanadske pesnice Rupi Kaur. O knjigi na prangerju sem takrat slišala prvič, a tudi če bi zanjo slišala prej, si je ne bi kupila, saj mi ustreza, da živim neuravnoteženo in ravno prav kaotično življenje. Po svoji notranjosti sicer rada brskam in tako sem si nedavno na bencinski črpalki za drobiž kupila žepnico z obetavnim naslovom Zapiši in zažgi, ki vsebuje vaje, v katerih moramo biti brutalno iskreni. Če mi je ne bo uspelo zažgati in bo komu prišla v roke, bo v njej izvedel, komu bi najraje pljunila v obraz.

Nesrečna prigoda s plagiatom, ki se je zgodila osebi, s katero imava bolj malo skupnega, me ne bi vznemirila, če me njeno ravnanje ne bi spominjalo na ravnanje novinarke, ki se je za kanec preveč zgledovala po moji kolumni. Kot prvo me je razburilo podcenjevanje, ki je skupno vsem, ki so kdaj prepisovali, in sicer domneva, da nihče v Sloveniji ne pozna italijanske dramatike, da nihče v Sloveniji ni prebral knjige Rupi Kaur in da ni mogoče, da bi ljubljanska smrklja, ki piše kolumne, kadarkoli odprla časopis, ki izhaja v neki obrobni regiji. Ampak kot nekdo v Celju prepozna italijansko dramo, se lahko zgodi, da kolumnistka iz Ljubljane čisto slučajno živi in dela v prav tisti regiji, ki jo časopis pokriva.

Poleg podcenjevanja pa me je negativno presenetilo opravičilo. Na svoj e-mail sem po tem, ko sem opozorila na tekst, sumljivo podoben mojemu, prejela le ohlapno »opravičilo« v slogu: Žal mi je, da sem »razhudila« avtorico, prešinjale so me podobne misli in potem sem poguglala, ali je o tem kdo že pisal – in glej ga zlomka, je! – ter isto stvar želela povedati s svojimi besedami, a mi očitno ni uspelo … Pri vsem tem me je zmotilo tudi, da so moje skovanke pristale v tekstu, ki je resnično slab. Poistovetila sem se z besedami princa Harryja, ki v Rezervi o nekem novinarju zapiše: »Dvakrat zapored »ampak«, domišljava samovšečnost, pomanjkanje jasnosti in odsotnost nekega pravega bistva, histerična ničevost vsega skupaj.«

Ob tem smo jaz kot avtorica in Outsider kot medij, kjer sem objavila kolumno, zahtevali, da se v naslednji številki časopisa objavi opomba s pravilno navedbo avtorja in naslova izvirnega besedila, toda namesto tega so objavili stavčič o »povzemanju nekaj misli«, ne da bi me omenili z imenom in priimkom. So pa v časopis dodali hiperpovezavo na moj, izvirni prispevek, kot da lahko v tiskanem mediju kdo klikne nanjo.

Podobni grenki občutki kot takrat mene so ob koncu leta najbrž marsikoga preplavljali ob opravičilu slovenske vplivnice, ki se ji je po njenih besedah pripetila nenamerna napaka, kjer je delček knjige nepopolno citirala. Živimo v času, ko je skromno priznanje »za*ebal-a sem« znak šibkosti namesto dostojanstva. Kot pravi viralni citat: If dignity was money, you could maybe buy a soda.

»Kaj bi ti naredila na njenem mestu?« me je vprašal mož, ko sva se vozila po praznično okrašenem Mariboru. Kajti – kdo pa pravi, da se mi kaj takega nikoli ne bi zgodilo? Nevarnost plagiatorstva preži na vsakogar.

»Najbrž bi vzela knjigo iz prodaje, tistim, ki bi želeli, vrnila kupnino in v opravičilo napisala, da se bom za leto dni umaknila z oči javnosti ter si za pokoro poiskala boring nine to five job

Ameriški pisec Austin Kleon v svojem delu za spodbujanje ustvarjalnosti Kradi kot umetnik predstavi deset točk, za katere si želi, da bi mu jih kdo povedal, ko je stopal na ustvarjalno pot. Nesmiselno je, zatrdi, bati se vpliva in vsa (sodobna) umetnost je zgrajena na posnemanju. »Plagiatorstvo je poskus, da bi tuje delo predstavili kot svoje,« zapiše nekje, na nekem drugem mestu pa: »Oponašanje je kopiranje. Posnemanje je korak dlje, s katerim prodreš na področje lastne ustvarjalnosti.«

Toda za lastno ustvarjalnost se ti mora včasih zgoditi življenje. Ne nujno zgolj padec iz ravnotežja ali padec sledilcev na Instagramu – ampak monotonost sivega vsakdanjika, v katerem trmasto iščeš nekaj originalnega.

Napisala: Katarina Gomboc Čeh

Portret: Taja Harris

Naroči Outsider, razširi svoj pogled

Mailchimp brez napisa

Povezani članki