November imam rada. Novembra sem se rodila, novembra se je rodil moj mož, novembra sva šla na prvi zmenek, novembra je filmski festival Liffe, novembra je slovenistični simpozij Obdobja, novembra je knjižni sejem. Toliko razlogov, da je ta mesec, ko od nekod prinese vonj po dimu, ko na oguljenih vejah zorijo kakiji, ko listje melanholično hrustlja pod nogami, ko se dnevi neusmiljeno krajšajo, ko te ob mraku prime, da vzameš v roke Čehova, Turgenjeva in Gogolja, moj najljubši.
Pri slavljenju novembra sem praviloma osamljena: ljudje z nezadovoljstvom sprejmejo premik ure, ki skrajša dneve, mrzel dež, ki odnese tople jesenske dni, temno plast megle, ki se naseli v Ljubljansko kotlino. Poleg tega je november mesec, ki se začne s praznikom pokopališč. Ne čudi me, da je med težkokrvnimi Slovenci praznik vina, ki je prav novembra, tako zelo priljubljen – je pač vino tisto, ki v potrtih prsih up budi. K sreči je meni otožnost pisana na kožo in mi ni treba iskati utehe v alkoholu, da bi preživela turobno jesen.
Toda zadnja leta se mi zdi jesen vedno manj značajska; s svojo vmesnostjo, prehodnostjo, mračnostjo in težo je za kapitalizem skrajno nekoristna. Ta jo je zato sebi v prid močno preoblikoval. Konec oktobra in začetek novembra se je v minulih letih tako spremenil v nekakšno »srhljivo obdobje« in nam vsilil praznovanje noči čarovnic. Četudi se tega, da bi imel halloween na vaše življenje kakršen koli vpliv, vztrajno otepate, je to zaman; ker je za kapitalizem dobro, da našemite svojega otroka več kot enkrat na leto in da grejo vaši skoraj odrasli mulci 31. oktobra ven pit, vas bo s tem praznikom vedno bolj bombardiral, dokler se z njim ne boste sprijaznili.
Potem je tu zahvalni dan. Ta se v slovenski družbi, vsaj ne s puranom in z brusnično omako, najbrž nikoli ne bo prijel, morda zato, ker imamo na duši premalo iztrebljanja staroselcev (ali pa smo preprosto nagnjeni k nehvaležnosti). Toda zahvalnemu dnevu sledi črni petek. Črni petek naj bi bil samo en dan v mesecu, a zadnja leta je z njim prežet ves november in na vsakem koraku nas opozarjajo na popuste. Ko je ta dan, ki ga kljub preziru tudi sama vsako leto s pridom upoštevam, mimo, je na vrsti kibernetski ponedeljek, ki mu nasedem na podoben način kot črnemu petku.
Toda novembrski čas ima še eno značilnost, ki se je v preteklih letih zažrla vanj in popolnoma zatrla jesensko estetiko, ki je očitno slaba za posel. Novembra je nemogoče iti v trgovino in na sprehod po mestu, ne da bi se zavedel, da bo že čez slaba dva meseca božič. Ko se na novembrski mračen večer sprehajaš po mestu in vpijaš občutek minljivosti, te svet z vseh strani opominja, da ti ni treba misliti na temo, saj bo kmalu božič. Božič bo! Veseli december je za vogalom. Kuhanček, okraski, darila, jelenčki, božiček, lučke. Zakaj bi puščal novembrski megli, da se zahrbtno plazi po ulicah, zastira sonce in se ti zajeda v srce? Zakaj bi dovolil zgodnjim večerom, da te napolnijo z melanholijo? Vse te novembrske občutke, kratke dneve, vonj po pečenem kostanju, vlažnih gozdnih tleh, razmočenem mahu, rdeči ruj, mehke kakije, otožne šansone, spregledane pesniške zbirke, Stričke Vanje in z zlatim levom nagrajene drame, ki te napolnijo z grenkobo, je treba čim prej zatreti v kali in povedati svetu, da bo kmalu december in bo vse samo lepo, svetlo, veselo in srečno. Nobene žalosti, nobenih skrbi.
Božični čas sem kot deklica imela rada. Še zdaj me, ko ugasnem svečo, ob vonju, ki je napolnil sobo po tem, ko je mama na adventnem venčku ugasnila sveče, preplavi nostalgija. Sveče smo prižigali samo decembra in ta vonj me še zdaj spomni na čarobnost čakanja na božič. Oboževala sem tudi stare božične pesmi, predvsem ljudske, najbolj pa adventno Poslan z nebes je angel. Vsako leto sem z največjim veseljem napisala pismo Miklavžu in jutro, 6. decembra, je bilo edino jutro v letu, ko me je kar vrglo iz postelje. In ker sem že od malega očitno nevede oboževala vse, kar je dišalo po ruski zimi, sem imela rada dedka mraza. To, da nas je v vrtcu obiskal z medvedom, mi je bilo kot v pravljici.
Zdaj pa mi je leto za letom božični čas v rahlo breme. Ne, ker bi me odraslost toliko streznila, da me pravljice, povezane z božičem, ne bi več navduševale, ampak samo zato, ker je božiča preveč. Ker se pojavi prezgodaj, ker se mi glasba, ki se po trgovinah vrti od začetka novembra, zdi pretirana, osladna in kičasta. Ker se lučke v centru Ljubljane prižgejo že v petek pred prvo adventno nedeljo, čeprav bi s tem lahko počakali vsaj začetek adventa ali 1. december. Privarčevali z elektriko in nam, redkim čudakom, ki bi radi uživali novembrski mir, pustili, da doživimo zadnje dni neveselega novembra, preden veseli december popolnoma zasenči, kar je bilo jesenskega.
In potem hodim po mestu, gledam ves ta kič, in se sprašujem: Kam se nam mudi? Kaj se bo zgodilo z vsemi temi čokoladnimi bonboni, božički, mednjaki in čaji? Se ne bodo v tem času že pokvarili? Zakaj bi nekdo kupil marcipanove zvezdice v božični embalaži že konec oktobra? Če jih nihče ne kupi, zakaj jih potem že prodajajo?
Želim si, da bi november bil november. Melanholičen, trpek, dolg in meglen. Da bi Mariah Carey iz zvočnikov donela šele decembra. Da bi se božič praznovalo takrat, ko je. Da mu ne bi sledila čudna praznina z vprašanjem: Kaj pa naj zdaj, ko je vse to mimo, počnemo sami s sabo?
Piše: Katarina Gomboc Čeh
Foto: Tomaž Levičar, Grajski drevoredi, 2013
http://iloveljubljana.blogspot.com/2013/03/grajski-drevored-v-megli.html
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
3 Responses
Pogledala sem skozi okno, se sprehodila od enega drevesa do drugega in se napojila ob barvah. In mehkobi megle. Hvala, Katarina, čudovit članek!
Resnično tako je … preveč božiča je postalo. Veliko stvari, je dobrih samo ob pravi dozi. Božični čas je ravno takšen. Mora ga biti ravno prav, da se začuti drobna iskrica in notranja toplina, istočasno pa ohrani “pričakovanje”. Vsa ta plastika, umetelnost in pretiravanje pa prav ubijata notranje občutke, da ne govorimo o smislu. Ljudje smo res neverjetni v tem kako hitro pristnost “zapakiramo” v produkt.
Odličen članek, super misli … hvala!
Katarina, prekrasno. tudi jaz uživam v tem, o čemer pišeš. v naravi je november vedno november.