Noč je že globoko v temi,  ko obsedimo na tleh tovorne ladje obalne straže Brionskih otokov in čakamo, da nas odpelje iz Malega Briona na Veliki Brion. Čakamo dolgo, čakamo vsi, publika, ki je prišla na veliki koncert ob 20-letnici gledališča Ulysses (ki je tokrat potekal z gledalci v čolnih in na barkah) in nastopajoča crème de la crème hrvaške glasbene scene, Gabi Novak, Matija Dedić, Damir Urban, Darko Rundek. Okoli pol dveh zjutraj je oder pospravljen, na ladjo pripelje še tovornjak in počasi odplovemo v noč.

foto Darja Štravs Tisu

»Stopil sem na ta otok in

se sprehajal po tej čudežni

trdnjavi, ki je obljubljala

neverjetno gledališko lepoto.

Vsak zid je spomin, vsako drevo

je upanje.

Začenjam z delom, da ponovno

oživim energijo, ki združuje

razlita reke in razrušene

obale.

Začenjam s tem gledališčem, da se

pomnožijo nove energije in da neki

mladi ljudje s svojo ustvarjalnostjo in

z novimi močmi zacementirajo

zidove te umetniške trdnjave.”

Rade Šerbedžija, 2001

Kralj Lear, foto Kristijan Vučković

To je ob ustanovitvi gledališča zapisal igralec, režiser Rade Šerbedžija, ko je prvič stopil na trdnjavo Minor na Malem Brijonu. Skupaj z Boro Vujčićem sta začrtala pot Ulyssesa, “gledališča, ki ima za streho odprto nebo, za oder Prosperjev vrt, ki ne goji cvetov zla.” Leta 2001 je Ulysses s koncertom otvorila Vanessa Redgrave, sledila je prva predstava Kralj Lear v režiji Lenke Udovički, ki igra še dandanes. Nihče ni niti slutil, da bo gledališče na otoku živelo 20 let, ne njegovi ustanovitelji, ne ekipa, ne lokalni opazovalci, ki so mu dali največ leto dni, kot nam na trajektu pove fažančan, ki na Brione prihaja gledat predstave in igrat golf. Pove tudi, da morava na ‘after’ v Franino, nekdanje bivališče brionskih delavcev iz časa socializma, danes prostor za prostovoljce in gledališka menza. Tam se po koncertu zbere polna terasa ljudi, soudeleženih v koncertu, ki je obeležil 20 let Ulyssesa. Slavnostni govor ob dveh zjutraj, čin čin, nočna večerja, torta. Ko družba postane intimna, pride kitara in potuje od glasu do glasu, od Mimi Šerbedžija do Radeta, od Rundeka do Stefanovskega, in potem spet v nov krog.

foto Darja Štravs Tisu
Medeja, foto Sandra Vitaljić

Brionsko otočje brez gledališča Ulysses ne bi imelo istega šarma, se izkaže v naslednjih dneh. Zelo je šarmantno, da ne bo pomote, šarm mu daje spektakularen del zgodovine, Tito, ‘hollywood’, ki je stopal na brionska tla, bele vile, ki so se gradile v času Jugoslavije,  gibanje neuvrščenih, ki je na ta otok prinašalo humanost, upanje, svetle ideje, a najbolj pa so ga oblikovali vizonarji 19. stoletja, ki so otok naredili čaroben. Avstrijski podjetnik in Industrialec Paul Kupelwieser je otočje kupil leta 1893 in ga spremenil v raj za elito. Pri tem sta ključno vlogo odigrala nemški bakteriolog Robert Koch, ki je pregnal komarje in malarijo, in slovenski gozdar iz Ajdovščine, Alojz Čufar, ki je namesto neprehodnega grmičevja nasadil drevesa, gojil mediteransko rasje, uredil sprehajalne steze, parke, vodovode. Otočje je postalo ekskluzivno počivališče evropskih bogatašev tistega časa – ki pa so tja vabili tudi umetnike, otok so obiskali Thomas Mann, Gustav Klimt, James Joyce, Richard Strauss, George Bernard Shaw. Atmosfero 19.stoletja je čutiti na otoku tudi danes, obiskovalce objame vonj borovcev, čisto morje, spokojnost, harmonija, urejene sprehajalne poti v senci dreves in živalski svet, kar daje otoku izjemen čar. Srnjad se prosto, neplašno sprehaja po travnikih, obstane, ko sreča človeški pogled.  Zebre, lame in dinozavrove stopinje dajejo pridih brezčasnosti. Otok je poezija.

Brioni

K poeziji  pašejo boemi, umetniki. Svoj prostor na otoku imajo danes v Jurini in Franini, malce stran od hotelov in vil, na terasi, kjer lahko v miru spiješ svojo ‘opušteno’ kavo. Takšna lepota prostora in časa, kot jo daje brionsko otočje, rabi umetnost, rabi pesnike, pisce, slikarje, glasbenike, filmarje, gledališčnike. Sicer lahko postane turistična, prazna,  dolgočasna. To so vedeli vizionarji 19.stoletja, to ve teater Ulysses, ki na otočje privablja navdihujoče ljudi, Vanesso Redgrave, Ralpha Fiennesa, Tomaža Pandurja, Radka Poliča, Josipo Lisac. Vsem se je otok zasidral globoko v srce, kot smo lahko slišali v njihovih rojstnodnevnih čestitkah, ki so jih s hvaležnostjo, toplino, ljubeznijo, srečo izrekali v doma narejenih videoposnetkih, predvajanih na velikem platnu med koncertom, poleg utrinkov iz minulih gledaliških predstav.

Kdo se boji Virgine Woolf (foto Željka Udovičić Pleština)

Na mnoge predstave, dragi Ulysses, hvala in vse najboljše, z dunjo ali dvema, kot bi rekel Ralph Fiennes.

Napisala: Katja Šulc

Omogočite naše delo in pridobite dostop do odličnih zgodb z naročilom na tiskano revijo!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja