Se še spomnite krize? Bilo je pred komaj nekaj leti, ko so se poročila redno začenjala s statistiko nezaposlenosti in s prestrašenimi ugibanji, ali bomo v Sloveniji dobili stečajne upravitelje: trojko iz Bruslja.V arhitekturi so bili to depresivni časi, ki so pometli z večino slovenskih gradbincev, prerešetali marsikatero arhitekturno pisarno in popolnoma na novo vzpostavili trg delovne sile, ki od takrat naprej temelji na deloma s proračunskim denarjem subvencioniranih statusih kulturnikov. Kriza je kdaj pa kdaj prinesla tudi kaj dobrega in svežega; v primerjavi s predkriznimi leti, ko se je kvaliteto pogosto zamenjevalo s količinami ulitih kubičnih metrov betona, je tudi v arhitekturne vode zajadrala kritika in samokritika razmer, ki so privedle h krizi. Kratkovidne nepremičninske špekulacije, pritiski k (pre)hitremu načrtovanju in izvedbi, plačilna nedisciplina: ko se je končala gospodarska rast, se je izkazalo, da so takšne stvari za kvaliteto arhitekture precej bolj odločilne kot debate o ravnih strehah ali barvnih fasadah. Prevladujoč urbani pejsaž na začetku tretjega tisočletja niso postale bleščeče poslovne palače, temveč na pol dokončana, na pol pa že propadajoča gradbišča trgovskih centrov in stanovanjskih sosesk.
Kriza je minila natanko tako, ko je prišla. Čeprav je po bitki lahko biti general, še vedno nihče ne ve natanko, kaj jo je prineslo, in enako ni nihče znal popolnoma razložiti ponovne gospodarske rasti. Slovenija je krizo relativno slabo prestala, zato pa je tudi okrevanje bolj vitalno kot marsikje drugje po Evropi. Smo torej priložnost, da arhitekturni poklic in gradnjo nasploh glede na krizne izkušnje reformiramo in bolj premišljeno zastavimo, dobro izkoristili? Se je (samo)kritika izkristalizirala v zakonodajne in praktične novosti? Zdi se, da smo kritiko bolj kot priložnost za premislek razumeli religiozno: kot nekdaj kult bičarjev smo se v svoji pobožnosti tolkli z očitki bolj sebi v kazen za pretekle grehe kot pa za iskanje napotkov za bolj vzdržno prihodnost. Krivulje gospodarske rasti povzročajo amnezijo; kadar padajo in ni dela, analiziramo vzroke, ko pa se obrnejo navzgor in prikličejo nova naročila, veselo skomignemo z rameni in planemo na delo. Škoda, da premislek in delo oziroma premislek z delom ne gresta skupaj.
Je pa kriza v letih 2008-2015 vseeno prinesla nekaj bistveno novega. Obsežni varčevalni ukrepi, krčenje pravic in prelaganje velikih investicij v nedoločno prihodnost, »ko bo denar«, so po mojem sicer napačni ukrepi za to, da bi krizo lahko prebrodili kot zrela družba, ker pri tem žrtvujemo cele generacije. Vendar pa za to logiko, četudi napačno, stojijo logični vzroki in interesi. Zanimivo pa je to, kar se je zgodilo po krizi. Pri nas, pa tudi v tujini, je že vse obdobje trdne gospodarske rasti namesto samozavesti in napovedi novih investicij slišati samo zaskrbljene pomisleke v smislu: slej ko prej bo tu spet nova kriza. Nanjo se moramo pripravljati že sedaj, ko še rastemo. Gre za dvojni triumf varčevalne politike; v času krize je nujno varčevati, enako nujno pa je varčevati tudi v času gospodarske rasti, zato, da se pripravimo na novo krizo. Naivneži smo si mislili, da bomo po koncu krize nadoknadili ogromen družbeni manko na področjih izobraževanja, inovacij, kulture in socialnih pravic. Če se ne bi dalo nadomestiti vseh izgubljenih letin stran vrženega generacijskega potenciala, bi lahko vsaj na novo zastavili prihodnji razvoj. Pa iz nove investicijske politike ni nič: država razen Drugega tira ni izoblikovala še nikakršnega ambicioznega načrta vlaganj, gospodarska rast pa se na nepremičninskem trgu kaže samo z neverjetnim dvigom cen – in kako bi tudi bilo drugače, saj svobodni trg uravnava ponudbo in povpraševanje po svoje. Dokler ni uveden nepremičninski davek, ki bi penaliziral sedenje na neizkoriščenih parcelah in posedovanje praznih stanovanj ter reguliral airbnb oddajanje, se bo gospodarska rast še naprej kazala predvsem kot draginja. Dokler ne bodo država in občine izoblikovale obsežnega infrastrukturnega programa gradnje stanovanj, in to ne le socialnih stanovanj, v interesu razdrobljenih zasebnih vlagateljev prav gotovo ne bo z množično gradnjo nižati cene na trgu. In dokler ne bomo izgradnje izobraževalnih in kulturnih ustanov razumeli kot glavnico za prihodnost namesto kot luksuzno razsipavanje težko pridobljenih sredstev, prav gotovo ne bomo dosegli dolgoročnega razvojnega preboja. Prihodnje krize z varčevanjem ne bomo pričakali pripravljeni, ampak obratno: socialno, izobraževalno, zdravstveno in kulturno izčrpani ter izžeti.
Svoj čas je bilo priljubljeno citirati domnevni Maov rek: »Pod nebom je kaos; situacija je odlična!« Tudi danes je vztrajanje v stalnih izrednih razmerah za mnoge zelo dobičkonosno; s strašenjem in svarjenjem celotne družbe pred prihodnostjo se tudi v najbolj gospodarsko uspešnih letih ustvarja videz, kot da smo tik pred povodnjo. Tako pa je ravno zdaj čas, da bi si začeli tesati rešilne čolne. In takšni rešilni čolni so gospodarska, izobraževalna, zdravstvena in kulturna infrastruktura. So proge, šole, knjižnice in gledališča, stanovanja in domovi za ostarele, vrtci in inštituti; vse to, kar dela arhitekturo zares družbeno in skupno.
Miloš Kosec
