Arhitektka in oblikovalka Klara Zalokar (študij arhitekture je zaključila 2015) deluje v Studiu Moste, ki ga je leta 2011 soustanovila z arhitektom in oblikovalcem Klemnom Zupančičem. Studio predstavlja nadaljevanje nekajletne raziskave obrti rokodelstva, ki sta jo nato v praksi najprej materializirala pod imenom Handmade in Moste, pozneje pa preimenovala v Studio Moste. Klara Zalokar je do leta 2021 kot asistentka delovala tudi na Fakulteti za arhitekturo. Posebnost Studia Moste je, da se v dobi vsesplošnega poblagovljenja in izvajanja pohištva na le še en »fast fashion« osredinja predvsem na oblikovanje in izdelavo pohištva in predmetov iz masivnega lesa. Takšno delovanje zahteva čas in celosten pristop, predvsem pa napeljuje h kritičnemu prevrednotenju odnosa hitre, brezglave konzumpcije ne samo pohištva, pač pa izdelkov in objektov nasploh. Prav tako gre za delovanje, pri katerem sta oblikovanje in izdelava pohištva praktično neločljiva, kar dobro povzema angleška besedna zveza »designer-maker«.
Kako se je med študijem arhitekture porodila želja po delu in oblikovanju iz lesa?
Že od otroštva me močno vleče v ročne spretnosti. Kot otrok sem želela poskusiti čisto vse, od slikanja na vse mogoče materiale do izdelovanja maket in sestavljanja legokock. Enkrat celo prepričala očeta, da me je peljal k mizarju v sosednjo vas, kjer nihče ni točno vedel, kaj bi v delavnici počel z majhnim dekletom. Za moje starše je bilo to včasih naporno, saj sem vedno našla kaj novega, kar me je fasciniralo in sem hotela preizkusiti. Z leti je moj fokus pristal na obrteh: ker sem si želela sešiti oblačila in torbe, sem se naučila šiviljstva in usnjarstva; za izdelavo unikatnih zvezkov pa sem raziskala knjigoveštvo. In ko sem si s Klemnom (ki je prav tako spreten in kreativen že od otroštva) ustvarjala prvi dom v najemniškem stanovanju, sva potrebovala ogromno stvari, predvsem pohištva – pa sva se lotila tudi tega. Najprej sva začela prenavljati obstoječe stavbno pohištvo v stanovanju, nato predelala precej starih miz, stolov in omar iz druge roke, z nekaj enostavnimi naredi-sam projekti pa sva dopolnila, kar nama je manjkalo. Dom sva si opremljala počasi in se tako lotevala izdelovanja vedno bolj kompleksnih pohištvenih kosov. S časom sva dobila povpraševanje, ali bi naredila pohištvo še za koga drugega – in to počneva še danes.
Torej se je želja oblikovala že v otroštvu in se nato postopoma oblikovala in nadgrajevala vse do poklica.
Če pogledam nazaj, se zdita bistveni dve stvari: prvič, da imava oba neko »prirojeno« željo po ustvarjanju z rokami, zato se zdi skoraj nemogoče, da se ne bi našla v eni ali drugi obrti, vsaj za hobi. In drugič, da sva se že na začetku spoprijela z veliko starimi, a kakovostnimi kosi pohištva – tako sva lahko zelo neposredno spoznala, kako na pohištveni kos vplivajo izbira materialov, način spajanja, funkcionalnost in oblika. Če stvar ni narejena na pravilen način, jo je skoraj nemogoče obnoviti in uporabljati naprej, kar sva izkusila na lastni koži.
Kje sta se naučila rokovanja z orodjem in detajli?
Kot pri večini stvari je neka osnovna spretnost z orodjem in detajli prišla z veliko vaje in bolj ali manj uspešnimi poskusi. Ker sva na začetku pohištvo izdelovala predvsem zase, sva bila lahko precej sproščena, zato sva poskusila marsikaj – od raznoraznih obdelovalnih tehnik, materialov in zaščit do eksperimentalnih detajlov. Najprej sva se skupaj učila predvsem iz knjig in s spleta. Imava srečo, da sva se mizarstva lotila ravno v času, ko so se na družbenih omrežjih začeli pojavljati obrtniki, ki so delili svoje znanje, postopke in objavljali lastne projekte. To obdobje je bilo zabavno, a naju je lahko pripeljalo le do neke točke. Obrt obsega utelešeno znanje, ki se razlikuje od teoretičnega znanja, ki ga dobimo iz knjig in v marsikaterem šolskem sistemu. Tega se učimo neposredno s posnemanjem koga, ki obrt obvlada. Tudi na posnetku ni mogoče zajeti prav vsega, kar se zgodi, ko mojster prime v roke orodje in začne obdelovati material. Zato je še vedno model mojster – vajenec ena izmed efektivnejših, če že ne edina metoda pridobivanja utelešenega znanja. Klemen je tako preživel leto dni kot vajenec v mizarski delavnici, v kateri se je ena-na-ena učil pri mojstru. Pa ne le izdelovanja, temveč tudi vodenja projektov, izbiranja materiala in nešteto drugih stvari, ki pridejo skupaj z obrtjo. Ta čas je bil neprecenljiv. V najinem studiu je tako on tisti, ki vodi izdelavo, jaz pa sem trenutno v vlogi vajenca in počasi vpijam znanje, ki ga je pridobil pri mojstru mizarju.
