»Rokopisi ne gorijo,« reče Mojstru satanski Woland in mu vrne njegov rokopis, ki je izginil v ognju. Pisec literarne mojstrovine Mojster in Margareta je vedel, o čem govori. Mihail Bulgakov je sam zažgal prvi rokopis svoje knjige, preden se je sprijaznil z usodo pisatelja in svobodomisleca v strahotnih razmerah stalinističnega terorja ter začel ponovno pisati. Zato danes beremo knjigo Mojster in Margareta kljub temu, da je bila zažgana. Rokopisi pač ne zgorijo.

Po čudnem naključju sem včerajšnji večer preživel ravno ob ogledu Gounodovega Fausta v Kraljevi operi Covent Garden. Nekaj minut, preden se je dvignil zastor, sem izvedel, da je izbruhnil požar v pariški katedrali Notre Dame. Nato glasba, na odru scena gotske katedrale, solisti in zbor so peli v izvorni francoščini, ogenj je spremljal Erwina Schrotta, ki je pel satana Mefista, ki skuša Fausta (Mojstra) in Margareto. V treh urah in pol, ko se je na odru odvijala starodavna parabola o pogubljenju in odrešenju, na kateri je Bulgakov osnoval knjigo o umetniški svobodi, je pariška katedrala pogorela. Ogenj je za stavbo dvojna katastrofa – pogosto pri gašenju požara vsaj toliko škode kot oksidacija organskega materiala naredi tudi voda. Uničenje je veliko: sesul se je najvišji zvonik in skoraj celotno, še srednjeveško ostrešje. Očitno se je podrl tudi del kamnitih gotskih obokov nad glavno ladjo. Usoda mnogih umetnin v notranjosti osemsto petdeset let stare stavbe je še neznana, še posebej negotova pa je usoda treh srednjeveških vitrajev v velikih rozetah – barvno steklo je zaradi izjemnih temperatur še posebej ranljivo. Po drugi strani je že jasno, da so velike orgle ostale nepoškodovane, očitno pa so tudi bistveni arhitekturni elementi, še posebej kor in zahodno pročelje z dvema stolpoma, prestali preizkušnjo.

Edina gotovost v prvih urah po požaru je, da bo Notre Dame obnovljena. Drugače zaradi simbolne in zgodovinske vloge stavbe ne more biti – katedrale pač ne gorijo. Drugo vprašanje je, kako bo obnovljena. Odnos do dediščine je dober indikator o tem, kako neka družba sprejema svojo preteklost. Je sposobna enako uspešno živeti s svojimi uspehi in napakami, s triumfi in travmami? Ali pa mora svojo zgodovino vedno znova prepisovati in jo cenzurirati? Sposobnost živeti pomirjen s konfliktno preteklostjo, pa tudi sposobnost izkusiti in živeti z izgubo – to so stvari, s katerimi imamo danes težave. Pa ne zato, ker bi bili obsedeni s preteklostjo, z varovanjem in vlaganjem v dediščino, ampak obratno. Težnja po rekonstrukciji, po avtentični obnovi, po izgradnji »še starejših, še bolj avtentičnih« spomenikov je samo povratni sindrom dobe, ki dediščino z veseljem konzumira kot ekonomski in turistični produkt, ko pa je treba to dediščino vzdrževati, pa pogleda vstran. Notre Dame je preživela stoletno vojno, verske vojne, francosko revolucijo in dve svetovni vojni. Preživela je menjave režimov, bila je tako izraz moči vladajočih kot pribežališče zatiranih, zatočišče vere in kolektivna izjava identitete. Zares zanemarjena pa je kljub vsem gubam zgodovine postala ravno v zadnjih desetletjih. Še, ko je gorela, so se v medijih vrstili članki strokovnjakov, ki so opozarjali, kako zelo finančno podhranjeno in katastrofalno (četudi ne vedno turističnemu očesu vidno) je bilo vzdrževanje starodavne stavbe.

Rokopisi in katedrale torej ne gorijo. Pa vendar druga različica Mojstra in Margarete ni enaka tisti, ki jo je Bulgakov vrgel v peč. Tudi Notre Dame se ne da klinično obuditi nazaj v stanje pred požarom. Če želimo ohraniti avtentično stanje, je treba v dediščino vlagati in zanjo skrbeti, preden jo doleti nepovratna katastrofa. Po njej se lahko kvečjemu samo učimo živeti z izgubo. Zato Notre Dame ni le lekcija za kratkotrajno medijsko pozornost in bliskovite nabirke donatorjev, ampak nagovarja neposredno materialno vezo s preteklostjo in ljudmi, ki so jo ustvarjali. Če živite nasproti Plečnikovega stadiona ali pa čez cesto od starodavnega zapuščenega gradu, blizu zanemarjene modernistične javne  stavbe, sesipajoče kmečke domačije ali pa gotske romarske cerkve: poskusite odmisliti najprej eno, nato drugo in tako počasi odštevajte. Kaj ostane, razen industrijskih con, širne pustinje predmestne pozidave in neprehodnih gozdov? Skrb za dediščino in odnos do preteklosti tukaj in zdaj je ločnica, ki izročilo loči od brezimne puščave, našo družbo pa od kulturne demence.

Miloš Kosec

Fotografije: Wikimedia Commons

Omogočite ustvarjanje vsebin Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja