Spodobi se, da poskusimo novemu desetletju takoj na začetku podeliti novo, boljšo in bolj humano vsebino, kot jo je imela ravnokar minula dekada. Kdo si želi še več finančne krize, geopolitičnih implozij in počasnega, a vztrajnega nazadovanja zgodovinskih družbenih pridobitev? Puristi bodo morda pripomnili, da se novo desetletje začne šele s prvim januarjem 2021. Nominalno imajo prav, pri tem pa povsem prezrejo moč številk, še posebej ničle: najbolj magične izmed njih. Brez ničle, ki je sicer brez vrednosti, ne bi bilo niti desetiškega sistema niti čarobne možnosti resetiranja: bodisi na hazarderskih avtomatih igralnic bodisi na državnih proračunskih postavkah. Zato, ker z resetiranjem družbenega stanja ne moremo več odlašati, četudi s tem prikrojimo kakšno ustaljeno pravilo, se je vsaj zame novo desetletje začelo pred desetimi dnevi. Resetiranje trenutnih pravil igre na področju stanovanjske politike pa je bilo tudi eno izmed smelih izhodišč sredinega pogovora v palači Športnega društva Tabor. V diskusiji z naslovom »Prerastimo lastništvo«, ki ga je moderirala Ajda Pistotnik, so sodelovali sociologinja Maša Hawlina, prostorski sociolog in nekdanji dolgoletni minister za okolje in prostor Pavel Gantar ter študent arhitekture in aktivist Uroš Mikanovič. Soba v Vurnikovem Sokolskem domu je bila premajhna za vse, ki so se pogovora želeli udeležiti. Zato bi lahko v številnih udeležencih videli alegorijo stanovanjske in prostorske stiske v Republiki Sloveniji. Povpraševanje je bilo veliko, stolov pa premalo. Številni obiskovalci so ostali brez njih in bili zato primorani stati ob strani ali še celo onkraj vhodnih vrat. Občinstvo je vztrajalo do konca pogovora, upati pa je, da velik del prebivalstva brez stanovanja ne bo izkazal enake potrpežljivosti.
Izhodiščni koncept pogovora je bil od nedavnega aktualen izraz »odrast«; termin predstavlja alternativo in upor proti danes tako samoumevni gospodarski rasti ter naraščajočemu tempu izkoriščanja (ter, kot je dobro znano prekarcem, tudi samoizkoriščanja). V deželi, kjer stanovanjske politike ni oziroma je povsem prepuščena prostemu trgu, so stanovanja pravica samo teoretično, v resničnem svetu pa so skoraj izključno samo tržno blago, naložbena priložnost in odlična investicija. O konfliktu med stanovanjem kot pravico in kot tržno dobrino je najprej spregovorila Maša Hawlina in opozorila na nerazrešljivo napetostjo med obema. Izpostavila je, da ima nakup stanovanja ne samo ekonomsko, ampak tudi čustveno in kulturno vlogo. Nakup nepremičnine predstavlja »malo šolo podjetništva«: odrekanje in zadolževanje,ki posameznika nauči, da je vse odvisno samo od njega samega ter ga pripravi na zavzetje višjih pozicij neoliberalne družbe. Pavel Gantar je zaradi svoje vloge v stroki, še bolj pa zaradi svojega ministrovanja poglobljeno osvetlil zgodovino nastajanja trenutne stanovanjske krize, ki ima tako kot vse resne družbene razpoke že zares dolgo, trideset do štirideset let dolgo brado. Devetdeseta so bila tranzicijsko obdobje kmalu po uresničitvi nekdaj čaščenega, danes pa zloglasnega Jazbinškovega zakona o razprodaji družbenih stanovanj. Gantar je poudaril generacijski in razredni problem stanovanjske krize: odločevalci imajo rešen svoj stanovanjki problem in krize ne čutijo, medtem ko so mladi in tisti v slabem ekonomskem položaju tako brez družbene moči kot tudi brez stanovanj. Uroš Mikanovič pa je izpostavil problem črnega najema in že skoraj mitologiziranega fonda domnevno praznih stanovanj.
Kljub artikulirani debati pa bi bil dobrodošel bolj definiran okvir, s katerim ne bi v enem večeru skakali vse od kratkoročne regulacije obstoječega stanja do utopičega izstopa iz kapitalizma. Obe temi sta enako legitimni, ampak v svojem bistvu nezdružljivi. Stanovanjskih zadrug in družbenih stanovanj pač ne moremo in ne smemo razumeti kot majhnih utopičnih utrdb izven kapitalizma – če bi bilo res tako, bi bil Dunaj danes komunistična utopija, pa je nasprotno nadvse trdno integriran v tržno ekonomijo. Od naše situacije se razlikuje le v tem, da prui naših severnih sosedih stanovanjski trg ni povsem kaotičen, ampak je skrbno reguliran in dolgoročno vzdržen. Odločilna novost debate je bila vsaj po mojem mnenju poudarek na spremembi vsakdanjega besednjaka, s čimer bi bilo spremenjeno tudi razumevanje možnega: koncepti, ki »stanovati« ločujejo od »imeti«, in (še bolj pomembno) družben napredek od zahteve po vedno višji gospodarski rasti. Podobno navsezadnje sugerira tudi naslov v slovenščino nedavno prevedene knjige »Odrast. Besednjak za novo dobo«, ki je tudi povod za cikel pogovorov na Taboru.
Recimo, da imajo puristi prav in da se novo desetletje resnično začne s 1. 1. 2021. Naj bo torej leto 2020 vmesno obdobje: obdobje razmisleka, snovanja konkretnih pobud, uresničitve primerne zakonodaje in zagotovitve dovolj ambicioznih virov financiranja. Tudi, če bi država začela izvrševati bistveno bolj ambiciozno stanovanjsko politiko od te, ki je načrtovana, bi bili prvi resni učinki vidni šele čez lepo število let. Vendar bolje pozno kot prepozno; šele čez desetletja bodo vidne končne psihološke in družbene posledice bede dolgoletne stanovanjske (ne)politike. Zato je potrebno pozdraviti dogodke, kot je bil pogovor »Prerastimo lastništvo«, in opozoriti na še štiri prihajajoče debate o aktualnih družbenih dilemah: o vprašanju skrbi kot orodja boja proti zatiranju (22.1.2020), o podnebni pravičnosti (5.2.2020), o dostopnosti zdravstvenega sistema (19.2.2020) in o možnosti emancipatornih politik danes (4.3.2020). Vsi dogodki v organizaciji društva EnaBanda bodo potekali vsako drugo sredo ob 19. uri v kavarni Športnega društva Tabor.
Miloš Kosec
Fotografije: Društvo EnaBanda
