IMG_6149
Nara Petrovič: Invazivni turizem ubija nežno
Getting your Trinity Audio player ready...

Kadarkoli obiščem kotiček Slovenije, kjer še nisem bil, me presune, kako globoki so pregibi na tem zelem robcu. Pa ne, da ga nisem prekrižaril po dolgem in počez, se ustavil tudi v kakšni zmečkanini, v katero živ duh ni stopil že leta, a neznanih krajev ne zmanjka in jih zlahka ne bo. V njih se počutim posebej domače, zlasti če jih krasijo ostanki kakšne davne kulturne zapuščine, ki se je (še) niso polastile pohlepne lovke kapitala: ostanek mlina, cerkvice in hleva.

Slovenija je majhna, zato ni nič nenavadnega, če tisti s samega obrobja pogosteje zaidejo k sosedom čez mejo kot pa v prestolnico in jim druga stran meje bolj obarva značaj (in narečje) kot njihova lastna. Po drugi strani vsekakor drži, da gravitacija centra privlači na tisoče tedenskih in dnevnih migrantov tja v belo Ljubljano.

Ljubljana je težišče slovenstva, toda obenem je kot Babilonski stolp odrezana od pregibov zelenega robca, tako bližnjih kot oddaljenih. Naj oblast še toliko milijard nalaga v infrastrukturne projekte, ki naj bi raznolike Slovence povezovali, vsa ta ožilja mašijo maščobne megamolekule tovornjakov, avtobusov in avtodomov, na železnicah pa prepolni vagoni sladkorčkov potrošništva.

Vse za turiste

Kot kontrast zmečkaninam se postavljajo sodobne ljubljanske polikanine. Na njih (navidez) ful dogaja, toda ko gledam dvonožna bitja, ki iščejo perfektno pozo za selfija, se sprašujem, kdaj je sem nazadnje stopila živa duša.

Konec maja 2024 me je urbana gravitacija po dolgem času pritegnila iz Istre v Ljubljano. Pozno zvečer sem se potepal po nališpanem centru in se spraševal: Čemu neki vse to (faking) služi? Ali hipsterska Ljubljana, ki hiti oponašat kič drugih prestolnic, služi slovenstvu ali čemu drugemu? Se samo meni zdi, ali pa je postala malo zabavišče in malo muzej na prostem za trume turistov?

Prisluškoval sem klepetom in iskal slovensko besedo. Trajalo je, da sem jo našel. Postal sem pri vogalu na Čopovi, kjer sem ujel razposajeno mladino. Pridružila sta se jim še fanta na kolesih. Mimo so kapljale molekule turistov in vmes še kakšna balkanska naveza. Na telefon sem odtipkal, kar sem jih slišal govoriti v bežnosti njihovega mimohoda:

What is artist supposed to do?
Pusti bre, to su ti sve šalabajzeri.
Niemand, der es kann, würde.
Ona misli, da to mora nar’dit.
Ты читаешь мои мысли.
C’est rien, ma cheri.
Cómo se llama? Olivia.
I really like mango juice.
Još ove cure kad spojim biće to.
J’st s’m čaku, kdej ‘uš pršu s kolesom.
Er ist verheiratet mit einer slowenischen Frau.
I am taking a week off.

Tale zadnji vsekakor ni bil edini na oddihu. Polovil sem le jezike, ki jih dovolj dobro razumem. Brazilci so bili malo predaleč, da bi jih dobro slišal, a sing-sang je bil nepogrešljiv. Que legal! Vzhodnjaški par bi moral biti z Japonske, a ne bi dal roke v ogenj, govorila sta pretiho. Preglasilo ju je grleno vpitje Nizozemcev z druge strani, ki bi jih morda še razumel, če bi bil na isti vinovni dolžini z njimi. Pet Italijanov je govorilo en čez drugega. Prestregel sem še albanščino in švedščino. Še dobro, da sem od skupinice mladih ujel dva tri stavke v slovenščini, sicer bi podvomil, da sem sploh v Ljubljani.

