Pretekli teden, 15. 9. 2021, je bila v državnem zboru nujna seja Odbora za kulturo in Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor. Točka dnevnega reda se je glasila: »Vladni načrti razvrednotenja poklica arhitekta, oligopolizicaji projektnega načrtovanja gradnje objektov in obvladovanju denarnih tokov pri javnih gradbenih investicijah.« Na tej povezavi si lahko preberete celotno obrazložitev: POVEZAVA.

S predlaganimi sklepi (ki sicer niso bili sprejeti) se osebno, kot del arhitekturne stroke, lahko v veliki meri strinjam. Sklepi so bili strnjeni v štiri točke.

Prva točka podaja mnenje, da je trenutna zakonska ureditev vodenja projektne dokumentacije ustrezna (in naj se zakonodaja torej ne spreminja). V drugi točki odbor poziva Vlado k zagotovitvi doslednega spoštovanja določb Gradbenega zakona. V tretji točki se odbor opredeljuje proti Zakonu o debirokratizaciji, v delu, ki črta obveznost izvedbe javnih arhitekturnih natečajev, in v zadnji točki Odbor poziva Vlado k spoštovanju izvajanja javnih natečajev.

V državni zbor so bili povabljeni tudi vidnejši predstavniki stroke, ki so zagovarjali stališča proti napovedanim spremembam zakonodaje. Kljub strokovni argumentaciji predlog Odbora ni bi izglasovan.

Če bo slab Gradbeni zakon sprejet, bo to le še ena nova slaba verzija Gradbenega zakona v seriji slabih. Uvedena bo nova poimenovanja sodelujočih pri projektu, premešane njihove vloge, področje arhitekturnega dela pa ponovno odprt drugim inženirskim strokam. Ponovno pravim zato, ker so arhitekturno delo drugi inženirji lahko opravljali že ves čas od osamosvojitve do sprejema trenutno veljavnega zakona pred približno štirimi leti. Spreminjanje Gradbenega zakona je po mojem mnenju popoln nesmisel, pa ne zato, ker bi bila sedanja ureditev idealna, ampak zato, ker prinaša več slabosti kot koristi. (Da, tudi koristi prinaša. In sicer, v delu, kjer določa preverjanje mnenj v DGD: upravni delavec ne bo več preverjal usklajenosti s prostorskimi akti, ampak bo lahko zaupal mnenju občinskih urbanistov. A za to izboljšavo ne bi bilo treba menjati celotnega zakona.)

Zakon za debirokratizacijo črta določilo, da je pogoj za razpis natečaja vrednost javne investicije nad 2,5 mio evrov. Natečajev ne ukinja dobesedno, ampak spreminja pogoje, kdaj jih je treba razpisati. Nov pogoj bo, da je natečaj treba razpisati, če tako določa prostorski akt. Predstavljam si, da bodo tisti župani, ki se zavedajo številnih prednosti, ki jih natečaji prinašajo, pogoje za nove natečaje vnesli v prostorske akte. Tisti pa, ki v natečajih trenutno vidijo oviro, bodo njihovo prednost morda spoznali, ko se bo sosednja občina proslavila s kakšnim odmevnim uspešnim natečajem … če skušam na situacijo gledati optimistično.

Glede organizacije natečajev bi bila zelo dobra izboljšava s strani zbornice, če bi bili natečaji bolj odprti in namenjeni vsem arhitektom. Trenutnim natečajnim pogojem namreč ustrezajo le podjetja (ali posameznik), ki imajo že številne reference, kar zapira vrata mladim, da bi se uveljavili. Trenutni način organiziranja arhitekturnih natečajev zato spodbuja monopole na področju arhitekture.

Zmotno pa je mišljenje, da bi bil dober Gradbeni zakon zadosten pogoj za dobro arhitekturo. Gradbeni zakon pravzaprav določa predvsem, kako speljati gradbeno dokumentacijo in gradnjo. Pogoj za dobro arhitekturo pa je v večji meri stvar urejanja prostora, torej kako so prostorski akti napisani in kaj ti določajo. Prav na tej točki pa je po mojem mnenju največji strokovni prepad. Tisti, ki pišejo prostorske akte, pogosto dojemajo arhitekta kot nekoga, ki želi zgraditi nekaj po svoje mimo določil aktov, po možnosti še v korist investitorjev. Arhitekti pa se običajno le čudijo, od kod takšni akti in kdo jih piše, saj so pogosto popolnoma neživljenjski in škodljivi. Če želimo zares izboljšati naš prostor, je treba najprej premostiti ta prepad in soočiti prostorske načrtovalce in arhitekte. Prostorske akte je treba razbremeniti določil, ki v praksi povzročajo degradacijo našega prostora.

Pri vseh debatah in akcijah proti novemu zakonu pa bi poudaril še en vidik, ki ima dolgoročno lahko katastrofalne posledice. Arhitekturno stroko (in tudi druge inženirske stroke) postavlja v kontekst »levih« in »desnih«. Presenečen sem, kolikokrat sem med pogovorom z različnimi sogovorniki v zadnjem času slišal, da naj bi bili arhitekti bolj levi, gradbeniki pa bolj desni. Če sprejmemo to delitev, je, kot bi se strinjali, da so na primer zdravniki bolj levi in farmacevti bolj desni (ali obratno). Stroke bi morale delovati zunaj teh ideologij in delitev, ki nam jih vsiljuje politika, sicer lahko postanejo orodja politike. To bi bilo pogubno.

Od strokovne zbornice bi pričakoval, da je korak pred drugimi, da vodi dialog glede izboljšav zakonodaje in da za predloge išče široko politično podporo, ne pa da je orodje katerekoli politične opcije pri nasprotovanju drugi. Arhitektura ne bi smela biti odvisna od poslanskih volitev. To bi bil konec arhitekture.

Za konec pa še tolažba: če že bo nov slab zakon sprejet, se lahko potolažimo z dejstvom, da se, čeprav imamo že vsaj zadnjih 15 let slabe zakone, kljub temu arhitekturni presežki gradijo in teh ni malo. Prodorne, kakovostne ideje najdejo pot do uresničitve. Je pa res, da bi dobra zakonodaja te napore v marsičem olajšala.

Napisal: Matevž Granda