Pred meseci sem na Outsiderjevih straneh pisala o preslišani jeseni, natančneje o novembru, ki se ga ne da zares čutiti, ker ga je veseli december popolnoma potisnil v senco. Tega, da se to ne dogaja samo jeseni, ampak tudi spomladi, se nisem zavedela, dokler ni končno napočil prvi dan pomladi, dokler ni zasijala prva pomladna polna luna in dokler ni prišla velika noč, prvi pomladni praznik. Šele takrat sem spoznala, da tudi pomlad, podobno kot jesen, nikogar pretirano ne navdušuje; povsod se je začelo govoriti o poletju.
Spet se to, tako kot pri veselem novembru, čuti predvsem v produktih kapitalizma: v trgovskih centrih, v modi, v turizmu. Trgovine so preplavili novi »spomladanski kosi« – beri: kopalke, lahne poletne oblekice, majice s kratkimi rokavi. Pred nekaj dnevi sem v svoji najljubši trgovini s spodnjim perilom dobila katalog pomlad/poletje 2023 z novo kolekcijo kopalk, v katerem ni govora o tem, da je do časa za plažo še vsaj dobra dva meseca in da nas do prvega kopanja v morju ločijo še čudoviti pomladni dnevi, ko so temperature najprijetnejše. Morda mi boste očitali, da znamka s spodnjim perilom pač nima kaj povedati o preživljanju pomladnih dni, a če bi jaz delala v marketingu takšne znamke, bi, preden bi se osredotočila na poletje, ciljala na sezono porok, ki se počasi odpira, promocijo gibanja na svežem pomladnem zraku (znamka proizvaja tudi športna oblačila) in ker se v omenjeni trgovini prodajajo tudi pižame, predstavila kolekcijo ravno prav toplih jutranjih halj, da je zjutraj lažje vstati v deževno aprilsko jutro. To je le nekaj idej, toda ker ne delam v marketingu ali modi, temveč na univerzi, me najbrž nihče ne bo poslušal.
Pa tudi, saj ni s poudarjanjem poletja nič narobe, bi lahko zatrdila, tudi jaz ga imam rada in sem si že rezervirala »first minute« počitnice na morju ter že začela sanjariti o soncu in modrini morja. Morda sem ravno v tem zaznala problem: tako sem se začela ukvarjati s poletjem in z vprašanjem, kako ga bom preživela (in v kaj bom med tem oblečena), da sem komaj opazila, da je na Nanoški planoti zapadel aprilski sneg in da se zaradi dežja naša štirna pridno polni. Nasprotno; namesto da bi me vse to očaralo, me je obnašanje narave le navdalo s slabo voljo, saj sem se spraševala, kako je mogoče, da v službo še vedno hodim v puliju in moj trenčkot še kar visi v omari. »Saj bo kmalu topleje,« sem se tolažila in z nezadovoljnim pogledom drsela po vseh teh lepih lahkotnih oblekicah in kratkih krilih, ki jih, ker sem zmrzljiva, ne bom mogla nositi vse, dokler iz asfalta ne bo puhtela vročina.
Zdi se, da je prehitevanje modus operandi sodobne družbe. Vedno se nam mudi v naslednjo sezono, ki je od prejšnje bolj dobičkonosna (za posel) oziroma za navadne ljudi obdobje povečanega zapravljanja. Toda posledica tega je nenehno čakajoče in zato nezadovoljno človeško bitje, ki ne zna uživati v danem trenutku. Ki si nenehno govori »saj bo ta mrzla fronta šla naprej«, »saj bo nehalo deževati«, »saj bo treba to bundo kmalu odnesti na podstrešje«. Ki nikoli ne uživa v domači špargljevi rižoti, regratu z jajcem in mladem krompirčku (z mlado čebulo!). Ki si nikoli ne kupi šopka tulipanov.
Vsi vemo, da je pomlad lepa, a ne zavedamo se, da je podcenjena in da je njena lepota skrita v senci poletja. A s tem krivice ne delamo samo pomladi, temveč tudi poletju. Pripisali smo mu nekakšno na pol mistično podobo in smo zato hitro razočarani, ko se izkaže, da je tudi poletje le eno izmed štirih letnih časov in ni zato nič manj življenjsko.
Piše: Katarina Gomboc Čeh
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!