 

Gostoljubnost iz oči v oči

Kaj sem pričakoval v torek ob desetih zvečer? Saj so se delavci in študentje vendar spravljali k počitku, da bodo v sredo zgodaj vstali in se po zamaščenih mestnih vpadnicah zrinili do svojih predavalnic in pisarn, kakor tudi do nališpanih restavracij in kavarn, da bodo tujim turistom postregli jutranjo kavo. Sedel sem v lokal in natakar je priplesal z: »Good morning! Can I bring you something?« Prestrelil sem ga s pogledom: »Poleg kave mi lahko prinesete Delo ali Večer. Če nimate, pa bo v redu tudi New York Times.«

Pravo gostoljubje doživimo, ko nas v svoj dom sprejmejo njegovi gospodarji in nam s svojo držo dajo vedeti, kaj pomeni biti tu doma. Kdo je še sploh zares doma v Ljubljani? Sploh v centru. Kdo od njih čuti, da je v okviru lokalne skupnosti gospodar svojega prostora? Koga še ni premamila skušnjava preseliti se v predmestje in stanovanje v centru oddajati turistom? Statusa gospodarja ne merim po gosposkem postavljaštvu, ampak po preudarnem gospodarjenju, preživetvenem znanju in negovanju srčne bitnosti doma. Ko ste v kakšnem res živem prostoru z živimi gospodarji in pozorno prisluhnete, lahko slišite, kako mu utripa srce.

Gost mora obogatiti svet gostitelja prav toliko, kot se to zgodi v obratni smeri. AirBnB je sprva slikal prav tak imidž delitvene ekonomije za krepitev vezi in boljši izkoristek prostorov. Tudi če je to bila iskrena namera ustanoviteljev platforme, je denar, ker je to dejanska kulturna dominanta, vzel vajeti v svoje roke. Odsotni lastniki specializiranih najemniških stanovanj so rakasta tvorba, a kaj drugega pričakovati, ko pa je enako maligna globalna ekonomija kot taka.

In ko gospodarja ni?

Gospodarji prostora so obrtniki, trgovci, čistilci, učitelji, vozniki, gradbinci, arhitekti,uradniki, športniki, umetniki itd. itd. ki živijo v mestu in za mesto. V takem mestu ni zasebnih nepremičnin, specializiranih za kratkotrajni najem z odsotnim lastnikom. Gost za le nekaj nočitev izbira med hoteli, hostli in gostišči in zasebnimi ponudniki s prisotnim lastnikom.

Christopher Alexander v knjigi Jezik vzorcev poudarja, da je za zdravo najemno razmerje ključen prisoten lastnik. Ali natančneje, če ga kar citiram: »Neposredno oddajanje, pri katerem lastniki zasedajo osrednji del stavbe, je način oddajanja, ki je večinoma zdrav. Gospodar nepremičnine je dejansko prisoten, zato se neposredno briga za dobrobit življenja okrog sebe in okolice, za razliko od odsotnih gospodarjev, ki so lastniki nepremičnine samo zaradi denarja, ki ga z njo služijo. In najemniki so običajno kratkotrajni, saj raje najamejo sobo, kot da bi nase vzeli breme lastništva.«

Kar preroško za izjavo iz leta 1977! Takrat si ni bilo mogoče prestavljati rasti turizma in sodobnih najemniških megaplatform, kot sta AirBnB in Booking, kar je sprostituiralo centre praktično vseh srčnih mest na svetu. Enkrat na Portugalskem sem v pestri druščini vprašal tam živečega Angleža, od česa se preživlja. »Ah, imam stanovanje v Londonu,« je zamahnil z roko. Danes ima »breme lastništva« drugačen pomen kot nekoč.

Prostor oblikuje pohlep

Ljubljana ni London, a če imate hišo na dobri lokaciji in jo predelate v dva, tri, štiri apartmaje, lahko greste tudi sami živet na Mallorco ali Kanarce. Najamete agencijo, da skrbi za poslovanje prek AirBnB, in se zleknete v visečko, medtem ko denarci kapljajo na račun. Menda le dvajset odstotkov kupcev živi v stanovanjih, ki jih kupijo v Ljubljani, večina stanovanja oddaja v najem. To počno preračunljivo, brezobzirno do duha prostora. Čemu bi poceni oddajali študentariji in mladim ljubljanskim družinam, ko pa je AirBnB zlata jama?

Tako se iz Ljubljane v okolico namesto visoke kulture in narodne integritete širi snobovski pohlep – z obrazom angela. Žarišča pohlepa nastajajo tudi drugod, kjer so petični gostje pustili kaj zvezdic in kraj dodali na svetovni zemljevid »mustsee« destinacij. Mesta tekmujejo, katero bo bolj polikano, katere muzejsko pološčene »produkte« bodo postavili na ogled ter h kakšni adrenalinski in kulinarični izkušnji bodo vabili petične goste.

Pred dvajsetimi leti so naši južni sosedi napovedovali ta trend, ko so na reklamne panoje navesili razglednice iz Dalmacije in podnje napisali: More for your money. In res mi je tisto leto možakar v pomečkani uniformi z uradno značko na žepu suknjiča prišel zaračunat trideset kun za ležanje »uz more« na povsem neurejeni obali, ki sem jo še pravkar očistil smrdljivih smeti! Začudil sem se, pa je rekel: »E, tu se sad sve plaća!« Nazadnje je še preklinjal, ker sem mu v dlani nadrobil kovance. »More za ne pare, istina.«

Vse za vaš denar!

V Sloveniji je morja malo, pa še tu mnogim nam priljubljene zmečkanine izginjajo. Vse je več je puritanskih polikanin. Slovenija ina tudi marsikakšno jezero in jamo, reko in vzpetino, trg in grad, ki se odlično podajo k »… for your money«. Vsak Slovenec bo tudi brez namigov prve tri, štiri domače »mustsee« destinacije ustrelil kot iz topa. Če ga vprašate, kaj si misli o njih, bo po eni strani ponosen, a po drugi bo skoraj gotovo zagodrnjal, da gre turbo turizem vendarle predaleč in da je pet evrov za espresso razvrat.

Kulturna identiteta krajine in skupnosti ljudi v njej bledi. Doživel sem mnoga mesta tega sveta nekoč, z živahnim srčnim utripom, in tudi v zadnjih letih, ko vprežena v voz kapitalizma klecajo in izgubljajo dih. Opazujem jih skozi prizmo Alexandrovega opažanja, da zdravo najemno razmerje terja prisotnega gospodarja, skrbnika njihove integritete. Gospodarji so vpeti v mesto (in podeželsko okolico!) kot soustvarjalci njegove identitete in s tem njegove kulture.

V prsih me zbode vsakič, ko kakšno mestno ali vaško zmečkanino povozi še eno nakupovalno središče. Krajina je izgubila še eno zaplato, od koder bi lahko žarelo kulturno in naravno bogastvo. Namesto tega smo tja postavili ponor. Skrhan je še delček že tako obubožane kulturne  in naravne integritete. Zvodniki z angelskim nasmehom so nastavili prostitutko na še en vogal.

Kje je integriteta mest?

Pojem »integriteta« nosi dva pomena. Prvi je celovitost, zaključenost, kar v tem kontekstu pomeni tudi vzdrževanje samega sebe z materialno suverenostjo in moralno jasnostjo. Drugi je skladnost med podobo, ki jo kažemo svetu, in tem, kakšni v resnici smo.

Integriteta povsod okrog nas šepa tako v prvem kot drugem pomenu. Župani si kupujejo odpustke s tem, da so mesta mična in pospravljena. Nihče ne more reči, da so samo kulise kot Potemkinove vasi. Trkamo po njih: čuti se beton, železo, čuti se asfalt, plastika. A ko primaknemo nos, izpod njih smrdi, čeprav je površina sterilna.

Prepričan sem, da bi bilo drugače, če bi bil gospodar doma. Z eno potezo bi rešili dušo mest, če bi najemodajalstvu postavili preprost pogoj: če tu bivaš, če si tu zares doma, potem lahko oddajaš. Seveda tega pogoja ne moremo kar tako pričarati ali vsiliti, ker je akt ustvarjanja doma intimen in organski. Ne zgodi se po dekretu. Tudi nadzor je lahko organski, kjer skupnost gospodarjev oblikuje in vzdržuje lastno identiteto, družbeni imunski sistem pa sam vzdržuje lastno zdravje.

Urejanje problematike tako, da jih zakonodajalci sprejmejo na vrhu Babilonskega stolpa in objavijo v Uradnem listu, ne bo obrodilo sadov. Potuhnjenci brez integritete bodo našli luknje v zakonih in dušo mest izsesavali naprej. Dobri zakoni formalizirajo obstoječe dogovore, ki jih je skupnost že neformalno sprejela in odsevajo vrednote gospodarjev prostora.

Gostitelji na številčnico

Da gospodarjev ni, jasno kažejo vse pogostejše kovinske škatlice s številčno kodo pred vhodi v stavbe v mestnih jedrih. Če slučajno ne veste, kaj te škatlice so, naj pojasnim … To so miniaturni »sefi« na številčnico, ki skrivajo ključ od stanovanja (pravzaprav tržnega apartmaja). Gost ga rezervira na platformi AirBnB, kjer dobi od »gostitelja« med navodili tudi številčno kodo. Na dan prihoda, ga bo ključ čakal v škatlici, na dan odhoda, ga bo pustil v njej. Med »gostiteljem« in »gostom« ni nobene osebne interakcije.

Gospodar bi moral stati na vratih in izročiti gostu ključ, potem ko z njim, nasmejan in človečen, spije kozarec nečesa domačega in ga pogosti s prigrizkom iz svoje shrambe za svojo mizo. Duh gostitelja naj ves čas objema gosta. Gospodar naj mu svetuje, kam na izlet in kateri večer je v kateri restavraciji najboljše vzdušje. Gospodar naj ga tudi odvrne od potuhnjenih zvodnikov v mestu. Povabi naj ga k večerji z družino, če mu nobena restavracija ne diši.

Integriteta gospodarjev potegne za seboj integriteto prostora. Šele potem pride integriteta kulture. Korenine naše človečnosti se ne morejo prebiti skozi plasti betona in plastike ter nas sidrati v živo pokrajino. Kultura nas ne more integrirati v živ prostor, nas učiti brati njegov srčni utrip. Kulturni ustvarjalec mora, nič manj kot vsi drugi, skrbeti za prostor kot njegov gospodar, poganjati vanj korenine in ga podpirati kot njegov integralni del.

Parazitsko razmerje, ki siromaši

Spodbudno je, da mnogi mladi hočejo ohranjati in oživljati kulturno in naravno dediščino, da tako gradijo svoje nove domove. A žal sile trga meljejo neizprosno naprej in sesajo kapital v pološčene Babilonske stolpe. Mladi se umikajo v zmečkanine in s tem v polikaninah puščajo še več praznega prostora, kamor se »naseljujejo« odsotni lastniki z ozko pridobitnimi motivi.

Kaj more povprečen Slovenec, ko pa je takšna neizogibna meta-stvarnost celotnega sveta?Prisiljeni smo igrati po danih pravilih. Ljudje smo, ko se ponudi prilika zaslužiti kak lahek tisočak na AirBnB, se ga ne otepamo. Mislimo si, da je tam zgoraj že nekdo, ki ve, zakaj se gre, in sprejema temeljito premišljene odločitve v imenu vseh nas. A kakor tu spodaj je tudi tam zgoraj gospodar odsoten. Parazitski odnos do prostora je žalostna posledica.

Razmerje, ki resnično bogati

Ne pravim, da je bilo kdaj v preteklosti tisočkrat bolje, kaj šele idealno, a verjetno se vsi spomnimo časov, ko je malo bolje vendarle bilo. Spomnimo se primerov, ko je bil gospodar prisoten, ko sta se gostitelj in gost vzajemno bogatila in kako sta s tem krepila integriteto prostora.

Ničkolikokrat sem v deželah po svetu govoril svojim gostiteljem o lepotah Slovenije, oni pa meni o svojem domu. Bogatili smo drug drugega. Mladenič, ki me je gostil na svojem »kavču«, mi je razkazal skrivne kotičke Bilbaa in mi svetoval, s katerega bližnjega hriba je najboljši razgled. Podaril mi je knjižico z vsakdanjimi frazami v baskovščini. »Iskirikasko!« sem se mu zahvalil.

V Kinšasi so mi postregli fufu in ribo iz reke Kongo. V Matagalpi mi je deklica, sicer hči lastnika gostišča, zmaknila žvečno paličico in se ob tem smejala kot pečena mačka: »Palito, palito, palito!« V Bursi so me prijazni gostitelji na vsak način hoteli obuti, zaman sem jim dopovedoval, da je bosonogost moja radost.

Po nekaj minutah smeha so bili vsi radovedni, od kod prihajam. In kako naj jim pojasnim Slovenijo, ne da bi s pripovedjo zašel v pomladno Ljubljano, posebej v njene nepolikane zmečkanine, v katerih se (še) sliši tihi utrip njenega srca.

Napisal: Nara Petrovič
Slika: Razglednica Ljubljane 1910: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:1910_Ljubljana_postcard_-_Cafe_Europa.jpg

 

One Response

  1. Odličen prispevek! To spreminjanje nečesa pristnega v zgolj lupino z lepo fasado je po svoje grozljivka nove dobe. Ker na koncu nam bodo ostale samo kulise ala Disneyland.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Mailchimp brez napisa

Povezani članki