Jutri se v Somerset House ob Temzi v Londonu zapira prvi londonski Bienale oblikovanja. Dvajsetdnevni dogodek je v častitljivem prizorišču baročne palače združil 37 držav iz vsega sveta (med njimi naše sosede Italijo, Avstrijo in Hrvaško; Slovenije žal ni med njimi). Krovna tema z naslovom Utopija oblikovanja (Utopia By Design) slavi 500-letnico prve velike knjige utopistične literature: Utopije Thomasa Mora. Slavni politik in filozof je v delu opisal idealno družbo na otoku, kjer nam na potovanje ni treba vzeti nikakršnega kosa prtljage – povsod, kamor gremo, smo namreč enako doma.
Morov lastni otok, Anglija, ki ga je s svojim političnim delovanjem poskušal predelati v idealno državo, ni bil tako lahko upogljiv kot kos papirja, na katerega je pisal svoje veliko delo. Njegov kralj Henrik VIII. ga je zaradi upiranja protestantizmu dal obglaviti. Vendar pa tudi žalostna usoda prvega utopista (ki je med vizionarji postala prej pravilo kot izjema) ni ustavila poplave podobnih del in tudi v 21. stoletju se ideja utopije zdi vsaj enako relavantna kot pred pol tisočletja. Še posebej na Otoku, ki se je pred kratkim z izglasovanjem Brexita odločil, da bo v svojem iskanju popolne družbe spet zaplul stran od Evrope v nekakšno »čudovito izolacijo«, Splendid Isolation. Ampak to je že druga zgodba.
Med paviljoni na razstavi je eden izmed bolj aktualnih Mehiški paviljon avtorja Fernanda Romera. Pa sploh ne na prvi pogled – ko vstopimo v zatemnjen ambient, kjer stene osvetljujejo futuristične projekcije, grafi in animacije, bi se lahko znašli tudi v kakšni zanosni predstavitvi velikega investicijskega projekta, kot je na primer tisti za Belgrade Waterfront, ki smo ga omenjali pred časom. Tako kot tam je tudi v Londonu na sredi velika futuristična maketa, ki se skupaj s projekcijami na stenah spreminja, ritem pa ji podeljuje zanosna glasba. Inspiracija je v skrbi, da je sami ne premoremo dovolj, že všteta v vstopnico. Zasnova sicer formalno ni nič novega; kombinacija kocentrične in mrežne zasnove mesta je podoba, ki se v znanstveni fantastiki in utopičnih načrtih arhitektov pojavlja že vsaj šestdeset let. Mehiški projekt ni zanimiv zaradi svoje podobe, ampak zaradi svoje lokacije.
Futuristična zasnova velikega mesta je namreč umeščena neposredno na ameriško-mehiško mejo. Na tisto mejo, ki je poleg srednjeevropskih meja na veliki begunski poti v zadnjem času najbolj na udaru medijev in politike. Na tisti meji, za katero republikanski kandidat za ameriškega predsednika in »slovenski zet« Donald Trump obljublja, da bo po izvolitvi zgradil ogromen zid (v vsakem govoru ga zviša za kakšen meter), račun pa bo izstavil kar – Mehiki. Ker živimo v dobi zidov – le kdo iz tistih zanosnih berlinskih časov leta 1989 bi lahko verjel tako ironičnemu obratu zgodovine? – se zdi Trumpova ideja o financiranju zidu verjetno mikavna mnogim skrajnim in tudi manj skrajnim politikom v ZDA in Evropi.
Na Bienalu je Mehika predstavila svoj pogled na »odplačevanje« zidu. Projekt niti z besedo ne omenja Trumpa, varovanja meje ali drugih politično-aktualnih zdrah. Niti ni potrebno. Namesto angažiranega odgovora projekt ponuja načrt novega mesta, ki bi se raztezalo na pol na ameriški in na pol na mehiški strani. Meja bi postala mesto, meto bi postalo meja. Njegovo simbolno središče je kakopak umeščeno natanko na mejno črto. Namesto distopičnih »vizij« izoliranih, kot trdnjava branjenih razdrobljenih držav, kjer so mejni pasovi namenjeni varnostnim silam, glavna naselja pa ležijo daleč stran, v varnem središču teritorialnih enot, je tu slika obrnjena: prebivalstvo in storitve so koncentrirani ravno v mejnem pasu.
Meja je vsaj v takšni meri kot prostor ločevanja tudi prostor srečevanja. Eno gre z roko v roki z drugim. Saj imamo že na naši meji primer, ki je bil zasnovan v času najbolj hermetično varovane bariere. Nova Gorica je na stiku z italijansko Gorico nastala zaradi meje, ne kljub njej. Tudi naše lastne žičnate ograje so iz meje zrastle ravno zaradi velike koncentracije ljudi na meji, ne kljub njim. Zato je sistematična pretvorba mejnega prostora v prostor bivanja in dela mikavna, čeprav zaenkrat resnično utopična ideja. Z načrtnim prepletom mejnih območij med teritorialnimi enotami, ki bi bila neposredna posledica takšnega naseljenega mejnega pasu, bi ustvarili tudi preplet političnih, ekonomskih in osebnih interesov, ki bi jih bilo v obdobjih sporov mnogo težje razvezati ali celo ignorirati. Vendar pa imamo v Evropski uniji lep mikro primer takšne situacije:
Naselje Baarle – Nassau leži deloma na nizozemskem in deloma na belgijskem ozemlju. Še več, tu srečamo celo nizozemske eksklave znotraj belgijskih eksklav, ki so same na nizozemskem ozemlju. Situacija je tako zapletena, da so na ozemlju obeh držav naenkrat pogosto postavljene ustanove in tudi zasebne hiše, zato je obveljal dogovor, da je ozemlje, na katerem stojijo vhodna vrata, tudi ozemlje države, ki ji hiša plačuje davke. Podrobnosti belgijsko-nizozemske arhaične situacije s koreninami v fevdalizmu presegajo obseg tega članka, vendar pa je za našo temo dovoljrelevantno že samo vprašanje: si je mogoče predstavljati, da bi ena izmed držav izstopila iz Evropske unije, druga pa ne? Oziroma še bolj radikalno: si je mogoče predstavljati, da bi državi na tako medsebojno prepletenem mejnem ozemlju postavljali ograjo oziroma zid? Preostane nam le še, da se prepustimo čisto sveži utopiji: kako bi bilo, če ne bi bilo le to majhno območje, ampak vse mejne cone podobno nerazdružljivo povezane?
Miloš Kosec
Vir ilustraciji mehiškega projekta Fernanda Romera: http://www.fr-ee.org
Pred izidom je 7. redna številka revije Outsider, posvečena temi Lepota! Podprite nastajanje dobrih vsebin z naročilom revije, 4 številke, 25€! Pišite na:[email protected]
