To jesen je po dolgi poletni suši padel za gozd odrešilen dežek. Po njem pa se niso množile le gobe, temveč tudi gobarji. Nad gozd se je zgrnila prava invazija. Hoja očitno nabiralcem glivnih dobrot ni dišala, zato so se v sleherno poro gozda zarili s svojimi jeklenimi konjički. Ker se počutim včasih pretirano odgovorno za gozd, sem z nič hudega slutečimi ljubitelji kulinarike bila strašno bitko.

Moj gnev se je začel na izogibališčih ob gozdni cesti. Ta so bila prva zaparkirana. To v času, ko ni gozdne proizvodnje, niti ne bi bil problem, zdaj pa se kamioni, ki so odvažali les iz gozda, niso več mogli zaobiti. Ker cestni kamioni, ki jih v gozdu naložimo z lesom, nimajo pogona na vsa štiri kolesa, je vzvratna vožnja ob srečanju z drugim kamionom/avtomobilom/traktorjem po gozdni cesti večji izziv.

Naslednji hudič, s katerim smo se morali spopasti, so bili zaparkirani ovinki. Ti so običajno razširjeni, da lahko kamion po njih »odvije« vseh svojih 16 metrov dolžine. Tako so potem rinili mimo parkiranega gobarskega avta in ker so gozdne ceste manj utrjene in manj ravne, so pričeli kamioni nevarno drseti s ceste. V strahu smo tako stali in trepetali, ali bo šoferju ob glasnem »ZZZZ« številnih pnevmatik, drsečih po blatu, uspelo izvleči tovornjak iz neugodne situacije.

Sledila so zaparkiranja skladovnic lesa, ki so jih naši sekači v potu svojega obraza pripravili za odvoz in upali, da jih bomo čim prej odpeljali iz gozda, da bodo lahko na isto mesto zložili nov les.

Višek naše jeze pa so bili avtomobili, ki so meni nič, tebi nič zaparkirali iztek gozdne vlake. To je mesto, kjer se gozdna vlaka (pot, po kateri traktor iz gozda privleče les) priključi gozdni cesti. S tem so zaparkirali traktor, ki ni več mogel vlačiti lesa iz gozda (zaradi česar tudi sekač ni več mogel sekati, saj traktorist ni mogel sproti odvažati lesa iz gozda), pa tudi domov sekača po koncu dela nista mogla, saj sta prišla v gozd s traktorjem. Sekača sta bila tudi sicer nejevoljna – gobarjev namreč ob navdušenem iskanju delikatnih sadežev sečnja ne ustavi. Pri tem ne marajo za opozorila sekačev, da je hoja pod padajočim drevesom smrtno nevarna, kot tudi ni priporočljivo hoditi po sečišču. Ker si sekači zelo vzamejo k srcu, če koga s svojim delom pokončajo, sta bila tudi naša dva primerno vznemirjena nad tem, da sta pri gobarjih naletela na gluha ušesa.

Zaradi malomarnosti gobarjev smo bili prisiljeni prenehati z delom. Traktor (šlo je sicer za zgibnik) je prenehal s svojim značilnim brnenjem, motorje pa so ugasnili tudi »grajferist« (to je delavec na gozdarskem kamionu, ki s hidravlično nakladalno napravo (po domače »grajfer«) pobira les in ga zlaga na kamione) in oba šoferja cestnih kamionov, ki sta se pripeljala s Hrvaške. Tja namreč te dni prodajamo les višje kakovosti. Taista šoferja sta negodovala: »Trupci su zaparkirani.« To ni pomenilo, da razmišljata, da bi pomorili gobarje in njihova trupla zaparkirali, pač pa tako Hrvati rečejo hlodom. Beseda je dala besedo in ravno ko smo kovali zlobne načrte, kako bi gobarske avte obkolili s hlodi, da se ti ne bi mogli nikamor odpeljati, se je na konec naše gozdarske karavane pripeljala zmedena mlada Ljubljančanka. Ta je od strahu, da bo morala svoj veliki BMW peljati nekaj kilometrov vzvratno, nebogljeno stiskala elektronsko cigareto in v kratkih, vznemirjenih puhkih srkala pomirjujoči učinek. Fantje so v očeh dobili neobetaven lesk agresije. Končno se je pojavil primerek gobarja osebno, ne le v obliki parkiranega avtomobila. Ker me je postalo strah, da nas bodo razgrete strasti pripeljale do nespametnih dejanj, sem odločno zakorakala proti gospe in ji z največjo mero mirnosti, ki sem je bila sposobna, razložila, da je prišlo do zastoja in da res ne bo šlo drugače, kot da se odpelje nazaj, od koder je prišla, in pride v gozd kdaj drugič. Če človek poskuša ohraniti mirno kri, se tudi oni drugi naleze umirjenosti in tako je gospa odšla brez dodatnih problemov.

