Stephenovi so bili po viktorijanskih merilih napredno gospodinjstvo. Oba starša, Julia in sir Leslie Stephen, sta bila premožna in izobražena mecena umetnosti, pri katerih so si kljuko podajali najbolj znani slikarji in literati konca 19. stoletja. Svojim otrokom sta vcepila liberalna in strpne nazore ter intimen vpogled v bogat intelektualni svet. Kljub temu sta imela za svoji hčeri drugačne načrte kot za svoja sinova. Virginia in Vanessa Stephen sta se zato izobraževali doma, Cambridge pa je bil namenjen njunima bratoma. Sčasoma sta sicer lahko obiskovali tudi poseben »oddelek za dame« v londonskem King’s College. Oče in mati sta štirim mladim bratom in sestram umrla že zgodaj, dediščina pa jim je omogočila, da so se leta 1904 skupaj vselili v tipično vrstno hišo na naslovu Gordon square 46. Menjava okolja bolj uglednega, pa obenem konvencionalnega Kensingtona za boemski in nepredvidljivi Bloomsbury jim je omogočila intenzivne stike z naokrog živečimi radikalnimi umetniki in literati, samostojno gospodinjstvo brez tradicionalnih patriarhalnih vezi pa jim je odprlo vrata k intelektualni in spolni emancipaciji. Njihov naslov je postal eno izmed obveznih srečališč nastajajoče »Bloomsburyjevske skupine«. Vanessa se je v kulturno zgodovino pozneje zapisala kot slikarka, poročena Bell, Virginia pa je s svojim novim priimkom, ki ga je sprejela skupaj s svojim možem Leonardom Woolfom, postala nesmrtna Virginia Woolf.
Hiša na Gordon square je bila skupni dom vseh Stephenovih le nekaj let, vendar pa je bilo to okolje za Virginio prvo, kjer je lahko dejavno začela uresničevati svojo ustvarjalno umetniško avtonomijo. Na tem naslovu je začela s svojim literarnim delom: s prvimi objavami in kritikami, ki bodo v nekaj desetletjih narastle v temeljni kamen moderne literature. Z umetniško avtonomijo pa se rade prikradejo tudi druge: o Bloomsburyjevcih je krožil rek, da živijo na trgih, ljubijo pa v trikotnikih (v angleščini se live on squares, love in triangles pač bolje bere). Gordon square je bil že eden takih trgov. Eksperimentiranje s spolnostjo in z vlogami spolov, emancipacija od pričakovanj meščanske družbe, širjenje pacifizma in umetniški eksperimenti so iz mladih ustvarjalcev naredili specifičen odvod britanske umetniške avantgarde – resda nežne, intimistične in politično ne prav radikalne, če jo primerjamo z vzporednimi tokovi na kontinentu. Končno pa je Virginia tu prvič zares naseljevala čisto svojo sobo: prostor, ki je bil popolnoma njen, v katerem je oblikovala svoj minimalni pogoj ločnice od družbe, ki ji je šele omogočala intelektualno in umetniško dejavnost. Takšna minimalna ločnica je bila moškim srednjega razreda v obliki zasebnih knjižnic, delovnih sob, kadilnic in kabinetov seveda že davno podeljena. Ženski protipol »moške« viktorijanske hiše pa je navadno ostal omejen na spalnico in budoar, salon in morda še glasbeno sobo: na prostore, kjer je bilo prijazno in smejoče se žensko telo tako obvezen kos opreme spodobnega gospodinjstva kot rožaste tapete in udobne zofe. Ti prostori so bili prehodni in niso bili namenjeni samoti. Ko je Virginia na podlagi izkušenj iz Gordon square četrt stoletja pozneje že kot priznana pisateljica odmerjala minimalne pogoje, ki so potrebni za kvalitetno in moškim enakovredno žensko umetnost, je iznašla formulo »lastna soba in petsto funtov na leto.« Intimen prostor in dohodek spodobnega, če ne ravno bogatega srednjega razreda: za takšnimi braniki prostorske in materialne neodvisnosti je bilo šele možno in upravičeno pričakovati žensko umetniško emancipacijo. Definicija, ki Virginio Woolf v enaki meri umešča v feministično avantgardo in tudi povsem znotraj kulturnih meja svojega višjega meščanskega sloja na prelomu stoletja – meja, ki so na primer delavkam, kmeticam in neevropskim ženskam ostale neprehodne.
Vprašanje je, ali bi Virginia, če bi namesto v Londonu živela v Parizu, Berlinu ali Dunaju, sploh začela pisati. Angleške mestne hiše so namreč zasnovane povsem drugače kot kontinentalna meščanska prebivališča. V velikem mestnem stanovanju s preloma stoletja se paradne sobe uglednih prebivalcev vrstijo druga za drugo; med sabo so povezane z velikimi dvokrilnimi vrati in v večino je mogoče dostopati le preko drugih podobnih sob. Takšno bivanje v prehodnih prostorih že samo po sebi zanika zasebnost: prebivalec je nenehno izpostavljen pogledu in prehodu, ki prečita njegovo spalnico ali salon natanko po sredi. Hiša na Gordon square, enaka tisočim drugih vrstnih hiš britanske prestolnice, pa je inverzna tej zasnovi. V angleški hiši sobe namesto horizontalne poti povezuje vertikalni stopniščni jašek. Kontinentalnim obiskovalcem se je takšna hiša nekdaj zdela tako nenavadna, da so življenje Angležev v njihovih ozkih stavbah primerjali s kanarčkom, ki nenehno skače gor in dol po svoji kletki. In zares sta v vsakem nadstropju takšne hiše navadno le po dva prostora, v katera vodijo enokrilna vrata naravnost s hodnika. Ta se za nameček ne odpirajo proti sredini prostora (kar je, kot nas na arhitekturni fakulteti učijo še danes, edini »pravilni način«), ampak proti najbližji steni. Če lastnik takšne sobe izgubi na zračnosti, pridobi na intimnosti; morebitni obiskovalec ga ne ugleda, dokler ne zakoraka onkraj vratnega krila globoko v sobo – do takrat pa imamo že dovolj časa, da pospravimo svoje skrivno pisanje ali pa se izvijemo iz prepovedanega objema …
Virginiino nekdanjo hišo pravzaprav kar dobro poznam. Po njenih nekdanjih hodnikih in sobanah hodim skoraj vsak dan. Vrstne hiše na vzhodnem robu Gordon square so namreč sedež filozofske fakultete univerze Birkbeck, kjer pišem doktorat. Spremenjene potrebe so arhitekturno zaznamovale tudi te nekdaj samozadostne meščanske rezidence. Hiše so se morale znebiti svoje ‘splendid isolation’ in se med sabo horizontalno povezati. Obenem pa so se procesu s svojimi starimi opečnatimi zidovi, ki še vedno izražajo vertikalno ‘kanarčkovo’ miselnost, dovolj uspešno upirale, da splet starih vertikalnih povezav in novih horizontalnih prebojev danes ustvarja nepregleden in nepredvidljiv labirint hodnikov, stopnic in prehodov, v katerem se je krasno potikati, če se ti ravno ne mudi.
Klet, ki je bila s svojimi kuhinjami, shrambami in sobami za služinčad nekdaj skrbno umaknjena tako od konvencionalnih meščanskih gospodinjstev kot od bolj libertinskega okolja mladih bloomsburyjevcev, je postala srce nove zasnove – v različnih nivojih jo premeščajo mostovži in stopnišča ter vodijo do skoraj ekspresionistične male gledališke dvorane. Nekdanji salon bratov in sester Stephen v prvem nadstropju, s francoskimi okni proti starim drevesom Gordon Squara, je njihov prijatelj in poznejši lastnik hiše, slavni ekonomist John Maynard Keynes spremenil v svojo knjižnico in salon, v katerem je njegova glamurozna žena in nekdanja balerina v baletnem ansamblu Sergeja Djagileva Lidija Lopokova prirejala plesne predstave. Danes imamo v s strebriči ozaljšani Keynesovi knjižnici pogovore in simpozije. Na stenah visijo velike oljne slike Virginiine sestre Vanesse Bell in namigujejo na čas, ko je Virginia Stephen v tej hiši lahko prvič zaprla vrata za sabo brez negotovosti, ali jo bo kdo motil, in v svojem zvezku začela s pisanjem kar dveh velikih novih poglavij modernega življenja: literarnega in emancipacijskega.
Miloš Kosec
