Vsako leto sredi decembra nastopi trenutek, ko se odpravim v lov za novim rokovnikom.
Podam se v Mladinsko knjigo in med širokim naborom iščem najpopolnejši rokovnik zase, ki bo zadostil vsem potrebam sodobne zaposlene ženske.
V letih rokovanja z rokovnikom sem si ustvarila idealno predstavo o njem: biti mora tedenski, nikakor dnevni, ker to ne ponuja jasnega pregleda nad tednom. Biti mora dvanajstmesečni, od januarja do decembra, in imeti mora dovolj prostora za vpisovanje vsakodnevnih opravkov in ritualov.
Svoj približek (idealnega rokovnika namreč ni) sem našla med klasičnimi Moleskini. Nekajkrat sem pustila svoji kreativnosti, da se je izrazila, in si kupila manj strog, bolj barvit ali prostoren rokovnik, a noben se ni obnesel tako dobro kot tradicionalni moleskinov rokovnik.
Kljub izkušnjam sem lani sredi novembra sklenila, da mi njegova strogost ne ustreza več, zato sem si kupila brezčrten prazen zvezek, ki naj bi postal moj “bullet journal”. Bullet journal je moderen koncept rokovnika, ki ga je zasnoval mladi newyorški dizajner Ryder Carroll. Gre za rokovnik, ki ga ustvarjaš sproti, zaradi česar dopušča več svobode in obenem združuje produktivnost z minimalizmom. V Vogueu so ga opisali z besedami: “KonMari for your racing thoughts.” Kot minimalistka in zvesta sledilka načina bivanja, ki ga je zasnovala Marie Kondo, pa tudi oseba z okupiranimi misli, sem domnevala, da mi bo bullet journal pisan na kožo.
Morda bi mi bil, če bi vsebina mojega dnevnika zvesto sledila tutorialu, ki je dostopen na uradni strani koncepta. Čeprav je dolg le štiri minute, se mi je ob gledanju vse zazdelo nekako preveč komplicirano. Da bi dobila vpogled v druge bullet journale, sem si ogledala videe na youtubu svojih ameriških sovrstnic, ki so s svojimi rokami in krasnim naborom pisal ustvarjale prave mojstrovine. Še več! Oddaljile so se od racionalnega moškega koncepta, ki ga je zasnoval Ryder Caroll, in v svoje rokovnike vključile vse izjemno pomembne sestavine življenja sodobne ženske: dnevnik spanja (sleep log), sledilnik razpoloženja (mood tracker), tedensko čiščenje (weekly cleaning) in podobno. To potrebujem! je v meni kričala prezaposlena ženska. Z navdušenjem sem k praznemu zvezku kupila še štiri nove črne flomastre in dva markerja v rožnati in vijoličasti barvi.
V svoj bullet journal sem vključila vse: pregled nad financami, sezname knjig, ki bi jih rada prebrala, in sezname tistih, ki jih moram, ideje za božična darila, želje za izlete in potovanja. Zapisala sem si svoje cilje in si zasnovala menstrualni koledarček. Vse to sem okrasila z barvami, cvetlicami in vijugami. Občutek je bil čudovit, počutila sem se ustvarjalno in sposobno.
Z novim rokovnikom, katerega posebnost je, da ga lahko začneš ustvarjati kadarkoli (ni vezan na leto ali mesec), sem zakorakala v novo desetletje. Toda v sredini januarja me je nekaj začelo gristi. Čudno mi je bilo v svoj rokovnik, v katerega sem zapisovala svoje skrite ideje za nikoli začete projekte in dneve, ko imam menstruacijo, vpisovati še roke za oddajo tekstov, opomnike za plačilo prispevkov, urnike za pouk z dijaki, sestanke in podobno. Z debelim bullet journalom, ki je razkrival marsikatero skrbno varovano skrivnost mojega življenja, sem se sprehajala po šoli, na kateri sem poučevala. Kaj če ga v zmedi kje pozabim? Zahrepenela sem po svojem strogem, dolgočasnem moleskinu. Tako sem sklenila, da si kupim nov rokovnik. Ne novega; še enega.
Izbrala sem svojo klasiko: nežepni rdeči moleskin z mehkimi rdečimi platnicami, obvezno horizontalen, saj sem v preteklih letih ugotovila, da lahko funkcioniram samo s to obliko rokovnika. Odločila sem se, da bo rdeči rokovnik namenjen delu, opravkom, dogodkom, bullet journal pa bo ohranjal svoj namen dnevnika za občutke, ideje in telesne spremembe.
Iz tega je sledilo, da sem imela v letu 2020, ki je bilo za rokovnike najslabše leto doslej, dva rokovnika. Kdor je zvest uporabnik rokovnikov (oziroma uporabnica; doslej še nisem srečala moškega, ki bi redno, zvesto in predano uporabljal svoj rokovnik, kar me bega, ker ne vem, kako lahko živijo; Ryder Carroll je zame doslej edina poznana izjema), ve, da ni nič slabšega kot imeti dva rokovnika. Oba vsebujeta svoje informacije, ampak včasih se te informacije prepletejo, in takrat nastane zmeda. Dolga praznina leta 2020 pa je večkrat povzročila tudi, da sta oba ležala v predalu, zaradi česar sem tu in tam obžalovala, da sem januarja sploh šla in si kupila še en rokovnik. Mar bi ostala pri ustvarjalnem.
Na začetku letošnjega decembra me je stisnilo pri srcu: kje bom pa zdaj kupila rokovnik, če je vse zaprto? V spletni knjigarni sem naročila svojo priljubljeno klasiko, dobesedno kopijo lanskega rokovnika: mehke rdeče platnice, nežepna velikost, horizontalni tedenski koledar. Vraževernico v sebi sem utišala, da to nikakor ne pomeni, da bo leto 2021 posnemalo leto 2020, če je moj rokovnik enak lanskemu. Prosim, ne. Naj to pomeni, da dajem rokovniku še eno priložnost, da se izkaže.
Napisala: Katarina Gomboc Čeh
Portret: Elena Rucli
