Kaj je v imenu? Če se Shakespearova Julija ne bi spraševala po vrtnicah in Romeu, ampak po stavbah, bi se morala odločiti, katerega izmed številnih sistemov poimenovanja bi uporabljala. Uradna imena, ki jih premorejo stavbe, so oštevilčena imena ulic, cest in trgov. Vendar pa se podobno kot ljudje tudi stavbe ne zadovoljijo samo z birokratskim oštevilčevanjem. Le redkokdo izmed občanov se ob srečanju predstavi s svojo matično ali pa morda davčno številko. Pravzaprav je oštevilčevanje ljudi navadno znak skrajne dehumanizacije v zaporih in koncentracijskih taboriščih – tam torej, kjer je človek oropan svoje družbene vloge in kjer za potrebe evidence in razločevanja »šteje« le številka. Seveda arhitektura z oštevilčevanjem vhodov ni podvržena enaki diskriminaciji, vendar pa primerjava ni povsem iz trte izvita. Številke hišnih vrat so namreč, enako kot birokracija zaporov in smrtnosnih taborišč, dediščina zadnjih dveh stoletij razsvetljenske države. Če bi se lahko po naših mestih in vaseh sprehajali dlje v preteklosti, vam hišne številke pri iskanju naslovnikov ne bi prav nič pomagale. Na podeželju še danes poznamo hišna imena, ki s priimkom lastnikov pogosto nimajo nič skupnega – so dediščina kakšnega že davno v preteklosti pozabljenega gospodarja, ki se je kljub vsem nadaljnim lastniškim in družinskim spremembam obdržalo iz navade, priročnosti in preproste potrebe po razločevanju naslovov.
Ravnikarjeva stavba Ljudske pravice oziroma sedež Dnevnika je že desetletja bolj znana kot Kanarček
Vendar pa imena hiš niso le nekakšni arhaični ostanki predmodernega podeželskega načina življenja. Saj tudi v mestih ne rečemo, da gremo na Slovensko cesto 32, Tobačno ulico 5, Prešernovo cesto 25 ali Stritarjevo ulico 2, ampak pogosteje najavimo svoj obisk na Pošti, Tobačni, Mladiki in Magistratu. Tu gre za privzeta imena stavb, ki so v določenem prenesenem razmerju med ustanovami, ki se v njih nahajajo. Vendar pa je mesto več kot le sistem objektivnih oznak stavb, ki ga sestavljajo. V Ljubljani lahko na primer prav prepričljivo trdite, da ste zjutraj zapustili svoje stanovanje v Oberstdorfu, se mimo Črne vdove in Kozolca sprehodili proti centru, kjer ste postali pred Kanarčkom in v njegovi izložbi prebrali dnevne novice, nato zavili v lokal v Pegleznu in morda s sprehodom mimo Ljudske kuhinje sprehod končali na Šancah. Turistu z zemljevidom mesta v rokah bi zaman razlagali, kje ste hodili; kvečjem boste vzbujali vtis, da ste pod vplivom substanc za širjenje zavesti, ali pa, da snujete nadrealistično platno v Dalijevem slogu.
