Lani poleti smo trpeli zaradi hude suše, letos pa je z vremenom spet vse narobe. Najprej smo imeli rekordne temperature, potem na vsake tri dni peklenska neurja in na koncu še vseslovensko povodenj. Ni težko opaziti, da se podnebne razmere pospešeno spreminjajo. 

Gozda, kjer delujem, k sreči ni zalilo, je pa nekajkrat pošteno pihalo, tako da smo tekali gor in dol po njem, da smo našli vsa podrta drevesa in pričeli s sanacijo. K sreči je bilo škode relativno malo glede na gorenjske predele, kjer so se drevesa podirala na večjih površinah. Za lastnika je vetrolom slab zato, ker drevesa padajo nekontrolirano (pod sabo pokopljejo tudi prenekatero mladje) in ker padajo v različnih razvojnih fazah. Drevesa v mladostnem obdobju večino rasti investirajo v višinsko rast in se šele potem začnejo razveseljivo debeliti. Zato je padec najbolj neugoden, ko je drevo v »prelomni« fazi. Tako je recimo raslo 40 let in če ga veter ne bi podrl, bi v naslednjih 10–30 letih dosegel debelino, ki se proda po dvakrat višji ceni kot je ta, v kateri je zdaj padel. 

Abiotski faktorji, kot so močan veter ali težak sneg in žled, lahko drevesa preobremenijo na različne načine. Veter lahko drevo prelomi pri krošnji, kje nižje na deblu ali pa ga izruva skupaj s koreninami. Včasih temu kljubuje nesrečna lega drevesa (da recimo raste ravno na kamnu) ali pa je kaj narobe s koreninami. Slednji primer je divji kostanj, ki se je julija zvrnil na Gradaški ulici v Ljubljani. Divji kostanji v Ljubljani že nekaj let niso več, kar so včasih bili. Uspešno jih napadajo različne bolezni in škodljivci, ena od teh nadlog še posebej pesti koreninski sistem teh hirajočih kostanjev. Tako sem si korenine podrtega kostanja na Gradaški ulici še posebej pozorno ogledala. Korenine so bile povsem prhke, z enim samim, neagresivnim potegom s prstom se jih je dalo krušiti. 

Pravi čudež, da je drevo sploh še stalo. In takoj me je zaskrbelo za sosednje kostanje, ki imajo najverjetneje enak problem. Tu, kot že tolikokrat, ponovno trčimo ob novodobni družbeni problem, ko proti poseku bolnega, za padec na ljudi zelo verjetnega drevesa protestirajo nekateri neinformirani, a v svoje zmotno prepričanje trdno verujoči in tudi glasni posamezniki. Podoben družbeni pojav smo lahko opazovali pri kostanju pred ljubljansko Dramo. Kostanj je bil že močno načet, kar so arboristi z različnimi preizkusi ugotovili. Če kostanja ne bi posekali zaradi obnove gledališkega hrama, bi sam od sebe v nekaj letih padel na nekaj ali nekoga. Zagovorniki dreves v mestu imajo v svojem osnovnem namenu sicer seveda prav – drevesa v mestih so pravi balzam za dušo vseh nas, ki v tem betonskem kotlu poskušamo živeti. Vendar pa je treba vedeti, da tudi drevesom v mestih ni lahko. Visoke poletne temperature, smog, močno regulirano odvodnjavanje meteornih voda, zimsko soljenje cest, teptanje korenin in poškodbe skorje drevesom ne denejo dobro. Njihova življenjska doba je zato krajša in ne more biti drugače, kot da je podvržena tudi varnosti meščanov. Tu se ljubljanska občina zelo trudi. Sadijo se pestrejši nabori drevesnih vrst, tako da bo v prihodnosti verjetnost, da nam bo neka bolezen vzela celo ulico dreves (kot se to zdaj dogaja recimo divjim kostanjem na Eipprovi, Gradaški in Krakovskem nasipu), manjša. Treba pa je vseeno razumeti, da v mestih živimo predvsem ljudje, zato smo iz njih tudi izgnali večino tamkajšnjih siceršnjih prebivalcev. Sobivanje dopustimo samo še s tistimi organizmi, ki nas ne ogrožajo – recimo namesto medvedov imamo pse. In namesto pragozda imamo arboristično obdelana drevesa, dokler ta niso za ljudi nevarna.

