Dunaj. Maj. Dežuje. Tipkam po prenosniku. Z eno roko že oblačim jakno. V mislih že imam kavarno, kjer bom lahko tako na pol incognito opazovala kaj se dogaja okrog mene. Je pač tak dan. Moker, mrzel, študiozen. Kavarne me vedno očarajo. Polne zgodb so, zgodovine, omamnega vonja in zvokov … o, zvokov! Nekoč sem želela posneti zvok zlaganja še toplih skodelic za kavo na vrh kavnega aparata. Pa tisti razpoznavni zvok, ko udari najprej krožniček ob točilni pult, nanj udari skodelica in nato še kovinska žlička v nekaj taktih, odvisno od višine s katere jo ta, ki kavo pripravlja, spusti na krožniček. Ampak ne pušča v kavarni name vtisa samo priprava kave. To je le delček mozaika. Moje oči najprej zaznajo ambient, splošno atmosfero, kasneje detajle. Še preden se usedem, poskušam uganiti čas, iz katerega izvira kavarna. Pogledujem po razpoznavnih elementih določenega arhitekturnega stila. Kavarna je kot laboratorij za interier. Lahko je popolni interierski eksperiment, idealna študija psihologije človeka v določenem prostoru. V tem uživam. To mi je v veselje. Je neomejena zakladnica tem o katerih lahko razpravljamo in se iz njih učimo. … Še dežnik in grem. Ta se bo cedil nekje v kotu med ostalimi in se že popolnoma osušil medtem, ko bom napisala svojo naslednjo kolumno iz kavarne.
Špela Leskovic
Naslednja kolumna bo mogoče o eni izmed zgodovinskih kavarn, zakaj so dunajske kavarne tako znane in pomembne. Potem morda kaj o znanih osebnosti in njihovih priljubljenih kavarnah, pa seveda o modernih, o konceptualnih, o interierju, arhitekturi, modi, začasnih, pa o muzejskih kavarnah, kavarnah, ki so znešene kar tako, kavarnah, ki so jih zasnovali znani arhitekti, o oblikovanju v kavarnah, o psihologiji v prostoru in tematskih kavarnah … Sledi kmalu!
Kavarna Corbaci v MQ (Lacaton Vassal)
Kavarna v dunajskem Umetnostno zgodovinskem muzeju