Gospodarska zbornica arhitektov Sadar+Vuga, znana tudi kot Esmeralda
Seveda pa Ljubljane ne naseljujejo grozeči pajki in ogromni udomačeni ptiči nič bolj kot gospodinjske naprave ali alpske skakalnice, pa tudi kozolce smo kljub slovenski navezanosti na podeželje že dolgo nazaj izgnali iz mestnih središč. Tako kot vsako drugo mesto je tudi Ljubljana skozi stoletja izoblikovala vzporeden, včasih na pol uraden, včasih pa čisto pogovorni sistem poimenovanja stavb in javnih prostorov. Deloma gre za že na pol pozabljena in iz tujih jezikov privzeta uradna imena (eno takšnih je Tranča, že častitljiva srednjeveška mikrolokacija nekdanjega zapora, ali pa Lontovž oziroma sedež SAZU, nekdanja deželna hiša Landhaus). Bolj zanimiva in pogosto čisto nova pa so humorna poimenovanja arhitektur, ki so jih navdihnila njihova zunanja podoba, kakšna urbana legenda in druge popularne protiuteži dolgočasnim birokratskim številkam. Če se v center Ljubljane vozite po Dolenjski cesti, boste v staro jedro vstopili čez Balkanska vrata na Levstikovem trgu (čisto zraven je Šentjakobski most, kjer je Slavoj Žižek svoj čas zakoličil tudi kulturno ločnico med Srednjo Evropo in Balkanom). Nekaj prastare turistične mondenosti so v mesto že davno vnašali arhitekturni odmevi daljnih krajev: danes porušen Kolizej z reminiscenco na pretenzije starega Rima, Šubiceva Meksika na Njegoševi in Švicarija v Tivoliju (no, pravzaprav pa tudi Tivoli sam, ki si je ime sposodil od cesarskih vrtov v bližini Rima). Eksotičen bestiarij ljubljanske arhitekture poleg Črne vdove (Delove stolpnice ob Dunajski, ki je dobila ime zaradi črne fasade) in konkurenčnega Kanarčka (Ravnikarjev rumeni sedež časopisa Dnevnik) vključuje še precej novejši Močerad v Trnovem arhitektov Sadar+Vuga. Ista arhitekta sta s svojo Gospodarsko zbornico spodbudila nezmotljivi ljudski glas še k eni duhoviti povezavi s popularno kulturo, zaradi katere se svetlozeleni ikoni reče tudi Esmeralda. Puščobna administrativna oznaka »objekt R5« pa prikriva morda najrazkošnejši nabor vzdevkov kakšne nedavne ahitekture pri nas; trikotna stolpnica pri ljubljanski železniški postaji je poleg nadimkov Smučarska skaklnica oziroma Oberstdorf menda znana tudi kot Sendvič in Toast.
Nasprotje med v oči bijočo podobo in pustim administrativnim imenom “Objekt R5” je rodilo pestro paleto vzdevkov bežigrajske trikotne stolpnice
Gre pri ljudskih poimenovanjih novih in starih arhitektur za bolj ali manj duhovite zajedljivosti »malega človeka«, enigmatičnega povprečnega človeka z ulice, ki se visokoletečim in pogosto absurdnim pretenzijam arhitektov in investitorjev maščuje tako, kot se pač lahko – s humorjem, ki vedno znova opominja na minljivost napuha? Ali pa gre za zasnovo nekakšnega kolektivnega arhitekturnega kritika? Navsezadnje je arhitektura najbolj javna umetnost in tudi taka, ki smo jo za razliko od ostalih, ki se jim lahko izognemo in jih varno pospravimo v knjižnice in galerije, bolj ali manj prisiljeni vsakodnevno uporabljati in gledati, če želimo ali ne. Ljudski glas s svojimi poimenovanji gotovo pogosto prekriža načrte graditeljem – v nos jim mora iti že zato, ker so nadimki pogosto bolj trpežni kot stavbe, ki so jih navdihnile. Poleg tega so jasen dokaz, da si arhitekt ne more vzeti monopola nad razlago in interpretacijo stavb, ki jih postavlja. V trenutku, ko so predane v uporabo, so javna last – če ne dobesedno, pa vsaj skozi prisvajanje poimenovanj. Zato je neuradni in v evidencah nezabeleženi sistem poimenovanj stavb v mestu še kako pomemben element urbanega prostora. Je eden redkih indikatorjev tihe večine, kolektivnih kritikov absurdnega, zdrave kmečke pameti slehernika, skratka vseh tistih, ki bi jih moral arhitekt še kako imeti v mislih, ko začne na ekranu risati prve črte bodoče arhitekturne mojstrovine. Kazen v obliki nadimka je namreč lahko stroga in dolgoživa, posmehljivo pa je ne odreja porota dvanajstih državljanov, ampak neviden in vseprosoten kolektiv stotisočev arhitekturnih kritikov, meščanov mesta.
Miloš Kosec
