Ko sem bil študent drugega letnika arhitekture, je nekdo v seminar prof. Vojteha Ravnikarja prinesel knjigo tlorisov baročnih zgradb v obliki črk abecede. Te miniaturne mojstrovine je zasnoval nemški baročni arhitekt Johann David Steingruber (1702-1787). Študentje smo se s posmehom navduševali nad palačami in iskali svojo najljubšo črko. Vse skupaj je izgledalo nekako postmodernistično, čeprav privlačno prav zato, ker je bilo narejeno z neko iskrenostjo in brez cinizma, značilnega za postmodernizem. Vsak tloris je bil dejansko premišljen in vsaka fasada je bila izrisana v čisti baročni maniri. Te črke bi lahko zares stale. Pa vseeno je ta abeceda delovala absurdno. Predstavljali smo si, kako kak ruski magnat izbira svoje inicialke za novo vilo.

A ko sem zaključil študij in zapustil idealen svet arhitekture, me je s prvo lokacijsko informacijo, ki sem jo dobil v roke, realnost udarila po glavi. Ko sem bral, da mora biti hiša dolga in široka točno toliko, kot je zapisal nek birokrat, da mora biti točno toliko visoka in da se mora zgledovati po sosednjih objektih, se mi je zdelo, kot da bi v lokacijsko informacijo nekdo napisal: HIŠA MORA BITI GRDA (tako kot sosednji objekti). Ugotovil sem, da sodobni slovenski arhitekt porabi veliko več kreativne energije, da uspe strokovno znanje skriti v birokratske formulacije, kot pa za dejansko arhitekturno načrtovanje. Seveda je veliko pojmov v prostorskih aktih tudi dvoumnih, kot na primer, da mora biti streha »praviloma dvokapna« ali pa da lahko nov objekt stoji le »med dvema obstoječima«. Če piše »praviloma«, pomeni da so lahko tudi izjeme? Kje točno je območje »med«? (To so bili takrat moji prvi realni problemi.) Praviloma si upravni delavci, ki odločajo o tvoji arhitekturi, vse dvoumnosti razlagajo ravno obratno kot si jih ti. In kljub temu, da imaš izobrazbo s področja oblikovanja prostora, ima na koncu prav oseba, ki ima izobrazbo o upravnem postopku.

Pogosto pa sem v lokacijskih informacijah naletel na črke: »hiša mora biti v obliki črke I ali L ali U.« Seveda ni bila na razpolago celotna abeceda ampak le nekaj črk. Spraševal sem se, zakaj ravno te črke? So to inicialke birokrata, ki je pisal ta akt??!! Včasih bi namreč, če že črka zakona tako zahteva, lahko arhitekturo enostavno zagovarjal tudi z abecedo.

Pri tem pa seveda naletimo na tipografski problem. Že samo če preverite vse možne oblike npr. črke I v vašem Wordu (ali Pages) boste ugotovili, da je različnih oblik veliko. Res veliko. In dvomim, da imajo upravni delavci kaj več znanja o tipografiji, kot o arhitekturi. Sprašujem se, če bi kak arhitekt oblikoval lastno črkovno vrsto v stilu Johanna Davida Steingruberja, kjer bi črka I ustrezala njegovi željeni strokovni rešitvi, bi upravni delavec sprejel to interpretacijo? Teoretično gledano, bila bi v skladu z zakonom. A ne dvomim, da bi naslednji nadgradnji prostorskih aktov določili tudi črkovno vrsto oblike objekta, npr: »hiša mora biti v obliki črke I – Comic Sans.«

Nekaj primerov črke I, ki jih lahko najdete v Wordu

Če se mi je zdela kot študentu baročna tipografija Johanna Davida Steingruberja absurdna, ni niti približno toliko absurdna kot so slovenski prostorski akti in upravni postopki pridobivanja gradbenih dovoljenj.

Še to: za absurdnost stanja niso v ničemer krivi referenti in referentke upravnih enot (čeprav se včasih znajdemo na nasprotnih straneh). Oni opravljajo svoje delo v skladu z zakoni. Tako kot arhitekti so žrtve istih absurdih zakonov in prostorskih aktov, le da jih eni interpretirajo skrajno kreativno in drugi skrajno konzervativno.

Napisal: Matevž Granda

Grafike: Johann David Steingruber