V arhitekturi pogosto slišimo, da je arhitekturne kritike premalo ali pa da ni dovolj konsistentna in marsikatera slaba prostorska rešitev sploh ne sproži odmeva — razen obveznega šušljanja v ozkem krogu med strokovnimi kolegi. Zaradi pomanjkanja kritiškega aparata nismo na slabšem le arhitekti, ampak izgublja naš skupni javni prostor. Pasivno sprejemanje neoptimalnih prostorskih rešitev je do neke mere razumljivo — natančno odmerjena, konstruktivna kritika terja osebni angažma, poznavanje situacije in stroke ter pogum za osebno izpostavitev v majhnem krogu, kjer se vsi poznamo in so pri odločanju poznanstva in ne-naklonjenosti velikokrat pomembnejša od talenta in prodornosti arhitekta.
Kaj pa kritika negrajenega javnega prostora? Tudi ta skupni prostor določa kakovost bivanja vseh nas; med drugim to, kako svobodno lahko svoje poglede izražajo različne družbene skupine, določa pogoje za družbeni diskurz in kako kakovostno in učinkovito bo iskanje najboljših rešitev o temeljnih vprašanjih družbe. Tu so bistvenega pomena mediji. Javni mediji (ki naj bi bili objektivni, natančni in resnicoljubni) določajo širino, inkluzivnost in kakovost družbenih dogovorov, ki zadevajo nas vse. Zaradi velikega pomena medijev za demokracijo, ti veljajo celo za četrto vejo oblasti; poleg treh glavnih — zakonodajne (parlament), izvršne (vlada) in sodne (sodišča). (Javni) mediji naj bi tem trem predstavljali dodatno varovalko. S kritičnim bdenjem nad delovanjem prvih treh naj bi skrbeli za njihovo posvečenost dobrobiti vse skupnosti.
Toda takšna varovalka je možna samo v primeru, če medijski ustvarjalci vzdržujejo distanco do prvih treh oblastnih vej in zmorejo enako pozorno spremljati poteze vseh. Samo določena razdalja (in stalen dvom ter rahla nenaklonjenost do katerekoli že vladajoče oblasti) dopušča kritiko. Ob premočni osebni vpletenosti, sploh če vključuje močna čustva, kot je sovraštvo ali navdušenje do neke politične opcije, se lahko zgodi, da so medijski ustvarjalci bolj kritični do ene politike kot do druge. Potem smo na slabšem mi vsi — mediji nam namreč v tem primeru pogledov ne širijo, ampak skozi osebno presojo politično angažiranih medijskih ustvarjalcev, ožijo. Če je takšnih mnogo, lahko določeno medijsko usmerjanje pogledov sčasoma postane standard, ne zgolj občasna slučajnost — vsaka kritika poročanja pa zavrnjena kot napad na profesionalno neodvisnost. Takšno okolje spodbuja fanatizem; še posebej v času, ko mediji nagovarjajo svoje občinstvo skozi kanale na družbenih omrežjih. Novinarska samozadostnost lahko pripelje do medijev kot četrte veje oblasti ravno v obratnem pomenu — ne kot varovalka, ampak kot dodatna instanca. Namesto nadzora — instrument oblasti.
Sodeč po vpogledu v kratko medijsko zgodovino samostojne države in medijsko dediščino, ki smo jo nasledili, to sicer ne bi bilo nič novega: »In najhujše je, da imamo opraviti s pravim Orwellovskim novorekom: Resnica je natančno obratna od besed, ki se izgovarjajo.« Imeniten zapis, iz katerega je vzet ta citat, priporočam v branje.
Sama pri sebi si za preverjanje objektivnosti medijev kot četrte veje oblasti v primerih dvoma zastavim kratek test. Vprašam se, ali bi bilo poročilo enako v različnih političnih okoliščinah? Če je odgovor, da bi poročali drugače, je medijska pluralnost majhna, naš medijski horizont pa ozek. Na primer: izbris več kot 6000 napotnic brez jasne odgovornosti in ukrepanja. Na primer: politično kadrovanje. Na primer: varovanje arhitekturne dediščine, kot je Plečnikov stadion. Če bi medijski javni prostor deloval bolje, bi se to odražalo tudi v boljši arhitekturi. Miselni in grajeni javni prostor sta inherentno povezana.
Zato se pridružujem želji, ki jo je izrekel že kdo pred mano, da bi imeli le — normalne medije —»normalen, ki loči jasno in precizno informacijo od poštenega in ideološko neobremenjenega komentarja, ki pametno piše o politiki in kulturi, o gospodarstvu in znanosti, o knjigah in glasbi, o slikah in pokrajinah …«.
Nas lahko referendum o predlogih sprememb zakona o RTV temu približa ali le še bolj oddalji? Vsebinskih refleksij je malo. Obe nasprotujoči si strani se na referendumu borita proti enoumju. Toda enoumje razumeta natančno obratno.
Nina Granda
(november 2022)
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
