V stari beograjski obrečni soseski Savamala je skorajda edina prenovljena stavba brezhibna secesijska palača nekdanje Beograjske zadruge. Obkrožajo jo množica plapolajočih zastav z napisom »Belgrade Waterfront«, ki delujejo kot imperialne oznake na bojnem polju. In to na nek način tudi so – palačo je bleščeče prenovilo in se vanjo vselilo mednarodno podjetje Eagle Hills s sedežem v Abu Dhabiju, ki je v razvpitem javno zasebnem partnerstvu s srbsko vlado tako simbolično začelo dela na obsežnem, okrog devetdeset hektarjev velikem območju med najožjim centrom mesta in savsko obalo. Predvidena je izgradnja preko dveh milijonov kvadratnih metrov poslovnih in stanovanjskih površin.

Zadrugabg2

Palača Belgrade Waterfront

Tako ogromen poseg zahteva dobro oglaševanje in stik z javnostjo, za kar se je investitor na svoj način izredno potrudil. Obiskovalec prenovljene palače podjetja Eagle Hills se po čudovito blestečem stopnišču, ki se ga ne bi sramovala niti kakšna srednje velika opera iz 19. stoletja, povzpne v veliko dvorano. Tudi ta ima strop in stene okrašene z bogatimi in skrbno restavriranimi štukaturami. Iz skritih zvočnikov se diskretno vije lounge glasba, v dvorani pa ves čas stojijo štiri brezhibno oblečene mladenke in mladeniči, ki so z razlagami v srbščini in odlični angleščini neprenehoma na voljo obiskovalcem (teh je vedno manj kot zaposlenih). Na stenah se svetijo ogromni ekrani z interaktivnimi vizualizacijami.

BG NA VODI

Maketa v palači podjetja Belgrade Waterfront

Vendar pa pozornost obiskovalca pritegne predvsem ogromna, kakih 10 metrov dolga maketo bodoče savske obale. Načrtovane zgradbe so izredno natanko izdelane in osvetljene – majhne lučke in plastične človeške figure jim dodajo vsaj malo življenja, ki jim je sicer povsem umanjkalo zaradi neverjetno banalnih in generičnih form ter popolne ignorance do javnega prostora. Vendar pa je še bolj povedno obrobje makete: tam, kjer se »Beograd na vodi« stika z obstoječim zgodovinskim centrom mesta, so na maketi le enaki, ritmično razporejeni generični bloki bele barve. Kot da specifičnega konteksta ne bi nikoli bilo. Pa ne le to, zanikana je celo izrazito razgibana topografija, ki tako zelo zaznamuje Beograd – maketa je popolnoma ravna. Nekaj takšne povedne investitorske ignorance smo doživeli tudi v ljubljanskem podobno »subtilnem« projektu Emonike, kjer so bile prve vizualizacije kompleksa montirane na ozadje generičnega mesta.

protesti_bg_dusan jelen

Protesti maja v Beogradu; foto Dušan Jelen

Po obisku tega neprikritega templja mednarodnega kapitala, nekakšne investitorske celostne umetnine, se obiskovalec morda spusti še do ostalega obsavskega območja, ki še čaka na svoj »razvojni preboj«. Ta se zaenkrat kaže kot pustinja, nekdanje pretežno industrijsko območje, ki zdaj splanirano in porušeno čaka na dobrodejno injekcijo tujega kapitala. Saj ne, da Beogradu investicije ne bi prišle prav. Vendar pa projekt Beograda na vodi z razlogom spominja na neokolonialno strategijo. Seveda je investicija sprožila nasprotujoče si reakcije, ki pa so jih nedavni dogodki še zaostrili. V noči med 24. In 25. aprilom so namreč zamaskirani (!) delavci porušili vrsto objektov na območju Savamale. Prebivalci so poklicali policijo, ti pa so jim odvrnili, da dogajanje ni v njihovi pristojnosti. Popolna odpoved oblasti in obenem aktivno sodelovanje z investitorjem (ki je bil domnevni iniciator zamaskirane akcije) sta sprožila množično protestno gibanje v okviru iniciative »Ne da(vi)mo Beograda«, ki je te dni kljub medijskemu molku preplavilo mesto.

rog

Balkanska zgodba? Če že, se odvija tudi pri nas. Sicer v manjšem merilu, vendar ravno tako aktiven je upor proti avtoritarnem, od zgoraj navzdol zaukazanem »razvoju« območje nekdanje tovarne Rog, ki jo želi Mestna občina Ljubljana spremeniti v center sodobnih umetnosti. Ob tem je na žalost prezrla, da je v zadnjem desetletju Rog center sodobne umetnosti spontano že postal. Namesto minimalne podpore obstoječim dejavnostim, kombinirane z zagotovitvijo statične varnosti, se je lastnik kompleksa odločil za neposredno konfrontacijo z uporabniki. Ti pod geslom »Neomejen Rog uporabe« že mesece intenzivno opozarjajo na brezobzirnost predvidenih posegov. Družbeno mnogo bolj vzdržno bi bilo seveda razvijati raznolikost in vitalnost obstoječih programov in aktivnosti, vendar pa se tudi pri nas še nismo naučili gledati dalj od kratkoročnega videza in dobička. Razvoj javnega prostora, kulturnih in umetniških ustanov, dolgoročno pa celotnega mesta, je pač možen le v vzajemno oplemeniteni kombinaciji razvojev »od spodaj« in »od zgoraj«. Alternativa temu kratkoročno manj donosnemu, vendar vzdržnejšemu principu so ustavljeni projekti, prazne gradbene jame in nerentabilne nove ruševine. Te nas kot alegorije sodobnosti gledajo na vsakem koraku, vendar pa nam jih očitno še vedno uspe spregledati.

 

Miloš Kosec

3 misli na “NE DA(VI)MO MESTA

  1. … Razvoj javnega prostora, kulturnih in umetniških ustanov, dolgoročno pa celotnega mesta, je pač možen le v vzajemno oplemeniteni kombinaciji razvojev »od spodaj« in »od zgoraj«. …

    Zelo res.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja