Dvorec Jelšingrad je od daleč tipična podeželska graščina: tipična je po svojem odmiku od naselbine, po ostankih parka, pa tudi po zapuščenem videzu in v prazno zevajočih oknih, ki namigujejo na odsluženost. Takšna je danes bolj kot kadarkoli podoba »tipičnega« dvorca pri nas. Ko pa se mu bližamo, se začne pridevnik »tipičen« zelo hitro umikati drugim, manj dolgočasnim pridevnikom, kot so »izjemen«, »eksotičen« in »dragocen«. Iz mas drevja in zidov se namreč izločijo intrigantni detajli: majhen stolpič in strešna čela delujejo, kot da so vajena južnega sonca; zaključki oken in balkonov bolj kot na fevdalni okus štajerskega plemstva spominjajo na arhitekturne motive Bližnjega Vzhoda. Jelšingrad je podoben velikim starim drevesom v grajskih parkih: je eksot, ki raste mogočno in vzbuja občudovanje, vendar pa je nenehno v nevarnosti, da ga bo tuje podnebje zlomilo in ga uničilo. Ko v takšnem parku eksot pade, ga ne nadomesti njegov potomec, ampak je za vedno izgubljen.

Pogled na vzhodno fasado dvorca Jelšingrad l. 2020. Foto: Lucija Čakš Orač. Hrani: ZVKDS OE Celje

V naši deželi smo skozi desetletja razvili uspešno strategijo ignoriranja in zanemarjanja »eksotov«, včasih pa celo njihovega namernega izbrisa. Boj med »tipičnimi« in »eksotičnimi« je vedno paralelen boju med »tujim« in »domačim«; na prvi pogled preprosta zadeva, v resnici pa precej zapletena. Z dovolj podrobnim pogledom kmalu ugotovimo, da je »tipično« samo bolj ali manj zakrita kombinacija različno nenavadnih, ekscentričnih in, da, tujih elementov, tako da se nam bazen »domačega« in »tipičnega« začne hitro ožati, dokler v njem ne ostane ničesar več. Ta abstraktni začetek o pridevnikih lahko z ustreznimi samostalniki po svoji volji spremenite v moralko o ljudeh, rastlinah ali političnih režimih; v tem primeru se bo pač nanašal na arhitekturo. V nekaterih člankih v preteklih letih sem že ugotavljal, kako nerazumljiva je strast nekaterih spletnih komentatorjev, ki v starih vilah (vila Rafut pri Novi Gorici), arheoloških ostankih (džamiji na nekdanji Soški fronti), in tudi pri čisto novih vrhunskih stavbah (nova džamija v Ljubljani) iščejo tuje pritepence, ki uničujejo tipično podobo slovenske arhitekture in krajine. Kopljite dovolj globoko, pa bo vsa ta »tuja eksotika« naenkrat postala bistveno bolj avtohtona, bolj organska, bolj domača, kot pa mnogokatera poznejša hiša, ki se diči s svojo domačijskostjo. Bitka za dediščino je v Sloveniji vedno bitka za udomačevanje: je nikoli končana in zaradi nenehne grožnje z rušitvijo pogosto jalova birokratska vloga za priznanje domovinske pravice.

Baročna viteška dvorana, pogled proti zahodni dvoriščni strani, l. 2020. Foto: Lucija Čakš Orač. Hrani: ZVKDS OE Celje

Ravno takšno bitko za že desetletja bije Jelšingrad, ki pa je z nedavno razstavo v Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah širši javnosti prvič postal bolj dostopen, razumljiv in – fascinanten. V birokratskem jeziku bi lahko rekli, da se je njegov dosje prvič v novejši zgodovini napolnil z velikim številom dokumentov in dokazov o njegovi domovinski pravici, edinstvenosti in avtohtonosti. Eksotičnost Jelšingrada namreč ni pritepenec, ampak je povsem domač fenomen, tako kot je orientalizem za zahodnjaški konstrukt že desetletja nazaj ugotavljal Edward Said. Ne le, da se pod orientalskimi formami, izvedenimi v ometu in štukaturah, skriva renesančni dvorec; tudi njegova prezidava v eksotično palačo z razkošnimi interjerji in edinstvenim zasebnim muzejem v 19. stoletju se ne bi mogla zgoditi v Palestini ali Egiptu, se je pa lahko zgodila v Londonu (na primer odlično ohranjena Leighton House). In se je zgodila pri nas, na Štajerskem, v Šmarju pri Jelšah. Edina razlika med londnoskim in slovenskim primerom je kajpak, da je Leighton House skrbno vzdrževan muzej in kulturno prizorišče, Jelšingrad pa še naprej propada.