Avtomobilom brez gobarja v njih sem za brisalce zataknila prošnje, naj ne pakirajo tako, da onemogočajo gozdno proizvodnjo. Karavana se je medtem z raznimi prijemi prebijala proti delom gozda, kjer se je dalo pobrati vsaj del lesa, za ostalo pa smo se pač sprijaznili, da bomo čakali nekaj ur, da se gobarji odpeljejo.

Na listke sem pripisala svojo telefonsko številko. Nekateri so listek vrgli na tla, spet drugi so avto prestavili nekaj metrov naprej po gozdni cesti, nekaj gobarjev pa me je poklicalo. Šlo je za upokojence (kot je pričakovano, saj je šlo za delovnik dopoldne). Vsi nesrečni so hiteli razlagati, da res niso pomislili, da so zaparkirali hlode in da jim je žal. Na take res nisem mogla več biti jezna. 

Moj srd bi se že skoraj polegel, če ne bi ob odhodu domov na malo bolj odročnem delu gozda našla avtodoma z italijanskimi registrskimi tablicami. Ta je v naših koncih dobro znan, saj spomladi in jeseni prihaja v gozd in sproti vlaga gobe, ki jih potem prodaja v Italiji. Tam imajo namreč bolj restriktivno zakonodajo glede gobarjenja, vsekakor pa je v Sloveniji prikladno tudi to, da se nadzor nad zakonsko omejitvijo dveh kilogramov na osebo dnevno izvaja izjemno redko.

V tistem mi je prekipelo in že sem se videla, kako se z nožem v ustih smukam po grmovju v bližini avtodoma, da nato ne samo napadem pnevmatike zlikovcev, temveč z držalom razbijem sleherni kozarec ilegalno nabranih vloženih gob.

Ker nisem imela ne noža ne srca za tovrstno akcijo, sem se odpeljala domov in potem bentila nad zakonodajo, ljudmi in lastno nemočnostjo.

Iz gobarske zgodbe lahko poberemo nekaj popotnic:

Parkiranje v gozdu: če že res moramo parkirati v gozdu, to naredimo tam, kjer smo prepričani, da ne bomo ničesar in nikogar ovirali. Zakonodaja sicer pravi, da če lastnik nasprotuje parkiranju v njegovem gozdu, je tam parkiranje prepovedano. 

Gobarjenje: glede na raziskavo pretirano gobarjenje sicer ne škoduje, vendar pa je vsaka prisotnost ljudi v gozdu za ta ekosistem stresna. Samo od sebe se porodi vprašanje: kaj je bolj stresno, dve motorni žagi, en traktor, en »grajfer«, trije cestni kamioni in nekaj avtov ali par gobarjev? Odgovor je nesporen. Res pa je, da se sečnja v gozdu izvaja enkrat na deset do dvajset let, dočim gobarji, ki jih je vedno več, šarijo povsod po gozdu vsaj dvakrat letno. Gozd bi imel sicer rajši, če bi se rešil tako gobarjev kot sekačev. Še mnogo bolj srečen pa bi bil, če ne bi bilo ljudi, ki povzročajo podnebne spremembe. Te namreč nenehno vstopajo v gozd v obliki suš, ujm, dviganja temperatur, onesnaženega zraka, tujerodnih invazivnih vrst. Ker ljudje nimamo namena zapustiti planeta (še), hkrati pa smo odvisni od pohištva, ogrevanja, oblačil (iz viskoze), se lahko odločimo in se samoomejimo. Glede sečnje je za to poskrbela najbolj restriktivna zakonodaja, kar jih je v Evropski uniji. Samo v Sloveniji je namreč z zakonom določeno sonaravno, trajnostno gospodarjenje z gozdom, kar pomeni, da sekamo tu in tam posamezno drevo, za razliko od ostalega »civiliziranega« sveta, ki gozd uporablja za lesno njivo – posadijo sadike, počakajo, da te zrastejo v drevo, naredijo golosek in spet posadijo. To je pri nas strogo prepovedano. Kar pa se tiče gobarjenja, bi se lahko ljudje omejili na človeku namenjene parkovne gozdove. Morda bi se res našlo manj gob in morda je tam rekreacija manj prijetna, ker okrog gomazijo še drugi ljudje, vendar pa bi se s tem gozdove obvarovalo homosapienskega stresa. Če se za to odločimo, nas bo kot prijeten stranski učinek pričakalo dejstvo, da nas ne bodo več preganjale tečne upravljavke gozda, pač pa naravovarstvene nadzornice, ki ne samo, da so mlade in dobro izgledajoče, tudi potrpljenja imajo več ter načinov, kako na prijazen in celo humoren način razložijo osnove gozdnega bontona. Naj še omenim, da po zadnjih informacijah tudi one med zobmi ne stiskajo nožev. Za njihove misli pa ne dam roke v ogenj.

Napisala: Marija Jakopin
Naslovna fotografija: Marija Jakopin

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!