Advertisement
vv-2022-03-Ig-InterpretacijskiCenter-OstanPavlin-1431
Atelje Ostan Pavlin: Dobrodošli v prazgodovini

Bobri in koliščarji

Leta 1942 je pisatelj Janez Jalen napisal roman Bobri. Govori o koliščarjih, ki so med četrtim in prvim tisočletjem pred našim štetjem živeli v lesenih hišah na kolih ob nabrežjih takrat vodnatega Ljubljanskega barja. Gre za fiktiven zgodovinski roman, ki so ga navdihnile arheološke najdbe Karla Dežmana, ki je leta 1875 raziskoval prve ostanke prazgodovinskih kolišč v tem delu Evrope. Ta pomembna najdba je sledila vrsti podobnih na obronkih Alp.

Kljub temu da je pripoved v Bobrih fiktivna, je avtor živo naslikal lastno predstavo življenja na koliščih. Človeške zgodbe o ljubezni, družini, odraščanju, sovraštvu, vojnah, kulturnem boju, odnosu z očetom, medkulturnem dialogu, tradiciji in dediščini so večne in si jih lahko predstavljamo v kateremkoli obdobju človeške zgodovine, tudi na koliščih Ljubljanskega barja. Avtor pa je bil pozoren tudi na arhitekturno plat prostora. Tako zimski čas opisuje kot čas gradnje novih kolišč. Voda na jezeru je zamrznjena in omogoča gradbena dela. Koliščarji skozi luknje v ledu zabijajo debla, ki so jih podrli bobri.

Avtor je delo zastavil epsko. Vpel ga je v antično mitologijo in naše prednike soočil z vplivi grške kulture. Nekega dne se namreč po vodi navzgor pripelje ladja vzhodnjakov, ki so bili obriti in so imeli umetelno orožje. Vzhodnjaki so bili znameniti Argonavti – Jazon, Medeja in drugi antični junaki, ki so z zlatim runom bežali po toku Donave, Save in so se po nekaterih antičnih virih ustavili tudi v naših krajih. Potem ko so premagali zmaja, so ustanovili Emono. Pot so nadaljevali po toku navzgor in ustanovili še Nauportus, današnjo Vrhniko, ki ima danes v grbu ladjo Argo. Argonavti naj bi jo tam dvignili iz vode in prenesli v Jadransko morje ter nadaljevali junaško pot.

Zgodovinske raziskave kažejo, da je med številnimi ljudstvi, ki so živela na koliščih v območju Alp, potekala bogata trgovska izmenjava. Znameniti Ötzi, ki so ga leta 1991 našli v ledeniku na Tirolskem, je bil trgovski potnik v 34. stoletju pr. n. št. Zanimivo je, da so sodobni forenziki na podlagi najdb rekonstruirali možen scenarij zadnjih 33 ur življenja Ötzija. Rekonstrukcija dogajanja bi lahko ustrezala resnici, kaj pa se je zares dogajalo, s kom se je Otzi sprl in zakaj in kdo ga pahnil v smrt, ne bomo nikoli točno vedeli.

Na podoben način sodobni arheologi rekonstruirajo življenja koliščarjev, njihovih navad, obrti in tehnik gradnje. Številne najdbe na območju Alp omogočajo dovolj podrobne analize, na katerih temeljijo približne »rekonstrukcije«, ki so verjetno dovolj blizu resnice, da bi lahko bile tudi resnične. Poleg tega pa se je treba zavedati, da ko govorimo o koliščarjih, govorimo o tritisočletnem obdobju poselitve, kar je bistveno dlje od trajanja naše kulture v tem prostoru.

Od ideje do muzeja

Jalnovi Bobri so navdihnili tudi dolgoletnega župana Iga Janeza Cimpermana, ki je bil – poleg Antona Veluščka z arheološkega inštituta ZRC SAZU – eden od pobudnikov tega projekta. Kot je pojasnil na otvoritvi, je pobuda za muzej koliščarjev nastala že pred 20 leti. Zaradi izredne izpovedne vrednosti omenjenih najdb so bila ižanska kolišča na Ljubljanskem barju skupaj z ostalimi kolišči okoli Alp leta 2011 uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. To je bila dodatna spodbuda, da se zgradi muzej, uredi razstava in postavi vasico kolišč na prostem.