Komu je po tvojem mnenju danes, ob poplavi cenenega industrijskega pohištva, vrhunska obrt sploh namenjena? Je rezervirana le za premožnejše?
Odvisno, kaj se obravnava kot vrhunska obrt. Če govoriva o umetelni obrti, ki meji na umetnost, pri kateri posameznik porabi več mesecev, včasih let svojega življenja za en sam kos – takšno stvar si res lahko privoščijo le redki. Treba se je zavedati, da se v takem kosu skriva ne le ogromno neposredno vpetega časa, temveč tudi vse znanje, ki ga je obrtnik pridobil do točke, ko je naredil izdelek, kar pomeni včasih tudi znanje prejšnjih generacij. Ponavadi so v kosu uporabljeni tudi dragoceni materiali, da ne govorimo o umetniški vrednosti … Če govoriva o obrti, s katero se ukvarja tudi najin studio, mislim, da vseeno govoriva o čem drugem. Še vedno je vpletenih veliko ur, dni, ki so potrebni za izdelavo. Določeni postopki zahtevajo svoj čas, sploh ko delaš z naravnim materialom. Kakovost končnega kosa je v večini odvisna od kakovosti tega materiala. Se pa s smiselno zasnovo izdelkov lahko močno vpliva na uporabo in izrabo surovin ter na to, da so izdelki pragmatični za izdelavo brez kompromisov pri kakovosti, kar lahko vpliva na zmernejšo ceno. Ta pa seveda ni enaka nečemu, kar kupiš v diskontih in prodajalnah t. i. »hitrega pohištva« (če izhajamo iz angleškega poimenovanja »fast fashion«).
Ali se ljudje dovolj zavedajo ozadja nastanka takšnega pohištva, kot ga izdelujeta vidva, v primerjavi s »fast fashion« pohištvom?
Mislim, da bi morali vsi začeti razmišljati, kaj se skriva za ceno izdelkov (ali pridelkov). Kako lahko neka majica ali pa mizica stane pet evrov v trgovini? Sploh če pomislimo na vključeno maržo, pa prevoz, pa mnogo drugih stvari, preden sploh lahko govorimo o surovinah (kakovostnih ali ne) in obrtnikih, izdelovalcih, pridelovalcih. Kdo nosi posledice takih odločitev, takih sistemov? V pomoč nam je, če razmišljamo o izdelkih tudi skozi t. i. faktor »cost-per-use« (cena na uporabo), in ne le o končnih cenah. Kakovosten kos pohištva lahko uporabljamo desetletja, če ne več generacij. Slabega mogoče sezono, dve, nato pa moramo kupiti novega. Nekaj, kar se zdi cenejše danes, se na dolgi rok lahko izkaže za precej drago odločitev. Na koncu pa se moramo spoprijeti še s tem kosom kot odpadkom – ali ga lahko predelamo, uporabimo kot surovino, kompostiramo ali ga moramo odvreči na smetišča? Mislim, da gre pri pohištvu, kot tudi pri vseh drugih stvareh v trenutnem potrošniškem svetu, za ozaveščenost o tem, kakšne so posledice naših vsakodnevnih odločitev.
Plečnik je začel kot mizar in nato postal arhitekt, zate pa bi lahko rekli ravno obratno – si arhitektka, ki se ukvarja z mizarstvom. Menim, da je v njegovi arhitekturi mogoče zaznati veliko premislekov, ki izvirajo prav iz rokodelstva, npr. ukvarjanje s stiki različnih materialov in zasnova detajlov. Ali se pri tebi odraža ravno obratno, torej arhitekturni premisleki v mizarskih izdelkih?
Verjetno je to dejstvo, da so nas na fakulteti naučili vedno raziskati in razumeti širši kontekst tega, kar počnemo. Od premisleka, zakaj se je nekdo odločil naročiti izdelek in kako ga bo uporabljal, do razumevanja kulturnega okolja in tradicije, v katero bo izdelek vpet. Od raziskave, kaj vse je vključeno v procesu, ki poteka od ideje do izvedbe, do tega, kaj pomeni neki izdelek v širšem kontekstu potrošnje.
Danes se v mizarstvu uporabljajo pretežno kompozitni materiali. Les kot tak je večinoma prisoten le kot zaključni sloj furnirja. Pri vajinem delu je mogoče zaznati ravno nasprotno, saj uporabljata skoraj izključno masivni les, ki ga je bistveno težje pretvoriti v izdelek. Kako to?
Odločitev, da bova poskušala pri svojem delu uporabljati predvsem masivni les, je prišla že zelo zgodaj. Najprej iz čiste fascinacije nad materialom samim, pa tudi po premisleku o tem, kaj pomeni izbira materiala za končni pohištveni kos, za proces izdelave in ne nazadnje za zdravje tega, ki izdeluje.
Čeprav je les eden izmed boljših materialov, iz katerega lahko naredimo predmete za vsakdanjo rabo, ga ne moremo prisiliti v vsako obliko, ki se je spomnimo, ali ga uporabiti v vsakem primeru. Pri projektu je treba kritično oceniti, na katerih mestih je uporaba masivnega lesa smiselna in na katerih ne. Predvsem pa je treba razumeti les sam, kakšne so njegove lastnosti: kako se premika, kako način razreza in izbor vrste lesa vplivata na njegovo trdnost/prožnost, kako ga zaščititi, če jih omenim le nekaj. Zaradi tega se marsikdo izogiba masivi in uporablja bolj uniformne lesne polizdelke in kompozite, pri katerih je takšnih omejitev in razmislekov manj oziroma so drugačne narave. Dobra stvar masivnega lesa je ta, da je obnovljiva surovina, zato njegova predelava v uporabne izdelke večinoma ne škoduje okolju, če to počnemo odgovorno. Tukaj so smiselni uporaba lokalnih vrst lesa, podpiranje trajnostnega gozdarstva in razmislek o tem, kaj narediti z ostanki, ki nastanejo med izdelavo. V najinem studiu se uporabni ostanki lesa porabijo za manjše izdelke, preostanek pa za ogrevanje delavnice. Delo z masivnim lesom, ki je pri vsakem projektu nekoliko drugačen, je tudi intelektualno stimulativno in prijetno, v nasprotju s številnimi prefabriciranimi ploščami pa tudi bolj zdravo, saj ne vsebuje formaldehidnih lepil in plastičnih prevlek, kar pomeni manj mikroplastike in hlapov, ki jih človek vdihuje med izdelavo ali po tem, ko kos prinese v stanovanje. Ne nazadnje imajo leseni izdelki dolgo življenjsko dobo zaradi svoje odpornosti in možnosti popravila poškodb. Lesen predmet težko uničimo do te mere, da ga moramo nadomestiti z novim. Tako je prej omenjena cena-na-uporabo manjša, prav tako pa tudi vpliv izdelka na okolje.
Studio se veliko ukvarja z detajli in spoji med posameznimi elementi. Ta aspekt mizarskega izdelka se mi zdi še posebej pomemben. Zdi se, da je danes, ko je vse samo zlepljeno in zvijačeno skupaj, znanje o zahtevnejšem spajanju praktično pozabljeno. Kakšno vlogo zavzema pri vajinem pohištvu?
Nekaj je na teh lesnih zvezah, kar nas fascinira, kajne? In zdi se mi, da to ni omejeno samo na arhitekte, oblikovalce. Pri pohištvu lahko spoj deluje kot detajl, okras kosa, predvsem pa je to neke vrste inženirski dosežek – način, kako manjše kose zvežeš v nekaj večjega in trdnega – kakovostna lesna zveza je namreč najmočnejši stik dveh lesenih površin. Trdnost, funkcija in lepota, kot bi rekel Vitruvij.
Verjetno vsak pri besedi lesna zveza najprej pomisli na lastovičji rep, nato pa takoj na raznorazna čudesa, ki jih Japonci izvajajo v svojem tesarstvu. Ti stiki in detajli so čudoviti in včasih skoraj magični, vendar jih ne gre vtikati povsod za vsako ceno, saj ne bodo v vseh aplikacijah delovali enako dobro ali pa ne bodo upravičili časovnega vložka izdelave. Pri najinem delu pri vsakem kosu razmisliva, kje so kompleksnejši stiki smiselni in potrebni, kje pa je smotrno uporabiti enostavnejše lesne zveze – včasih je prav vijak pravilen način spajanja. Na najino srečo je pri delu z masivnim lesom veliko priložnosti za uporabo tradicionalnih (in lepih) lesnih zvez.
Katere reference uporabljaš pri delu?
Zadnje čase se prav izogibam gledanju referenc; na neki točki je moj svet postal čisto prenasičen. Na družbenih omrežjih je namreč tako lahko spremljati, kaj izdeluje ves svet, in težko se prepričaš, da ne bi pogledal še enega projekta, si shranil še enega izdelka v mapo referenc ali se naročil na objave še enega izdelovalca. Na lastni koži sem ugotovila, da hiperstimulacija ne deluje dobro na mojo kreativnost in zdravje. Trenutno se zabavam predvsem s historičnimi opisi življenj, bivališč in izdelkov naših prednikov. Tako posredno raziskujem tudi druge zanimive obrti, pri katerih včasih najdem navdih za kak pohištven kos ali nov (star) način, kako drugače izdelovati.
Ali te zanima tudi delo z drugimi materiali?
Verjetno je že iz prvega odstavka tega intervjuja jasno razbrati, da me bodo vedno zanimali tako drugi materiali kot tudi druge obrti. Prepričana sem, da bodo sčasoma tudi našli svoje mesto v delu najinega studia. Pomembno pa se mi zdi tudi, da se je posameznik zmožen omejiti in usmeriti v eno stvar za dalj časa, ker lahko le tako postane v tej stvari res dober. Trenutno sem na tej točki.
Avtor vseh fotografij: Studio Moste
Pogovarjala se je: Eva Gusel
