Dolga leta smo z družino hodili na morje v majhno ribiško vasico na enega od hrvaških otokov, kjer je bil kamp z eno samo zvezdico. Toda za nas je bil to najlepši kamp daleč naokoli; parcele so se v senci borovcev vzpenjale v obvladljiv hribček, posebnost kampa in vasi pa je bila, da avti niso bili dovoljeni. Parkirišče je bilo nad vasjo in tam so vsi obiskovalci morali pustiti svoj avto ter opremo za kampiranje v vas pritovoriti z majhnimi vozovi.

Za nas je bila težko dostopna ribiška vasica pravi raj na zemlji. Apartmaji v vasi so privabljali premožnejše goste, ki so iskali miru, medtem ko je bil kamp bolj privlačen za ljubitelje počitnikovanja v skromnem okolju in neokrnjeni naravi. Vsi pa smo v času, ko smo bivali v vasi, tvorili raznoliko, a povezano skupnost. Na morje v to vas smo šli tolikokrat, da smo se z rednimi gosti iz drugih dežel začeli pozdravljati. 

Tu sem prvič izkusila svobodo. Ne, ker mojih staršev ne bi bilo zraven, a ker jim je bilo vseeno, kje se s sestro potikava. Našli sva si prijatelje iz Nemčije in Avstrije, s katerimi smo prekrokali noč, da bi videli sončni vzhod, si organizirali nočno kopanje, prenočili na plaži ter čez dan ure in ure posedali na plaži in igrali karte. Ko mi je bilo dovolj družbe, pa sem se sama potepala po ozkih ulicah, skozi ograjo radovedno opazovala dvorišča apartmajev, vlekla na ušesa pogovore v tujih jezikih in se hodila kopat na manj obljudeno plažo. Včasih sem se zatopila v knjigo in še zdaj ob kateri z nostalgijo vzkliknem: »To sem brala na morju!«

Nekega poletja, ko sem imela šestnajst let, so se moji starši odločili, da bodo namesto na morje šli na potovanje, jaz pa sem si neznansko želela na hrvaško morje. Ker so v isti kamp hodili tudi naši družinski prijatelji, sem šla z njimi. Bilo je nepozabno in vznemirljivo, saj sem prvič šla na morje brez staršev in sester. Po cele noči sem se po vasi sprehajala s skupinico Avstrijcev, z njimi kramljala v angleščini in naslednji dan spala do poldneva.

Takrat sem v svoj zvezčič, medtem ko sem v gostilnici pila kavo, napisala kratko pesem.

Dnevi so modri in velikokrat dežuje.

Takrat je morje divje 

in valovi se spogledujejo z mano. 

Varam te z vetrom 

in sol mi dela ljubezenske ugrize na belem vratu. 

V kavarni pijem močno kavo in moški strmijo v moje lase. 

Čakala te bom na pomolu 

v beli obleki,

ob neresnični uri tvojega prihoda.

Po tistem poletju se v ta kamp nisem več vrnila. Končala sem gimnazijo, začela študirati in hoditi na počitnice s prijatelji, fantom. Tiste vasi nisem več obiskala, čez čas pa sem izvedela, da so kamp zaprli.

Pred dvema letoma sva se z možem vrnila, da sem mu pokazala enega najljubših krajev iz otroštva in najstništva, o katerem bi lahko pisala romane. Sprehodila sva se po praznih parcelah, jaz pa sem s prstom kazala na posamezne in govorila: »Tu smo bili prvo leto, tu tretje, tu drugo, tu smo bili, ko sem bila tu nazadnje …«. Prostor na plaži, kjer smo največkrat ležali mi, je bil zaseden. Vas je bila še vedno enako lepa, a na pol prazna. Zagledala sem celo nekaj znanih obrazov, a se nismo pozdravili – enajst let je minilo, odkar sem bila nazadnje tu, in nemogoče je, da bi si me zapomnili.

Lani in letos poleti sva del dopusta z možem preživela v Grčiji. Grčijo obožujem – toplo in kristalno čisto vodo vseh mogočih odtenkov modre, prijetne temperature, prijazne cene, odlično hrano, gostoljubne Grke, večerje, ki se zaključijo s hišno sladico in koktejlom. Toda počitnice z letalom pač niso morje na Hrvaškem, in to razumejo skoraj vsi Slovenci, ki so leta in leta obiskovali hrvaško morje. Ko se o tem pogovarjamo, se vsi strinjamo, da je pravo tisto morje, ko cele dneve ležiš na plaži v neposredni bližini kampa/apartmaja, se zvečer oblečeš v belo obleko in greš na sprehod po starem delu mesta, si ogleduješ stojnice in v restavraciji ješ ribe ter srečuješ ljudi, ki se kot ti vsako leto vračajo v isti kraj. In je vse kot tisti trenutek, ko se ustavi panoramsko kolo na zgornji osi in se ti odpre razgled na vse mesto. Za nekaj dni vse obmiruje.

Da bi z možem nekoliko zadostila nostalgiji po hrvaškem morju, sva julija za kratek čas obiskala Krk. Ves čas me je preganjal občutek, da ni več tako, kot je bilo nekoč, in na trenutke sem se počutila kot sitna starka, ki težko sprejema dejstvo, da se svet spreminja. Potrlo me je, ko me je vsak Hrvat, ki sva ga srečala – v baru blizu plaže, v trgovini, v restavraciji – ogovoril v angleščini in nadaljeval v angleščini celo, ko sem začela z njim govoriti v hrvaščini. Moja hrvaščina resda ni popolna, toda kot študentka slovanskih jezikov sem opravila lektorat hrvaščine in se znam v tem jeziku pogovarjati boljše kot večina ljudi moje generacije. Angleščina je vladala tudi na večini plakatov ob cesti, ki so turiste vabili na vse mogoče luksuzne dogodivščine. Od nekdaj sem imela občutek, da je na morju dovoljeno tisto prijetno lenarjenje, ko samo ležiš in plavaš. Zdaj pa so bile povsod reklame za tisoč in en vodni šport in druge aktivnosti, ki bi neutrudnim turistom čim bolj zapolnile čas in izpraznile denarnice. 

Zavedela sem se, da ga ni več – tistega sproščenega morja iz otroštva in najstništva. Morda zato, ker sem zdaj odrasla in se zgrozim nad ceno ribje plošče v ceniku, ker jo moram dejansko plačati. Morda zato, ker so kune zamenjali evri. Morda zato, ker kampiranje ni več robinzonsko, ampak je en avtodom večji od drugega, z mini kopalnico in spalnico. Morda zato, ker je kamp brez večerne animacije za otroke in otroškega igrišča (torej z več tišine) na pol luksuzen. In že vem, da bo naslednje leto spet treba metati kovanec: potovanje z letalom ali hrvaško morje?

Napisala: Katarina Gomboc Čeh

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!