Julija se je zgodila še ena od vse pogostejših naravnih nesreč v naših gozdovih. Tokrat nista bila na delu ne žled ne veter, pač pa požar. Domačini so trepetali za svoje domove in se gasilcem zahvaljevali z obešanjem rjuh, na katere so pisali zahvale in risali srčke. Po socialnih omrežjih je krožila slika izčrpane gasilke, ki je na razprti jakni spala ob robu ceste. Prizori večmetrskih ognjenih zubljev in množične pomoči gašenja iz zraka so bili grozljivi.
Ko je ogenj ugasnil, je Zavod za gozdove začel snovati načrt sanacije. Prve ideje so bile, da bi se pogoreli gozd obnovilo s sajenjem črnike, puhastega hrasta in gradna. Nekaj malega bi posadili tudi črnega bora. Ta je bil namreč na začetku prejšnjega stoletja ena najuspešnejših drevesnih vrst, s katerimi so uspeli pogozditi pred tem zaradi pretirane pašnje in izsekavanja ogoleli Kras. S sajenjem in postopnim opuščanjem kmetijstva smo tako iz nekaj več kot sedem odstotkov, kolikor je znašal delež gozdov sredi 19. stoletja (Zorn, Kumer, Ferk, vir na tem naslovu), do leta 2013 pridelali že dobrih 60 odstotkov površine, porasle z gozdom. Zgodba je uspešna, je pa res, da smo z opustitvijo nekdaj mozaičnega prepleta gozdnih in kmetijskih površin iz sistema vzeli varovalko, ki preprečuje hitro širjenje požarov (in nenazadnje obstaja tudi v naravnih ekosistemih).
Zavod za gozdove je nato pozval lastnike k hitremu spravilu lesa, kar so ga posekali na interventno narejenih požarnih presekah tekom gašenja. Dober teden za tem se je pojavila novica, v kateri smo lahko opazovali zadrego nastopanja pred kamero vodje lokalne območne enote Zavoda za gozdove. Ta je povedal, da je okrog 50 lastnikom uspelo posekati in spraviti par deset kubičnih metrov lesa, medtem ko naj bi Slovenski državni gozdovi dosegli celo 1500 kubičnih metrov lesa. Tako nizko število je nenavadno, saj bi se pričakovalo, da lahko v tistih razmerah v osmih urah okrog 10 kubičnih metrov dosežeta že samo en sekač in en traktorist (prvi poseka in oklesti, drugi pa hlode z jeklenico pripne na traktor in jih zvleče do kamionske ceste, od koder jih potem odpeljejo ali pa takoj zmeljejo v sekance). Novica je prinesla tudi nekaj razvedrila. Novinar (sicer soustvarjalec duhovite satirične oddaje) je povedal, da manjvreden les že na terenu namenijo za sekance, ki jih bodo prodali na trgu kot vrednejše hlode. V sicer žalostno zgodbo je ta pomota prinesla nekaj prepotrebnega humorja.
Zadnja novica, ki sem jo zasledila, je bila dramatično podana ideja čebelarja in borke za okolje. Dejala sta, da se na Krasu izjemno mudi, saj bodo jesenski nalivi odnesli vso zemljo; to pa bi lahko preprečili s takojšnjim odmetavanjem semenskih kroglic iz letalnikov. Vsaka ideja je dobrodošla, a potrebuje tudi strokovno mnenje. Pojavilo se je namreč vprašanje, ali imamo v Sloveniji dovolj razvito semenarstvo, da bi bili iz okoliških gozdov sposobni na hitro zbrati veliko količino lokalnega semena. Strah me je postalo tudi scenarija, da bi kdo zelo zavzet trosil semena tujerodnih invazivnih vrst. Po drugi strani je morda prst tako poškodovana, da kaljenje v njej ne bi bilo uspešno. Poleg tega je naglica nesmiselna, saj ne gre pričakovati, da bo seme v požgani zemlji v nekaj mesecih skalilo do te mere, da bo preprečilo že jesensko erozijo.
Z revirnim gozdarjem sva ravno te dni hodila po gozdu in se pogovarjala o novici. Oba sva bila rahlo vznemirjena ob dejstvu, da se v času enostavne dostopnosti do medijev hitro zgodi, da se mnenja amaterjev jemlje enako resno kot mnenja strokovnjakov. To smo še kako doživljali v času epidemije z novim koronavirusom.
Revirnega gozdarja sem zato povprašala, kaj bi on predlagal za sanacijo dotičnega pogorišča. Rekel je, da bo najbrž res treba kaj posaditi. Ker smo gozdarji o uspešnosti sajenja skeptični, sem ga vprašala, če meni, da se bo kaj prijelo. Nasmehnil se je in odvrnil: »Bo. Pionirji!« In oba sva se smejala. Pionirji so namreč drevesne vrste, ki prve naselijo devastirana območja. Pri nas so to na primer breze, ki so prve zrasle na območjih, kjer sta žled in potem veter podrla vse odraslo drevje.
Revirni me je pobaral še za moje mnenje in me spomnil, da sem že več kot leto dni tudi sama inženirka gozdarstva. Pa poglejmo, kaj je navrgel študij gozdarstva in kako skupaj zložiti podatke v konkreten razmislek za primer Krasa.
Učili smo se, da v gozdarstvu ločimo štiri tipe požara – podtalnega, pri katerem gorita humusni sloj in podzemni del drevja; talnega (ki je tudi najpogostejši in najmanj nevaren požar, saj ne doseže visokih temperatur in se širi po travni ruši, ki hitro zgori); debelnega, pri katerem zgori posamezno drevo, na primer zaradi udara strele; na koncu pa pride na vrsto še najslabša vrsta požara – vršni požar. Pri slednjem gorijo krošnje, debla in tla, razvijejo se zelo visoke temperature, požar pa ostaja dolgo časa na istem mestu in uniči vse od prsti do vrha dreves. Take vrste požar je divjal po Krasu.
Učili smo se tudi, da je težava s sadikami iz drevesnic ta, da so zaradi hitre rasti, ki jo dosežejo z obilnim zalivanjem in gnojenjem, drevesca še posebej slastna za objedanje s strani divjadi ter manj odporna na normalne gozdne klimatske in talne razmere. Druga težava je, da niso vedno opremljena z nekaj prsti, v kateri so rasla. Pod zemljo se namreč odvija veliko procesov (mikoriza, dobava mikro- in makrohranil …). V kraškem primeru so bili najbrž poškodovani tudi organizmi v prsti, kar pomeni, da bi bil idealen način pogozdovanja s tako imenovanimi puljenkami – mladimi drevesci iz neposredne bližine devastiranega gozda, ki jih skupaj z nekaj zemlje presadimo na prizadeto območje. Na ta način inficiramo zemljo z lokalnim razmeram prilagojenimi bakterijami in glivami, kar znatno poveča verjetnost preživetja mladik. Vendar pa tak način pogozditve ni izvedljiv za površino 3500 hektarjev (kar je za dobrih 24 Blejskih jezer).
Študij je najbolj zagovarjal tako imenovano naravno obnovo. Gozd ima namreč to lepo lastnost, da se (če mu damo čas) zasadi sam od sebe. Najprej se pojavijo zeli, ki ob odmrtju tvorijo že toliko humusa, da se iz semen, ki jih prinesejo veter ali ptice, razvijejo grmovne vrste. Čez čas se pojavijo tudi prve pionirske vrste dreves, ki tvorijo pogoje za razvoj drugih drevesnih vrst, ki potem območje naselijo in tam tudi ostanejo kot končni gozd. Rešitev je naravna, nizkocenovna in obetavna. Vendar pa se pojavijo nove dileme, na katere je revirni gozdar odgovoril samo z obupanim skomigom:
Ali bodo kraški lastniki gozda pripravljeni investirati v sajenje (sadike gozdnega drevja financira država) in nato v vsakoletno obžetev ter potem še čakati vsaj petdeset let, ko bodo lahko prvič posekali par hlodov za drva (kraške klimatske in humusne razmere namreč ne omogočajo visoke kakovosti lesa, primernega za žagarske produkte)? Kako bosta na naravno obnovo vplivali vse večja hitrost in nepredvidljivost podnebnih sprememb? Bomo kot družba zmožni zaupati znanosti in svoj gnev raje preusmeriti v pritisk na politiko, da z omejitvami onesnaževalcev prepreči brodolom našega lepega zelenega planeta?
Ko se bo organiziralo sajenje, se vsekakor pridružimo prostovoljcem. Morda se le prime še kaj drugega kot pionirji.
Piše: Marija Jakopin
