DSCF0915
Marija Jakopin: Drevo, otrok in knjiga

Če je verjeti internetnim govoricam, je poved Posadi drevo, imej otroka in napiši knjigo, izumil kubanski pesnik Jose Martí. Okrog novega leta ljudje v želji po razdeljevanju časa v krajše, bolj obvladljive enote, delamo obračune in načrte. V ta koš sodijo tudi vrednote. Morda je bolje, da občutek, da moramo ob novem letu nekaj spremeniti, preusmerimo k razmišljanju o evoluciji vrednot.

Drevo pustimo za konec in se lotimo najprej otrok in knjig. Vsaka vrsta izkazuje veselje nad tem, da se njen obstoj nadaljuje. Imeti otroka pomeni, da smo uspešno preživeli najbolj tvegan del skoraj vsake vrste – otroštvo, da smo našli partnerja in se uspeli izogniti vsem nevarnostim med nosečnostjo. Če si predstavljamo sovo, je to, da je spravila zarod skupaj, velik uspeh. Do izlega ji ni nič pojedlo ali kako drugače uničilo jajc, uspela je preživeti tvegano in naporno obdobje sedenja na jajcih, ko je treba bistveno hitreje najti hrano, ker je časa za lov manj, še prej je uspela najti ustreznega samca in še prej tudi nje ni nič pojedlo ali se ni nikjer usodno poškodovala od jajca do odrasle dobe. Ljudje imamo sicer manj tvegano življenje, pa vendar smo optimistično zadovoljni, ko vidimo skupinico vrtčevskih otrok, kako vriskajoč tekajo po igrišču.

Ko je Martí pozdravljal človeški zarod, nas je bilo na Zemlji 1,5 milijarde. Danes nas je 7,9 milijarde. To je 5,3-krat več. Posledice čuti predvsem planet, ki mora prehraniti in preskrbeti tolikokrat več ljudi. Po drugi strani pa se prisotnost ljudi čuti na vsakem koraku. Skoraj ni več kotička v Sloveniji, kjer ne bi v roku ene ure srečal sočloveka. Vrednota »več nas je, bolj je luštno« ni več tako samoumevna.

Tudi na pisanje knjig bi morda Martí danes gledal drugače. V času, ko je Martí predaval na akademiji in si s tem prislužil zaljubljenost Marije, hčerke gvatemalskega predsednika, kar mu ni prineslo sreče in je moral najti uteho v objemu Karmen, Mehičanke manj odločnega in zapeljivega pogleda, še ni bilo očitno, da bo v naslednjih stoletjih pisanje knjig vedno bolj trpelo za pomanjkanjem samokritičnosti pisateljev. In bo postalo vse bolj dostopno in poceni izdati knjigo. Vsi, ki smo že kdaj trpeli ob branju klavrne žlubodre slabih knjig, vemo, kako strašen rabelj zna biti raven pisateljevanja sodobnega časa. Na tej točki naj vam priznam, da je marca izšel moj prvenec z naslovom Umor v Zrćah. Ali sem s tem prebila v predprejšnjem stavku omenjeno dno pisateljske ravni, lahko presodite sami in se vsaj ironiji od srca nasmejite.

Kako pa je z drevesi? Očitno je bila devastacija gozda kot posledica pretirane sečnje že takrat tako prisotna, da se je z njo ubadal celo borec za kubansko svobodo izpod španske tiranije. Martí je bil sicer Španec, a mu je Kuba prirasla k srcu in se je zanjo boril do svojega bridkega konca. Doživel ga je med spopadom. Žal ga je ravno odsotnost odraslih, prijetno debelih dreves stala življenja. Poskušal se je namreč skriti za drevo, a ker je bilo to pretanko, ni prestreglo vseh krogel.

Sploh na otokih (kjer se ni kam širiti) se je v zgodovini zelo pogosto pojavila presunljivo zgodnja pretirana izseka gozda. Posledice so znane – voda prehitro odteče in je v času, ko ni padavin, manjka; padavine izperejo rodovitno prst v morje in ostane nam kamen (kar imenujemo erozija tal), temperatura ozračja se dvigne, divjad izgubi svoj življenjski prostor, s čimer izgubimo vir proteinov. Gozd pa ima tudi to lastnost, da zadržuje zračno vlago, zaradi česar prej ali slej pride do dežja. Nove okoliščine niso bile nikomur všeč, zato je Martí v isti koš kot potomstvo in knjige (dve stvari, ki sta mu pomenili največ), hitro vtaknil še naravo. Glede zadnjega je še vedno aktualen. Vrednota narave je vsak dan bolj popularna, ker imamo tudi mi z njo vse več težav.

In kako je s pogozdovanjem pri nas? Slovenci smo lahko presrečni, da imamo gozdove v zelo dobri kondiciji. Je potem sadnja pri nas nesmiselna in lahko Martíjevo vrednostno trojico v celoti označimo kot zastarelo?

Niti ne. Zaradi naravnih ujm v obliki žledolomov in vetrolomov, gradacije podlubnikov in nepridipravov, kot so požari, sadimo tudi pri nas.

V gozdu, kjer delujem, smo sicer še posebej privrženci tako imenovane naravne obnove, ki pomeni, da se gozd zaseje iz semen dreves, ki so tam rasla. Gozdu to po navadi dobro uspeva. Se pa zgodi, da kakšna drevesna vrsta pridobi preveč življenjskega navdiha. Tak je sestoj, ki zaradi žledoloma leta 2014 in potem še vetroloma 2017 nima več odraslega drevja. So pa iz semen padlih dreves številčno in hitrostno tako močno zmagale bukve, da klice ostalih drevesnih vrst nimajo več svetlobe. Uravnavanja zmesi, kot rečemo odločitvi, kolikšen delež bo zasedala katera od drevesnih vrst, se lotevamo z iskanjem nebukovih mladih drevesc, ki jih nato zaščitimo pred objedanjem divjadi in odstranimo okoliške bukvice. Ni sadnja, namen pa je isti.

Kakšen bi torej bil novi izrek Joseja Martíja? Imej čim manj otrok, knjige raje beri kot piši in posadi drevo le tam, kjer je to potrebno?

Morda lahko vsak zase najdemo tri vrednote, ki jim bomo v prihodnjem letu dali večjo veljavo. Ob premišljevanju pa nikar ne podlezimo splošno pesimistični družbeni klimi in ne bodimo mačehovski do dosežkov, ki smo jih kot družba dosegli. Svet je od časa, ko je živel Martí, v številnih pogledih šel na bolje. Temu pritrjujejo tudi grafi iz članka o zgodovini svetovnih življenjskih razmer organizacije, ki se s podatki in raziskavami loteva svetovnih problemov. Če smo toliko razvili in ustvarili za človeka, ni vrag, da ne bomo znali in zmogli najti načina za organizme in neživo naravo uspešnega dolgoročnega sobivanja.

V prihajajočem letu organiziramo težko pričakovani spomladanski sprehod po gozdu. Omenjeni »zabukovljeni« sestoj si bomo pobliže ogledali in morda našli tudi kakšno drugo vrsto mladega drevesca. V hosto se bomo podali 23. 3. 2024 ob 10. uri. Dobrodošli!

Zainteresirani nam pišite: [email protected] 

Piše: Marija Jakopin
Foto: Marija Jakopin

Mailchimp brez napisa

Povezani članki