Novembra leta 2014 je Krajinski park Ljubljansko barje organiziral mednarodno konferenco o koliščih in prezentaciji arheoloških najdb. Takrat sem govoril z arheologom Cyrilom Dworskym, ki je Unescov predstavnik za področja koliščarjev in ima svojo pisarno v dunajskem naravoslovnem muzeju. Pojasnil mi je, da je del arheološke stroke nenaklonjen gradnjam replik kolišč, saj se konkretni detajli za verodostojno rekonstrukcijo niso ohranili. Kolišča so bila grajena v zelo neugodnih pogojih za ohranjanje materialnih ostankov. S to dilemo se je ukvarjala tudi stroka v odnosu do koliščarskega muzeja na Igu. Kljub vsemu je prevladala želja lokalne skupnosti in dela stroke, da se takšen muzej vendarle postavi. Kot mi je na otvoritvi muzeja pojasnila vodja arheološkega dela projekta, dr. Elena Leghissa, je podatkov dovolj, da interpretacija kolišča deluje prepričljivo.

Muzej kot sodobna evokacija kolišča

Arhitekturno načrtovanje novega muzeja na Igu in tudi območja kolišč na prostem v neposredni bližini je bilo zaupano ateljeju Ostan Pavlin. Projekt je bil izrazito interdisciplinaren in proces načrtovanja je vključeval strokovnjake z različnih področij (predvsem iz ZRC SAZU in Krajinskega parka Ljubljansko barje). Prva dilema je bila, ali naj bo tudi muzej na lokaciji kolišč, torej izven kraja. Prevladala je odločitev, da naj muzej, ki predstavlja tako zgodovino koliščarjev kot tudi zgodovino Barja in njegove naravne habitate, pomembno prispeva k urbanemu utripu Iga, medtem ko naj se arheološki park na prostem umesti na morost, v bližino izvornega koliščarskega naselja.

Stavba muzeja je umeščena ob obstoječem občinskem centru, ki so ga leta 2008 zgradili po načrtih arhitektov Dans in Gregorc Vrhovec. S tem se bodo centralne dejavnosti le še okrepile, nadgradila pa se bo tudi identiteta središča kraja.

Na zemljišču, predvidenem za gradnjo, je bila tudi stara kašča, ki je bila res v slabem stanju ter namenjena za rušenje. Kljub temu da ni bila spomeniško zaščitena, so arhitekti v njej prepoznali kakovost dediščine in se odločili, da jo obdržijo in prenovijo. To je vplivalo tudi na natančno umestitev in vzpostavljen dialog z novogradnjo, obe skupaj pa obsegata skoraj 600 m2. Novi volumen je pomaknjen ob severni rob zemljišča, tako da se z zalomom izmakne kašči. S tem so arhitekti pridobili odprte zelene površine na južni strani v smeri obstoječega javnega objekta.

Stavba muzeja je dvoetažna: pritličje je v stiku s terenom, transparentno in ekstrovertirano. Nadstropje pa je nasprotno – introvertiran prostor z odprtinami na vogalih, ki usmerjajo pogled na poudarke bližnje okolice, obe nadstropji pa sta razen s stopniščem povezani tudi z veliko odprtino oz. galerijo. V obeh se nahajajo arhitekturni dogodki oz. postaje razstave. Ker je ostrešje odprto, prostor v nadstropju deluje voluminozno in razgibano.

V nadstropju sta kašča in muzej povezana z mostovžem, kar omogoča različne scenarije uporabe. Kašča je dodani prostor muzejčka, ki bo z raznimi dogodki in prireditvami različnih formatov na voljo obiskovalcem in skupnosti.

Muzej je oblikovan kot sodobna lesena gradnja, ki se navezuje na kontekst naselja, hkrati pa poskuša evocirati idejo koliščarske stavbe. Zdi se, kot da gozd stebrov na obodu pritličja nosi nadstropje, ki je oblikovano kot prapodoba hiše.

Kolišča po evrokodu

Arhitekt Aleksander Ostan opiše zanimiv paradoks: za gradnjo kolišč izpred tri tisoč let so morali upoštevati zahteve evrokoda – sodobnega gradbenega standarda, saj je bilo potrebno ustvariti varne hiše in poti ter pridobiti gradbeno dovoljenje. Kako torej ustvariti objekte, ki bi izpričevali zgodovinsko substanco, in hkrati zagotoviti, da se ob velikem obisku kolišče ne podre? To je bil pri tako posebni tematiki eden od zanimivih arhitekturnih izzivov. Načrtovanje kolišča, katerega tloris je koncipiran v skladu z geometrijo ostankov pilotov bližnjega arheološkega najdišča Parte Iščica, po arhitektu lahko beremo tudi kot posebno »meditacijo« o primarni koči oziroma o začetkih arhitekture. Pri tem se arhitektura lahko nasloni tudi na Semperjevo teorijo o štirih elementih arhitekture: ognjišču, strehi, zunanji opni in temelju, ki so vsi prisotni tudi v kolibah na barju.

Pomembno vprašanje pri oblikovanju kolišč je bilo tudi, kako definirati ločnico med interpretacijo zgodovinske tipologije in sodobno arhitekturno infrastrukturo, namenjeno prihodu obiskovalcev. Zato so lebdeče lesene poti na kolih oblikovane povsem sodobno in vključujejo počivališča z raznimi informacijskimi prikazi o koliščarjih, raznoliki naravi barja in pogledi na okoliške hribe. Prečkanje brvi, ki lahko pomeni tudi simbolni prehod v prazgodovino, nas pripelje do vstopnega paviljona, krožna pot okoli jezera pa do kolišč, v katerih je predstavljen na slikovit način koliščarskega življenja. Dobrodošli v prazgodovini.

Situacija kolišč
Situacija Interpretacijskega centra na Igu
Tloris pritličja
Tloris nadstropja
Prečna prereza

 

Ime projekta: Koliščarska naselbina na Igu z ojezeritvijo in s povezovalno potjo
Avtor projekta: Atelje Ostan Pavlin (Aleksander Ostan in Nataša Pavlin)
Strokovna konzultanta in soavtorja zasnove koliščarske vasi: dr. Anton Velušček, dr. Elena Leghissa
Naročnik projekta: Občina Ig
Vsebinska partnerja pri projektu: ZRC SAZU, KP Ljubljansko barje
Lokacija: Sotočje Iščice in Želimeljščice pri Igu

Leto načrtovanja: 2016–2020
Leto izvedbe: 2021–2022

Sodelavci:
IDZ: Jana Kozamernik, Aquarius, ekološke storitve
PZI: Laura Medina Medina, Anže Repinc, Altan Jurca Avci, Alja Cevc, dr. Tina Demšar
Ojezeritev in vodnogospodarske ureditve: IS projekt
Oprema in eksponati v kolibah: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, dr. Elena Leghissa

Ime projekta: Interpretacijski center na Igu*
Avtor projekta: Atelje Ostan Pavlin (Aleksander Ostan in Nataša Pavlin)
Naročnik projekta: Občina Ig
Vsebinska partnerja pri projektu: ZRC SAZU, KP Ljubljansko barje
Lokacija: Ig

Leto načrtovanja: vse faze 2016–2022
Leto izvedbe: 2020–2022

Sodelavci:
DGD: Nena Gabrovec
PZI: Jerko Gluščević, Urška Špeh
Oblikovanje razstave: Atelje Ostan Pavlin
Celostna grafična podoba: TAK Kolektiv

*V okviru EU projekta biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč na Ljubljanskem barju

Napisal: Matevž Granda
Foto: Virginia Vrecl (Interpretacijski center), Aleksander Ostan (Koliščarska naselbina)

 

Prvič objavljeno decembra 2022 v Outsider #32: Prenove.

One Response

  1. Naturščeki, arhitekturni osamelci takšnih gradenj še vedno samevajo na naših vinorodnih gričih, domačini bi jih ohranili, pa ni stroke in organiziranega pristopa ter financiranja. Stoletniki žalostno vztrajajo, morda bo kateremu uspelo preživeti v naravnem okolju. Predvsem to je pomembno v naravnem okolju s funkcijo, ki so jo opravljali. Samo tako bomo ohranili kulturno krajino.
    jože Gutman, okoljski osamelec.

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.