Petdeseta leta so bila dovolj daleč od trpljenja in uničenja druge svetovne vojne, da je bilo mogoče pozabiti; obenem so iznašla toliko novega, da se je dalo sanjati. Modernistično sonce je žgalo v zenitu, osvetljevalo raketna vzletišča in se odbijalo od kromiranih odbijačev avtomobilskih streamline karoserij. Žarki niso prodrli le do zaklonišč,izdolbenih v nedrje zemlje, ki so za vsak primer čakala na nuklearno apokalipso. Pogumni novi svet morda nikjer ni imel toliko prerokov kot v arhitekturi. V petdesetih so bili, tipično dolgoživi, še vsi aktivni, čeprav so skupaj s sivimi lasmi pridobivali nekakšno legendarno patino, kakršna pristaja prerokom in očakom. John Peter je takrat začel svoj štiridesetletni projekt – pogovore in intervjuje z največjimi živečimi arhitekti; v devetdesetih so izšli pod skupnim naslovom Ustna zgodovina moderne arhitekture: Intervjuji z največjimi arhitekti dvajsetega stoletja. Trije kratki odlomki arhitekturnega Triglava Wright-Corbu-Mies razkrivajo različne tehnike, s katerimi so mojstri pomagali ustvarjati lastno legendo, pa tudi subtilno moč izpraševalca – moč, ki se največkrat kaže v tišini med vprašanji. Glede na kaliber intervjuvancev pa se ni bilo bati, da bi bila tišina predolga. Umetnost intervjuja je pač umetnost prepuščanja besede.

Vse tri smo objavili v Outsider #8 (povezava).

Kaj vas je navdušilo za arhitekturo?
Učil sem se od svojega očeta. Bil je kamnosek, veste. Rad je kakovostno delal. Spomnim se katedrale v Aachnu, mojem rojstnem mestu. Osmerokotnik je zgradil Karel Veliki. Skozi stoletja so ga spreminjali. Nekočv baroku so ga prekrili z mavcem in v njem izvedli ornamente. Ko sem bil majhen, so mavec odstranili. Nato jim je zmanjkalo denarja, zato se je videlo izvorni kamen. Ko sem gledal staro golo zgradbo, ki je imela na sebi le kakovostno opeko in kamen, jasno zgradbo, izvedeno z dobro obrtno spretnostjo, bi dal vse v zameno za enega izmed takih objektov. Pozneje so jo spet prekrili z marmorjem, moram pa reči, da je bila brez marmorja mnogo bolj impresivna.

Povejte mi, so na vas poleg arhitekture vplivale še druge stvari – glasba ali slikarstvo?
Da, verjetno pozneje. Ne pa, ko sem bil mlad, veste. Takrat do umetnosti nisem imel posebnega odnosa.

Je na vaše razmišljanje vplivalo branje?
Da, precej. Veste, šolati sem se prenehal, ko sem bil star štirinajst let. Tako da nisem imel nikakršne izobrazbe. Delal sem za arhitekta. Ko sem prišel v njegovo pisarno, je dejal: »Tu je tvoja miza.« Očistil sem jo in odprl predal ... Tam sta bili dve stvari, najprej revija Prihodnost. Tednik, in to zelo zanimiv tednik. Deloma politična revija, ampak na način, kot bi o politiki govoril Lippmann, ne na strankarski način. Recimo, da je bila kulturna revija. Obravnavala je glasbo, poezijo. Redko je obravnavala tudi arhitekturo. To je bila prva stvar.
Druga je bil pamflet o Laplaceovem teoremu. To sta bili ti dve stvari. Nato sem začel brati revijo Prihodnost. Kupil sem jo vsako nedeljsko jutro in jo prebral. Takrat sem začel brati.
Nekaj let pozneje, ko sem prišel v Berlin, sem zgradil hišo za filozofa. Bilo je na berlinski univerzi. Tam sem spoznal veliko ljudi in začel več brati. Ko je filozof prvič prišel v mojo pisarno – pisarna je bila v mojem stanovanju, moje knjige so ležale na ogromni risarski mizi kakšen čevelj visoko. Pogledal je naokrog in videl vse te knjige – rekel je: »Sveta nebesa, kdo vam je svetoval pri nakupih za vašo knjižnico?« Rekel sem: »Nihče. Začel sem kupovati in prebirati knjige.« Zelo je bil presenečen, veste. Nikakršne discipline ali česa podobnega ni videl v tem.
Takrat sem delal za Behrensa. V Berlinu so bili tudi drugi arhitekti. Messel, bil je zelo dober arhitekt, vendar pa paladijanec ali nekaj podobnega.
Zanimalo me je, kaj je arhitektura. Nekoga sem vprašal: »Kaj je arhitektura?« Pa mi ni odgovoril. Rekel je: »Kar pozabi. Samo delaj. Sčasoma se boš sam dokopal do odgovora.« Rekel sem: »To je dober odgovor na moje vprašanje.« Hotel pa sem vedeti več. Hotel sem izvedeti. To je bil razlog za moje branje, veste. In nič drugega. Hotel sem poizvedovati, hotel sem si biti na jasnem. Kaj se dogaja. Kakšen je naš čas in zakaj je takšen. V nasprotnem primeru ne bi bili sposobni delati razumno. Zato veliko berem. Kupil sem vse te knjige in jih plačal. Berem po vseh področjih.

Sta pri branju na vas vplivala tudi mama in oče?
Sploh ne. Ne. Moj oče je dejal: »Ne beri teh neumnih knjig. Delaj.« Bil je obrtnik, veste.

Avtor: John Peter
Prevedel in pripravil: Miloš Kosec