Na koncu kostanjevega drevoreda v vrtu gradu Kazenstein v Begunjah na Gorenjskem že od poznih tridesetih let prejšnjega stoletja stojita paviljon in čajnica redovnic sester usmiljenk reda sv. Vincencija Pavelskega. Območju, ki ga zaznamujejo stoletja turbulentnih sprememb in temačnih zgodovinskih dogajanj, je svoj pečat pridal tudi Jože Plečnik, avtor zasnove obeh paviljonov. Višje ležeči Jožamurka je bil v preteklem tednu tarča vandalizma. Po poročanju radovljiških Deželnih novic so neznani posamezniki v paviljon metali kamenje, razbili okna in uničili najmanj enega izmed izvirnih lesenih okenskih okvirov. Pri početju je skupino presenetil mimoidoči, ki je z naključnim srečanjem verjetno preprečil še dodatno škodo. Tako sosednja Brezjanka kot paviljon Jožamurka že od leta 2005 nosita oznako kulturnega spomenika državnega pomena.
Jožamurka je zaprt paviljon z oltarjem sv. Jožefa, ki je v preteklosti služil kot kapela ob verskih procesijah. Metamorfoza Semperjeve teorije antične teme hiše v hiši, ki se kaže z dvojno namembnostjo paviljona (poleg kapele hkrati služi kot prostor za počitek), je primer arhitekturne invencije. Celoten volumen nosi prepoznavno podobo, ki za seboj skriva kup sijajnih arhitekturnih detajlov. Posebno izstopajo »Plečnikovi« stebri z značilnim materialnim prepletom opeke in lokalnega kamenja, na katerih počivajo dorski kapiteli. Pogled opazovalca se zagotovo ustavi tudi na izraziti likovnosti tlaka, oltarju, temno barvani formi ornamentov v ostrešju in liniji avtorskih strešnikov. Jožamurka je primer vrhunske arhitekturne dediščine, ki se v prostor subtilno vključuje, a karakterno iz njega odločno izstopi.
Ob tem pa težko spregledamo pomanjkljivo vzdrževanje, morda povezano s pomanjkljivim razumevanjem, zavedanjem vrednosti in spoštovanjem spomenika.
Danes nas ob vzponu po stopnišču, ki vodi do paviljona, pričaka neizprosnost usode do dela, ki je bilo zadnjih petdeset let podvrženo birokratskemu podajanju lastništva med državo in občinama Kranj ter Radovljica. Ob obisku arhitekturno presežnost senčijo prepereli materiali, nenegovan tlak, razpoke, desetletja poškodb s strani obiskovalcev, povešeni nosilci, razbiti strešniki, luknje v strehi, plesniva notranjost, v kateri se nabira voda, po tem tednu pa še razbita okna ter uničeni okenski okvirji. Leta 2019 je lastništvo dokončno prevzela občina Radovljica, ki se je v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine zavezala k sanaciji. Občina, ki je kljub državnemu pomenu edina nosilka stroškov, je že naročila geomehanični pregled ter predlog izvajanja geoloških opazovanj in raziskav, na lokaciji pa so nameščeni tudi novi podporni elementi, ki na tej točki ob neutrjenem terenu, posedanju objekta in dotrajanostjo nosilne konstrukcije preprečujejo nadaljno rušitev paviljona.
Zgodba o paviljonu Jožamurka izkazuje tipično dogajanje, ki zaznamuje večino opusa slovenske arhitekturne dediščine. Področje zaščite arhitekturne dediščine potrebuje podporo tako s strani odgovornih organizacij kot javnosti. Metanje kamenja skozi okna arhitekturne dediščine lahko označimo kot zavržno dejanje. Nujno pa je, da se pri tem vprašamo, kako sprejemljiv je postal takšne vrste vandalizem in v kakšen vzročno-posledični spekter ga lahko v takšnem primeru uvrstimo.
Video: Matic Kozinc
Leto snemanja: 2017
Pripravila: Manca Košir, abs. arh.
Podprite Outsider z naročilom!
