Vilnia (1)
Katarina Gomboc Čeh: Vsakdo ima pravico živeti ob reki Vilnelė
Getting your Trinity Audio player ready...

Moje prvo solo potovanje se je zgodilo po bolečem razhodu. Odpotovala sem v Vilno, prestolnico Litve v velikosti dveh Ljubljan in pol, ki sem jo izbrala na podlagi nenavadnih meril. Želela sem si v ruskogovoreče mesto, a ker v nobeno od takih držav nisem mogla, sem izbrala mesto, na ulicah katerega se še lahko zasliši ta jezik.  Moskva je bila predaleč in predraga, za Minsk bi potrebovala vizo, do Kijeva ni bilo povezav, prijaznih za študentski žep, zakaj pa nisem izbrala Lviva, pa je zgodba za kdaj drugič.

Tako sem iz Milana z nizkocenovnim letom odpotovala v Vilno. Prenočevala sem v hostlu v sobi za ženske popotnice. Hostel je bil pri samih Vratih zore, ki predstavljajo očarljiv vstop v stari del mesta. Litvanska prestolnica me je takoj očarala s svojo baltsko melanholijo, srednjeveškostjo, uličicami z umetniškimi eksponati in alternativno republiko Užupis. Njena Konstitucija, prevedena v mnoge jezike sveta, med drugim v havajščino, je še vedno eden mojih najljubših besedil, začenja pa se s členom, ki pravi: Vsakdo ima pravico živeti ob reki Vilnelė in reka Vilnelė ima pravico teči mimo vsakogar.

Vsako jutro sem si v kavarni z imenom Šviežia kava kupila karamelni kapučino za drobiž in se potem ves dan brez obveznosti brezciljno sprehajala po mestu. Takrat sem izkusila svobodo individualnih potovanj; lahko sem zavila v katerokoli trgovino, pomerila kolikor oblek sem hotela (med drugim eno v barvi limone, ki sem jo odnesla s sabo v Ljubljano), šla na kosilo v prvo restavracijo, ki me je prepričala, in se sama odločala, kdaj se bom vrnila v hostel, do kdaj bom spala, koliko čokoladic s skuto bom pojedla. Po cele dneve sem preživela s slušalkami v ušesih. Nekega dne sem se z avtobusom odpeljala v Trakai, kjer je na jezeru Galvė prelepa trdnjava iz 14. stoletja. To potovanje mi je pomagalo zaključiti eno poglavje življenja in začeti novo.

Krstno solo potovanje me je navdušilo nad samostojnimi potovanji in le nekaj mesecev kasneje sem si kupila letalsko karto za New York. Čeprav sem bivala pri družinskih prijateljih, sem deset dni v New Yorku preživela bolj ali manj sama in scenarij iz Vilne se je ponovil, le da je bilo tolikokrat vse še veliko bolj vznemirljivo: ogromna metropola, ki nenehno utripa od življenja in nudi nešteto možnosti, kako lahko zabiješ svoj čas. V indijskem kozmetičnem salonu so mi s kano porisali dlan, šla sem na korejsko odprto kuhinjo ter si v Bloomingdale’su ogledovala torbice in čevlje toliko časa, kolikor sem hotela.

Ko sem kmalu po vrnitvi iz New Yorka spoznala svojega bodočega moža, sem mu na enem od prvih zmenkov povedala, da zelo rada potujem sama in da bom še kdaj, četudi bova par, šla brez njega, kar je brez pomislekov sprejel. Pravzaprav sva najino razmerje potrdila, ko sem bila v hotelski sobi v Levoči na vzhodu Slovaške in sva si po SMS-ih dokončno priznala obojestransko naklonjenost. Čez dobri dve leti pa sem na zimsko jutro odletela na daljši solo podvig: za tri mesece sem se preselila v Moskvo. Čeprav sem Moskvo že poznala in čeprav je še danes ena mojih najljubših prestolnic, sem se na študijski izmenjavi srečala tudi s tisto temnejšo plat potovanj v samoti: borila sem se z osamljenostjo, pogrešanjem doma, hrepenela pa sem tudi po tem, da bi svoja doživetja – najljubšo hrano (ajdovo kašo z gobami), muzeje in galerije (Tretjakovsko galerijo), izlete (v Sergiev Posad) in tako dalje – delila še s kom. Poleg tega je bilo premikanje po Moskvi zelo naporno in bi mi bilo večkrat precej lažje v dvoje. Da bi pregnala domotožje, sem začela zahajati v velik nakupovalni center Okeanija v neposredni bližini metro postaje Slavjanski bulvar, kjer sem nekaj časa živela. Takrat sem diagnosticirala, da na solo potovanjih v resnici veliko časa preživim v trgovinah, več, kot bi to bilo sprejemljivo. Opazila sem, da me slepeče luči kapitalističnega raja in trgovinice istih znamk, kot jih poznam iz Ljubljane, pomirjajo.

Pandemija, ki se je začela slabi dve leti po moji vrnitvi iz Moskve, je za nekaj časa ohromila vsakršna potovanja, tako v dvoje kot v samoti. Ko so se ukrepi sprostili, sem se prijavila na poletno šolo na Kreti in po dolgem času nekam odšla brez moža (kar je obema po dveh letih omejenega gibanja zelo prijalo). Apartma sem si sicer delila s kolegico in sobica se je za obe izkazala za precej utesnjujočo. Tako sem veliko časa preživela na neskončnih sprehodih po mestu Rethimno, kjer sem se utapljala v glasbeni spremljavi in več ur tavala po živahnem labirintu uličic.

Letos zgodaj spomladi pa sem izvedela, da bom morala na službeno potovanje v Novo Škotsko in Toronto. Sprva mi je bilo razumljivo, da me bo kot lani, ko sem z istim razlogom potovala na ameriški Srednji vzhod, spremljal mož, a nato zaradi službenih obveznosti ni mogel zraven. Bila sem zelo razočarana, dokler me sam ni spomnil, kako rada potujem, in to tudi sama. S tem v mislih sem odpotovala v Kanado, odločena, da bom kljub prepuščenosti sami sebi in službenim obveznostim užila nekaj lepote solo potovanj.

Že prvo jutro v Halifaxu, prestolnici Nove Škotske, ko sem odkrila prijetno kavarno, ki je posnemala slog gorskih brunaric, in se sprehodila po urejeni mestni obali, ki je v prejšnjih stoletij sprejela toliko prišlekov, sem znova spoznala, zakaj obožujem odkrivanje novih krajev tudi, če ob sebi nimam najljubših ljudi.

Na solo potovanjih se naučiš zaupati sebi in si izkazati skrb, zaradi katere je na novi zemlji lepše in lažje. Si v restavraciji na obali Atlantika naročiti ostrigo; si privoščiti izlet v ribiško vasico z enim najlepših svetilnikov na svetu; brskati po knjigarnicah in fotografirati naslovnice knjig, ki jih nikoli ne boš uspel prebrati. In uživati v neznanskem občutku samozavesti, ko z velikim nahrbtnikom na ramenih stojiš sredi ogromnega letališča v Torontu in te preplavlja občutek, da je ves svet tvoj.

Piše: Katarina Gomboc Čeh

Vir slike: https://en.wikipedia.org/wiki/Vilnia#/media/File:Vilnia.jpg

Privoščite si vsebino!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Mailchimp brez napisa

Povezani članki