Vzhodni del mavrske dvorane v nadstropju okoli l. 1936. Foto: Slavko Ciglenečki. Vir: Stopar, I. (1998). Dvorec Jelše pri Šmarju. Ljubljana: Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, Uprava za kulturno dediščino.
Zahodna stena mavrske dvorane v nadstropju okoli l. 1936. Foto: Slavko Ciglenečki. Hrani: Knjižnica Šmarje pri Jelšah
Orožna dvorana v nadstropju z zbirko orientalskih artefaktov okoli l. 1936. Foto: Slavko Ciglenečki. Hrani: Knjižnica Šmarje pri Jelšah
Mavrska soba v pritličju l. 1928. Foto: France Stele. Hrani: INDOK center, Ministrstvo za kulturo

Zato bi morala biti zgodba o nastanku tega edinstvenega dvorca bolj znana; skupaj z njo pa tudi zgodba Rudolfa Gödel Lannoyja, človeka, ki je dvorcu po vrnitvi iz dolgoletnega službovanja v vlogi avstroogrskega konzula na Bližnjem Vzhodu vdahnil novo eksotično življenje. Tu je razstavil tudi edinstveno zbirko starin in arheoloških ostankov, ki jo je pripeljal iz dežel, kjer je služboval, in ki bi bila danes predmet zavisti marsikaterega muzeja. Nad vhod prenovljenega dvorca pa je zapisal morda najlepše posvetilo kakšni stavbi na Slovenskem: »Za ljubezen sem te ustvaril, za ljubezen te ohranjam.« Razstava, ki jo je v sodelovanju z ZVKDS, OE Celje, in s knjižnico Šmarje pri Jelšah z veliko skrbnega raziskovalnega dela ustvarila konservatorka in arhitekta Lucija Čakš Orač, bo po koncu karantenskega obdobja na ogled tudi v Ljubljani. Upati je, da bo kot ambasadorka edinstvenega in premalo znanega dvorca, ki še vedno čaka na prenovo, razstava zašla še kam.

Lastnik baron Rudolf Gödel-Lannoy je dal dvorec Jelšingrad prezidati in opremiti v orientalskem slogu. Vir fotografije: www.europeana.eu
Štukiran orientalski strop v večjem prostoru mavrske dvorane l. 2020. Foto: Lucija Čakš Orač. Hrani: ZVKDS OE Celje
Orientalska stropna poslikava v mavrski sobi, l. 2020. Foto: Lucija Čakš Orač. Hrani: ZVKDS OE Celje
Poškodbe orientalskega stropa v mavrski dvorani l. 2019. Foto: Matija Plevnik. Hrani: ZVKDS OE Celje

Konec takšnega kratkega sestavka o usodi nenavadnega objekta naše kulturne dediščine bi bil lahko namenjen objokovanju vsega, kar smo že izgubili, in strinjanju o tem, da s svojo preteklostjo res ne znamo rokovati. Namesto tega pa se bom raje odločil za objokovanje vsega, kar še imamo, pa bomo morda kljub temu morali kmalu gledati samo še na fotografijah. Res je, da v Jelšingradu ni več muzeja orientalskih antikvitet Gödel Lannoyja, niti ni več izvornih kosov pohištva. Vendar pa so deli interjerja še ohranjeni, skupaj s freskami, naslikanimi arabeskami, stavbnim pohištvom in fragmenti bogato ornamentiranih stropov. Predvsem pa je še vedno ohranjena stavba sama, ki bi lahko spet postala skoraj tako fascinantna, kot jo prikazujejo starejši viri. Jelšingrad je bil v preteklosti že plen in talec raznoraznih partikularnih interesov, katerih rezultat je bilo samo še nadaljnje propadanje. Tik pred tem smo, da izgubimo edini objekt v Sloveniji, kjer baročne freske in štukature popolnoma nekonfliktno sobivajo z neomavrskimi arabeskami. Morda pa je ravno Jelšingrad učni primer, kako bi lahko našo družbo razumeli kot živopisan in odprt sestav enako dragocenih tradicij. Predvsem pa, da bi bili spet sposobni dovolj nesebične ljubezni za ohranjanje in predajanje naslednjim rodovom vse dragoceno, kar je preživelo do današnjih dni. Ljubezen do ustvarjanja je pač nedeljiva od ljubezni do ohranjanja, kot je že davno vedel jelšingrajski graščak Gödel Lannoy.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

Razstava Jelšingrad: z ljubeznijo sem te ustvaril

  • razstava je nastala v sodelovanju ZVKDS OE Celje in Knjižnice Šmarje pri Jelšah ob Dnevih evropske kulturne dediščine (DEKD)
  • razstava je na ogled v Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah
  • avtorica razstave: Lucija Čakš Orač
  • avtorji besedil (konservatorji ZVKDS OE Celje): Lucija Čakš Orač, Matija Plevnik in Andreja Mihelčič Koželj
  • oblikovanje razstave: Lucija Čakš Orač
  • publikacijo založila in izdala: Knjižnica Šmarje pri Jelšah

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja