Te dni praznujemo okrogli obletnici rojstva dveh velemož iz družine Cankar. Včeraj je preteklo natanko 140 let od rojstva našega največjega pisatelja Ivana Cankarja; pred nekaj tedni, 22. aprila, pa je minilo 130 let od rojstva njegovega bratranca Izidorja. Umetnostni zgodovinar, pisatelj, politik in diplomat je namesto bratrančeve boemske življenjske poti izbral bolj bleščeč salonski parket, na katerega se je povzpel iz boljših materianih razmer kot njegov vrhniški bratranec. Njegov sloves je do pred kratkim počival predvsem na vlogi ustanovitelja slovenske akademske umetnostne zgodovine: na novoustanovljeni Ljubljanski univerzi je bil prvi predavatelj za umetnost, v balkonski dvorani nekdanjega Deželnega dvorca (sedanjega Rektorata) na Kongresnem trgu je organiziral serije predavanj s takratno tehnično novostjo, projektorjem diapozitivov (zaradi česar so na predavanja poleg študentov množično zahajali tudi starejši in mlajši meščani), napisal pa je tudi vrsto vrhunskih del o slovenski in evropski umetnosti. Vendar pa je bil Izidor Cankar še mnogo več: zelo dober pisatelj (znan je predvsem po romanu S poti), minister in veleposlanik. Arhitekturi pa ga je najbliže pripeljala gradnja Moderne galerije.
Čeprav je Cankar najprej študiral bogoslovje, je iz duhovniških vrst izstopil v dvajsetih letih, da bi se lahko poročil z Ničo Hribar, eno izmed hčera bogatega ljubljanskega trgovca in industrialca Dragotina Hribarja. Hribarjevi so imeli v posesti tudi znano tovarno Šumi (če bi Ivan Cankar živel v šestdesetih, bi prav gotovo zahajal v istoimenski lokal v pred desetletjem podrti zgradbi!), med drugim pa so imeli v lasti tudi pretežni del Dolenjske železnice. Jugoslovansko vlado so uspešno prepričali, da progo podržavi, njim pa izplača odškodnino za lastniški delež, s tem pa so verjetno sklenili slovenski posel desetletja. Vendar pa dobiček ni romal samo v zasebne žepe, del sredstev je družina na sugestijo priženjenega Izidorja Cankarja namenila izgradnji Moderne galerije v Ljubljani.
Tik ob progi neke druge železnice (Dunaj-Trst) je v tridesetih začela rasti nova Moderna galerija. Izidor Cankar je izdelavo načrtov najprej zaupal Jožetu Plečniku, pa se očitno nista najbolje ujela. Cankar naj bi za arhitekta dejal, da ima »neuravnovešeno in le skokoma delujočo pamet«, zato je gradnjo galerije prevzel arhitektov učenec Edvard Ravnikar. Zanj je bila reprezentativna stavba poleg kostnice na ljubljanskih Žalah ena izmed prvih pomembnih realizacij. Ko smo na fakulteti pred leti v pripravah za restrospektivno Ravnikarjevo razstavo v Jakopičevi galeriji pregledovali arhitektovo gradivo, načrte in zapiske iz časa gradnje, smo naleteli na zajeten kup Cankarjevih komentarjev, ki kažejo, da je v procesu snovanja galerije neprenehoma sodeloval – mnogokrat tudi v večji meri, kot bi si Ravnikar želel. Mladi arhitekt je namreč po obdobju asistenture pri Plečniku in po polletni praksi v Le Corbusierjevem ateljeju ravno iskal svoj lastni izraz, Cankar pa mu je na majhne listke risal dokaj tradicionalne sheme umetnostnih muzejev z veliko kupolo na sredini. Kljub svoji vsestranskosti in razgledanosti je bil namreč tudi Izidor Cankar otrok svojih časov. S takrat porajajočo moderno umetnostjo ga je vezalo kvečjemu diskretno vzajemno spoštovanje, nikakor pa ne ljubezen. Z avantgardo pa kar nemaskirano sovraštvo – ob prvi konstruktivistični razstavi v Ljubljani se je menda hotel Avgusta Černigoja kar fizično lotiti!
Moderna galerija, ki jo v izvedeni varianti odločilno zaznamuje ravno sinteza Plečnikovega in Le Corbusierjevega vpliva, je bila dokončana šele po vojni, v nekem drugem obdobju, ki je usodo družine Hribarjev dodobra zaznamovala (zadnje čase je bila najbolj aktualna usoda Ničinega brata in njegove žene, Rada in Ksenije Hribar z gradu Strmol, gl. knjigo Draga Jančarja To noč sem jo videl) in končala obdobje zasebnega umetniškega mecenstva. Cankarju je bila usoda nekoliko bolj mila, čeprav je bil po kratkem veleposlaniškem mandatu v Grčiji kmalu upokojen in družbeno marginaliziran. V Moderni galeriji sicer ni nikakršnega opomina na mecensko vogo družine Hribar, v avli pa vendarle stoji doprsni kip Izidorja Cankarja.
V prvih povojnih letih se je arhitekturno in umetniško ambiciozen cilj galerijske četrti ob vhodu v Tivoli zares realiziral: druga ob drugi so stale Narodna galerija, Moderna galerija in Jakopičev paviljon. Ustanove, ki so svojevrstno povzele zgodovino umetnosti na slovenskem skupaj s tradicijo zasebnega mecenstva. Ironija usode je, da je železniška proga posredno omogočila izgradnjo Moderne galerije, prestavitev neke druge železniške proge v šestdesetih letih pa je poskrbela za uničenje Jakopičevega paviljona, prve namensko galerijske stavbe pri nas, in tako okrnila edinstveni kompleks. Vendar morda ne nepopravljivo.
Miloš Kosec
