Na večer volilnega dne sedimo ob ognju na prijateljičinem vrtu. V tem novem, jesenskem (v ZDA zdaj rečemo tretjem – a kdo zares šteje) valu okužb s koronavirusom so peko kruha z drožmi in izvajanje glasbenih dejavnosti na mejnih prostorih med domom in zunanjim svetom nadomestila vrtna kurišča, ki omogočajo druženja na prostem tudi, ko pritisne mraz. Nihče, tako se vsaj zdi, ni v stanju, da bi najbolj pričakovan trenutek v zgodovini »zahodne demokracije« pričakal sam. Dekletu, ki živi s parom, ki preštevanje volilnih rezultatov spremlja od doma v središču mesta, zazvoni telefon. Cimra ji sporočata, da po mestu kroži oklepnik in da se zdi, kot da je županja vpoklicala nacionalno gardo, da bi preprečila morebitne izgrede, ki bi lahko izbruhnil ob razglasitvi rezultatov. Čez nekaj trenutkov sledi sms s fotografijo. To ni vozilo nacionalne garde. Tudi vozilo katerekoli druge uradne institucije ni. Po St Louisu se na dan, ko pričakujemo izvolitev predsednika v državi, ki se zadnjega pol leta nenehno zdi tik pred državljansko vojno, vozi oklepnik neznanega izvora. Vzdušje je temačno. Stari hrasti, ki se z vrta sklanjajo nad nas, ne pomagajo. Prav tako ne volilni rezultati. Do prihodnjega jutra, ko se bosta modro obarvala Wisconsin in nato še Michigan, bo vse videti rdeče. Ker mi v ključnih trenutkih pogosto zmanjka optimizma, najavim, da sem skoraj prepričana, da bo Trump, ne glede na napovedi predvolilnih anket, spet »nepričakovani« zmagovalec. Prijatelj, ki mu optimizma zmanjkuje na drugih ravneh, pripomni, da ne razume, zakaj je večina demokratskih volivcev glasovala po pošti, čeprav je bilo že vnaprej jasno, da bo Trump njegove glasovnice poskušal izpodbijati. Levica je vedno najslabši taktik, reče. Njegova punca reče, da ljudem ne moreš preprečiti tega, da bi se poskusili zaščititi pred virusom, ki ga ne poskuša zadržati nobena nacionalna uredba. Oba imata prav. Na štirih spletnih straneh, ki jih spremljam sočasno, je še vedno vse rdeče. Zaspim z močnim občutkom nelagodja.
Po treh dneh vztrajnega strmenja v zaslone postaja jasno, da je uradni zmagovalec volitev Joe Biden, a stanje tleče državljanske vojne ne pojenja, saj Trump z vsakim dnem bolj prepričano vztraja, da je prišlo do poneverbe in je resnični zmagovalec on sam. Prenekatera volilka iz zveznih držav, ki so v Bidenovi zmagi odigrale odločujočo vlogo (pri tem velja izpostaviti predvsem Georgio in Arizon, kje sta k Trupovemu porazu pripomogli množična volilna udeležba črnskih in staroselskih skupnosti), poudarja, da je govoriti o nelegitimnih rezultatih volitev v tem kontekstu zgolj izraz golega rasizma. Moje občutke najbolje povzame meme, na katerega naletim med svojem neomajnim strmenjem v internet: »The most depressing thing about the second civil war is that it’s not even for a different reason.« Leta 2020, enako kot 1861, nepripravljenost omogočiti vsem državljanom de facto dostop do državljanstva ostaja glavni politični faktor za skoraj polovico ameriških volivcev. In pri rekordi volilni udeležbi to pomeni skoraj polovico državljanov. Demografski razrez volilnih rezultatov je pri tem precej zgovoren: velika večina Trumpovega volilnega telesa sestoji iz starejših belih moških.
Medtem Biden ZDA nagovoril s prvim govorom s položaja izvoljenega predsednika, rekoč, da bi bil rad predsednik vse, tudi tistim, ki ga niso izvolili. »I know how you feel,« pove republikancem s Trumpom na čelu, tudi sam sem že dostikrat izgubil. In res, Biden, nekoč znan kot plagiator političnih govorov, danes pa kot javni govorec vprašljive kakovosti, ki ga večina (tistih, ki ga čislajo) čisla zaradi njegove domnevne prijaznosti in sposobnosti, ima za sabo bogato kariero neuspelih poskusov vzpona na predsedniški sedež in tudi tokrat je bil izvoljen zgolj s podporo prenekaterega volivca, ki mu je glas zaupal le zato, da bi zaustavil zdrs v polom, ki ga je nakazovala Trumpova administracija. Tako levo krilo demokratske stranke kot levo krilo njegovega volilnega telesa od Bidena pričakuje, da bo njihova podpora nagrajena s političnimi odločitvami, ki bodo demokratsko stranko premaknile bližje socialni demokraciji (predvsem kar se zdravstvenega zavarovanja tiče) – vendar tako volj vodilnih politikov v demokratski stranki kot razdeljeni senat, v katerem bodo imeli republikanci izdatno pravico odločanja o predlogih, nakazujeta, da so to želje, ki bi znale ostati neuresničene. In potem? Z razklano republikansko stranko, v kateri nekateri vztrajajo pri tako imenovanem klasičnem konservativizmu, drugi pa proslavljajo Trumpovo avtokracijo in z razklano demokratsko stranko, kjer nekateri še vedno vztrajajo pri tem, da se je preudarno držati centra, medtem, ko drugi zagotavljajo, da nas je to v zadnjih desetletjih pripeljalo vse bližje desnici – lahko računamo na to, da so ZDA zrele za pogumnejši skok v večstrankarski sistem? Ali smo zgolj vse bližje dokončni razpustitvi v kaos? V purgatoriju, ki se razteza od volilnega dne do inauguracije, lahko rečem samo to, da ne vem. Lahko se zgodi karkoli. In če se lahko zgodi karkoli, naj se zgodi kaj dobrega.
Napisala: Katja Perat