V gozdu se zaradi posameznih padlih dreves ne vznemirjamo kaj dosti. Je pa precej bolj dramatično, kadar so močno prizadete večje površine. Tak vetrolom smo v gozdu, v katerem delujem, doživeli decembra leta 2017. Takrat je nekaj dni padal obilen dež, ki je tla tako razmočil, da so se drevesa slabše držala podlage. Ta pojav poznamo vrtičkarji, ki počakamo, da pade nekaj dežja, preden se lotimo puljenja korenja. Potem ko so se tla konkretno razmočila, je pihnilo kot za stavo in tam, kjer so bili sestoji oslabljeni zaradi žledoloma leta 2014, so drevesa popadala kot v taleči se sladoled zapičeni zobotrebci. 

Z gozdarji smo se odpravili ocenjevat škodo v težko prehodne, nevarne, z debli prepletene sestoje. To smo počeli zato, da bi znali priskrbeti dovolj izvajalcev poseka in spravila. Hitra sanacija je namreč ključna. Tako z vidika preprečitve namnožitve podlubnikov (padle smreke oddajajo vonj, ki privablja podlubnike – ti potem pridejo in se zavrtajo tudi v okoliške, še stoječe smreke) kot s prodajnega vidika. Nismo samo ribe in ženske tiste, ki se stare slabo prodajajo. Včasih se ob vetrolomih sliši mnenje, da je treba gozd čim prej »očistiti«. Ta beseda ni ustrezna, saj so se vetrolomi dogajali tudi, preden smo se pojavili ljudje, pa so se gozdovi povsem dobro imeli brez našega čiščenja. Tisti z nekaj ljubezni do pristne narave tako po sanaciji vetrolomov pustimo v sestojih veje in razžagane vrhače ter upamo, da bomo s tem vsaj malo pripomogli k življenjskim pogojem vseh organizmov v tem prekrasnem ekosistemu.

Vetrolomi imajo še to zahrbtno lastnost, da so zelo nevarni za izvajanje poseka in spravila. Podrto drevo je namreč polno notranjih napetosti, ki jih včasih niti ne vidimo. Spet drugič je prepleteno z drugimi drevesi, kar vzpostavi sile, ki jih ne moremo predvideti. Ko zažagamo, se nekaj sprosti in hitro se zgodi, da tisto nekaj udari tam, kjer najmanj pričakujemo. Sanacija je zato za vse vpletene stresna, saj je varnost izvajalcev že tako ali tako najbolj nevarnega poklica še bolj ogrožena. 

Ko je enkrat vetrolom saniran, se začnejo ukrepi, s katerimi gozdarji »popravljamo« situacijo. Kadar je gozd povsem brez dreves (neuko oko včasih podcenjuje tisto, kar ni visoko, in mladega gozda ne vidi kot gozd, kar ni pravično, tudi otrokom rečemo ljudje, čeprav včasih bolj spominjajo na zmaje), je potrebna obnova s sadnjo. Ta je sicer res skrajni ukrep, saj je naravna obnova iz semen dreves, ki so od tam, mnogo bolj obetavna, cenejša in genetsko bolj pestra. Včasih zato v sestoju pustimo posamezna odrasla drevesa, ki tam še rastejo. Tovrstna osamela drevesa se sicer poseka, saj brez družbe oziroma podpore odraslih sovrstnikov slabše kljubujejo vremenskim vplivom. Sploh bukve imajo tanko skorjo, ki zelo hitro dobi tako imenovani sončev ožig – skorja popoka, odpade in drevo odmre. Če želimo imeti naravno obnovo, se sprijaznimo z dejstvom, da bomo take osamelce prodali po nižji ceni, bomo pa zato upali, da bodo izvedla svoj »stresni razplodni trik«. Drevesa, ki so zelo ogrožena, namreč bogato semenijo, da bi, preden propadejo, poskrbela za predajo svojih genov naslednikom. 

Najbrž se je na koncu ob vseh naravnih katastrofah, ki jih naš planet doživlja, treba vprašati, kaj storiti, da bo narava (in z njo mi) preživela. Da smo problem ljudje, je očitno. Tu pa nimam strokovnega znanja in zato trkam na vrata antropologom, sociologom, politikom, psihologom in predvsem učiteljem. Ali se bomo kot družba znali dogovoriti, da na račun lastne komoditete in populacijskega širjenja nekoliko prizanesemo planetu? V nasprotnem primeru se morda lahko vetrolomov lotimo tako, da pihamo v nasprotno smer vetra in računamo, da bo epohalnost človeške vrste premagala sile tlačnih razlik. 

Napisala: Marija Jakopin