Slovenci smo v zdravstvu navajeni dolgih čakalnih dob. Za nenujne ali manj nujne zdravstvene storitve se čaka v predolgih, strokovno nesprejemljivih vrstah že od nekdaj. Trenutna zdravstvena kriza grozi, da bomo čakali tudi ob nujnih, akutnih zdravstvenih težavah. Vzrok za to je v osnovi pomanjkanje v zdravstvenem sistemu, predvsem pomanjkanje kadra. Pred dobrim letom dni je študentski svet ljubljanske medicinske fakultete izvedel anketo, v kateri je študente obeh slovenskih medicinskih fakultet spraševal o njihovem mnenju o našem zdravstvenem sistemu in o njihovih načrtih za prihodnost.

Rezultati so bili pričakovani, s slovenskim zdravstvenim sistemom je nezadovoljnih ali manj zadovoljnih skoraj dve tretjini vprašanih. Glavni težavi sta negotovost pri pridobitvi želene specializacije in nepredvidljivost zdravstvene politike, sledijo slabi delovni pogoji, slabi medsebojni odnosi in nizke plače. Zaradi tega kar 40 % študentov razmišlja o odhodu v tujino, slabih 7 % jih je o tem trdno odločenih. Statistika je skrb vzbujajoča, saj se pomanjkanje zdravnikov vleče že več let, dodatne izgube mladih generacij bi bilo nemogoče nadomestiti. Medicina, posebno na primarni ravni, je namreč geografsko specifična. Dober zdravnik pozna navade, prepričanja in naravo ljudi na določenem območju, usvojitev teh znanj pa traja leta ali desetletja. Upanje daje podatek, da le dveh odstotkov tistih, ki nameravajo v tujino ali o tem razmišljajo, ni z ničimer mogoče odvrniti od odhoda. Vsi ostali bi ostali v Sloveniji, pod pogojem, da se izboljšajo delovni pogoji, zagotovi dostop do želene specializacije in možnost dela v izbranem kraju, povišajo plače, izboljša vodenje zdravstvene politike in poveča spoštovanje do zdravniškega poklica. Sami rešljivi problemi torej, s precej jasnimi rešitvami.

Sam spadam med tiste, ki so odločeni, da ostanejo v Sloveniji. K tej odločitvi so me vodili predvsem različni osebni nagibi. Rad bi si ustvaril dom in družino v svoji deželi, s sodelavci, bolniki in ostalimi ljudmi svojega vsakdana bi rad govoril v maternem jeziku. Vodi me tudi občutek za dolžnost in pripadnost. Verjamem, da je predanost zdravnikov svojim bolnikom trden steber skupnosti. Trudil se bom biti predan svojim bolnikom, navsezadnje so oni omogočili, da se izobražujem za svoj poklic, in z veseljem bom z delom poplačal svoj dolg do njih. Neka profesorica na fakulteti nam je svetovala, naj, ko bomo neizkušeni in negotovi mladi zdravniki, zdravimo vsakega bolnika, kot bi zdravili svojo mamo. In svoje mame verjetno ne bi pustili brez zdravstvene oskrbe.

Zaradi tega stališča se bom morda komu zdel domoljub, drugim le zapečkar. Sam mislim, da je v današnjem povezanem svetu – fizično smo lahko na drugem koncu sveta v nekaj urah, za virtualno potovanje je potrebnih le nekaj sekund – svetovljanstvo bolj stanje duha, ki se kaže s širino mišljenja, kot pa dejanska lokacija bivanja. Dober zdravnik si lahko, če živiš v hribovski slovenski vasi ali v velemestnem nebotičniku. To vsakodnevno dokazujejo naši današnji vrhunski strokovnjaki in so dokazali plemeniti pokojni, s kirurginjo Zoro Janžekovič na čelu. Bogato slovensko zdravniško tradicijo nadaljujejo doma, čeprav so jim odprta vrata vseh uglednih svetovnih institucij. In to počnejo že od nekdaj, že od časov, ko je bil naš prostor obrobje Evrope. Seveda tudi sam vidim določene napake, izzive in možnosti za izboljšave v našem zdravstvenem sistemu, a bi veliko raje postal del rešitve kot pa pred problemom pobegnil »na lepše«. Takšna je moja odločitev.

Vendar nas v življenju vodijo različne vrednote, zato je lahko odločitev za delo v tujini popolnoma legitimna izbira. Naloga zdravstvene politike je, da ustavi kadrovsko krvavitev, da popravi prej omenjene napake in spremeni okolje, ki potiska mlade strokovnjake v tujino. Redkokomu je namreč selitev v tujino prva želja. Treba bo popraviti leta neštetih poskusov mazanja bele uniforme, ki je sčasoma postala »zmahana« in ponošena. Medijsko poročanje je s svojimi šokantnimi tendencioznimi zgodbami – nazadnje smo lahko brali o domnevnih seznamih smrti v domovih starejših občanov – praktično kriminaliziralo zdravništvo. Zato ljudje bolj verjamejo raznim mojstrom šovbiznisa kot zdravnikom, ker pač obljubljajo lažjo in hitrejšo pot do celovitega zdravja. A v medicini, kot v znanosti nasploh, ni prostora za polovičarstvo in prehitre zaključke brez upoštevanja vseh dejavnikov vpliva. Za izboljšanje delovnih pogojev bi morali povečati vlaganja v zdravstvo, zmanjšati rigidnost sistema in zagotoviti večjo avtonomijo zdravstvenih delavcev pri izboljševanju oskrbe, praktičnih inovacijah in optimizaciji organizacije dela. Predvidevam, da bi bilo povišanje plač ukrep, ki bi bil v slovenski javnosti najbolj sporen. Radi namreč pozabimo, da si dobro delo zasluži dobro plačilo. Vrhunsko delo tudi vrhunsko plačilo. Če tega ne bomo razumeli mi, tistim, ki vedo, kakšno plačilo si zaslužijo za svoje delo, ni treba daleč. Dovolj bo že ena državna meja severneje. Strokovnjakom bi morali omogočiti, da so nosilci napredka v okviru tako državnih kot tudi zasebnih zdravstvenih ustanov, in izkoristiti vse zmogljivosti slovenskega zdravstva, ne glede na tip lastništva. A v Sloveniji nekatere politične opcije zasebni podjetniški pobudi žal niso naklonjene. Demonizacija zasebnega zdravstva in zmerjanje zasebnikov z mazači, pohlepneži in diletanti res ne ustvarjata okolja, v katerem bi podjetni posamezniki lahko razvijali svoje vizije.

Napake, ki odganjajo mlade generacije, je treba popraviti, tu si čakanja ne smemo več privoščiti. S spremenjeno realnostjo se spreminjajo tudi naše odločitve, čeprav so se nekoč zdele nespremenljive. Enako velja v obratni smeri.

Napisal: Žan Malek Petrovič, študent 5. letnika medicine

Portret: Elena Rucli

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja