Arhitekti pisarne Kombinat so v ljubljanski Koleziji nadgradili visokopritlično hišo z začetka 20. stoletja in ji dali značaj mestne vile, ki svoj sodobni značaj skriva za formalno ulično fasado.

Kolezija je četrt v trnovskem predmestju južno od mestnega središča, ki je med vojnama doživela preobrazbo iz mestnega obrobja, kjer že od sredine 19. stoletja stoji prvi ljubljanski bazen, v predmestno sosesko vil in enodružinskih hiš med vrtovi. Sredi te pozidave je kot ostanek prejšnjih časov stala starejša nizka hiša z visokim pritličjem in mansardo, umeščena na ulični vogal zemljišča. Na njenem mestu je naročnik želel zgraditi sodobno dvostanovanjsko stavbo in hitro je bilo jasno, da je najboljša rešitev korenita prenova obstoječe zgradbe, saj bi novogradnja zahtevala večje odmike od parcelnih mej, s tem pa dosti slabši izkoristek razmeroma majhnega zemljišča. Slabost togih urbanističnih instrumentov so arhitekti preobrnili v prednost in ponovno uporabili obstoječe zidove, pri tem pa hiši dali povsem novo podobo, ki se povezuje z značajem medvojnih vil, a njihovo logiko nadgradi z odprtostjo zasnove.

Hiša je v osnovi zelo jasno berljiva kocka s preprostim in pravilnim rastrom fasadnih odprtin, ki ga poživlja izmenjujoč ritem fiksnih in krilnih oken: nova enovita celota obstoječega volumna kleti in pritličja ter nadzidanega nadstropja, ki jo krona v notranjost odmaknjeni mansardni penthouse. S to rešitvijo so arhitekti prepričali spomeniško službo, pristojno za varovano naselbinsko dediščino mestne četrti, ki je sprva zahtevala klasično streho nad nadstropjem. Pomisleke je odpravil odmik od venca, ki se uskladi z gabariti ulične zazidave, hiša pa je z modrikasto stekleno fasado mansarde, ki zabriše mejo med zidom in odprtinami, med stavbo in nebom, dobila prepoznavno identiteto.

Vrt, ki so ga predhodno v večji meri zasedali pomožni objekti, je urejen kot preprosta zelenica s pergolo v najbolj sončnem kotičku, ki jo tako kot obodne zidove postopoma prerašča zelenje. V nasprotju z zadržanim in ploskim, bolj reprezentančnim uličnim pročeljem, ki se vklaplja v urbani kontekst, je lice hiše na vrtni, severni strani razgibano in slojevito. V skladu s funkcionalno logiko, ki je značilna za večji del tako mestne kot podeželske historične gradnje, je dvoriščni fasadi dodan pas odprtih dostopnih balkonov – gankov ali galerij –, ki širijo bivalni prostor proti zasebnemu vrtu. Najbolj markanten arhitekturni element hiše je veliko, centralno postavljeno okroglo zunanje stopnišče iz vidnega brušenega betona, ki je skladno z industrijskim izrazom stavbe zastrto z opno iz kovinske mreže, v njegovo sredo pa je umeščeno dvigalo. Balkone in veliko mansardno teraso na vrhu podpirajo stebri iz vidnega betona.

Hiša je horizontalno deljeni dvojček: v nadstropju in mansardi domuje mlada družina naročnikov, visoko pritličje je namenjeno najemniškemu stanovanju, v kleti pa so tehnični in pomožni prostori. Notranji ustroj hiše odseva njeno racionalno zunanjo podobo. Visoko pritličje se tlorisno prilagaja obstoječi simetrični tlorisni zasnovi, ki jo definira nosilni zid med vzhodno in zahodno fasado. S preboji so dosegli povezanost bivalnega zahodnega dela, na drugi strani pa velik kabinet služi kot predprostor spalnicama.

Tloris nadstropja, ki je namenjeno osebnim prostorom družinskih članov zgornjega bivališča, v osnovi določa funkcionalni križ, ki ga tvorita velika veža med ulično in vrtno fasado – še en element tradicionalnega stavbarstva – ter prečni servisni trakt, ki se naslanja na konstrukcijsko os pritličja in ga na zunaj označuje edina okenska os na stranski zahodni fasadi.

Odprta stopniščna rama iz brušenega betona se materialno poveže z vrtno fasado in vodi v dnevni del hiše – odprti prostor mansarde, ki se skozi panoramska okna zazira preko mesta proti Alpam na severu in Krimu na jugu. Stopnišče s servisnim jedrom ločuje jedilnico in dnevno sobo od kuhinje, obenem pa omogoča kroženje po obodu tlorisa. V interierju, ki ga je zasnovala arhitektka Sanja Premrn, belina in naravni ton hrasta poenotita opremo in arhitekturo in v ospredje postavljata zračnost in svetlobo. Posebnost je malo ožji in daljši kuhinjski otok s pultom v podolgovati kuhinji, ki jo optično še povečajo dvostranska naravna osvetlitev in bele vgradne omare. Najbolj karakteren in barvit ambient je jedilnica, ki ustvarja kontrast prevladujoči zadržanosti interierja.

Materialno paleto v stanovanju dopolnjuje teraco, ki se v veži naveže na brušeni beton stopnišča, v kopalnici pa skupaj s kopalniškimi armaturami iz brušene medenine vnaša nekaj retro pridiha v sicer sodobno zasnovo. Žične ograje stopnic in galerij povezujejo zunanjost in notranjost ter podčrtajo funkcionalistično rdečo nit zasnove.

»Glavni izziv nam je predstavljalo, kako narediti hišo, ki se bo vklopila v kontekst te četrti, a bo obenem sodobna,« pravi arhitekt Blaž Kandus iz ekipe Kombinat. S pristopom, ki združuje racionalnost s posluhom za kvalitete obstoječega, jim je to tudi uspelo.

Ime projekta: Dvostanovanjska hiša v Trnovem
Avtorji projekta: Kombinat: Ana Grk, Blaž Kandus, Alenka Korenjak, Rok Hočevar, Alja Mišigoj
Lokacija: Trnovo, Ljubljana

Leto načrtovanja: 2016–18
Leto izvedbe: 2019–22

Površine:
Klet: 103 m²
Pritličje: 135 m²
Podstrešje: 142 m²
Skupaj neto: 488 m²
Skupaj bruto: 610 m²
Parcela: 108 m²
Pozidana površina: 169 m²

Projektanti:
Notranja oprema: Sanja Premrn
Gradbene konstrukcije: A Consulting

Elektro inštalacije: Enering INT
Strojne napeljave: Projekt Rant

Foto: Miran Kambič
Napisal: Luka Jerman