Zadnja leta se nam je v praznovanje novega leta prikradel vsiljivec. Zdi se, da je priplaval iz računovodskih ali morda kar direktorskih voda. Gre za bilančni pristop k dojemanju lastnega življenja.
Ali je bilo letošnje leto uspešno? Smo dosegli zastavljene cilje? Kaj lahko izboljšamo v prihodnje oziroma kako visoko si drznemo postaviti prečko za prihajajoče leto? Tisti brez ambicioznih ciljev stopicajo na mestu in niso za nikamor.
Merjenje in vrednotenje se je preneslo v naše najbolj intimne svetove. Ali sem s partnerjem doživela dovolj kakovostnih ur? Če jih ocenim od ena do pet, koliko me ima rajši glede na lani? Najbolje, da vnaprej rezerviramo več vikendov v dvoje, ki potrjeno prinesejo uspeh na področju zbliževanja. Koliko centimetrov so zrasli otroci glede na pričakovano rast pri tej starosti? Bi jim drugo leto rajši dodajali druge prehranske dodatke? Morda dražje? Koliko sem se od lani zredila? Sem imela več prevodnosti, ki jo prikazuje najnovejša tehtnica? Ta namreč sproži nekaj visokofrekvenčne elektrike po telesu in potem izmeri, kako teče tok skozi nas – več kot je maščevja, bolj smo prevodni. Zato, če smo se zredili po kilogramih, je to lahko šlo na račun a) mišic, b) sala. Mišice so »in«, salo je »out«. Za naslednje leto lahko kar črtamo z jedilnika sladoled, tiramisuje in indijančke. V koledar pa vpišemo redno vadbo ob ponedeljkih, sredah in petkih. Vikende rezervirajmo za gibanje v naravi, kar ne izključuje kakovostnih vikendov s partnerjem (športati se da tudi v dvoje). Pri tem bolezen/poškodbe niso ovira – dokler počiva kolenska vez, lahko krepimo mišice medeničnega dna.
S podobnimi mislimi obremenjena se čudim kontrastu v gozdu. Za šopkom mladih smrečic (ki je pregost in bi ga bilo potrebno zredčiti, ob čemer takoj pomislim na to, da moramo izboljšati svoje procese beleženja načrtov za negovalna dela, če želimo doseči popoln nadzor nad sestoji …) me zagleda srna. S svojim ne prav inteligentnim pogledom bolšči vame. Ker obmirujem, me slabše vidi, zato prvi znak rahle relaksacije nakaže z nadaljevanjem mletja jelovega vršička po njenih glede na leta najbrž že dobro zlizanih zobeh. Ker mirujem še naprej, se docela sprosti in začne oprezati za novo zimsko košto. Srna je bistveno drugačna od mene. Njej ni treba preračunavati, koliko minut je vrgla stran s tem, ko gleda srno pri jedi. Po drugi strani ji je čisto vseeno, ali smo 31. 12., 6. 4. ali 7. 8. Konec koncev ji je tudi vseeno, da ima povešen trebuh, da se ji je koža na glavi nekoliko povesila in da ni še nikoli slišala za hialuronsko kislino ali ajurvedsko prehrano. Ne ve, koliko gramov enostavnih ogljikovih hidratov so pojedli njeni otroci prejšnji dan, kot tudi ne, koliko kvalitetnih minut je doživela letos s tistim, ki jo je gonil ob času prska (tako rečemo obdobju konec julija in začetek avgusta, ko ubogi srnjak kot zmešan teka za srno v krogu in ker to počne z več srnami (pa tudi trik ne uspe vsakič že v prvem poskusu), shujša za do 30 % svoje teže in na koncu izgleda sila klavrno).
S srno si seveda nisva enaki. Če bo dobila bakterijsko infekcijo, ki se je ne bo uspela sama ubraniti, jo bo pobralo še pred koncem leta, dočim se bom sama zatekla k prijazni Barbari, ki me bo poleg antibiotičnega zdravljenja podprla še s probiotiki. Tako se bo moja odpornost kmalu dvignila na zavidljivo raven. Res je sicer, da Barbari s hipohondričnim strahom pred možnimi zapleti ne bom naredila usluge, saj je dejstvo, da s stresom poslabšamo vsakršno zdravljenje. Vendar pa zajec tiči ravno v tem grmu (če si lahko izberem vrsto grma, da ne bomo vedno govorili le o anonimnem grmu, bi izbrala lesko, ki je ne samo »odvračalna« prehrana za divjad, da ne pojedo vseh mladih jelk, ampak ima tudi res prijazne listke, ki spomladi nežno pobožajo, če se jih dotaknete).
Srna nas na področju izogibanja nepotrebnemu, nesmiselnemu in za cel planet kvarnemu stresu močno prekaša. Ker ji ni treba postaviti lepe slike z eksotičnih počitnic na družbeno omrežje, ker ne potrebuje ogrevanja, ker poje toliko, kot rabi ali celo manj, ker se ne razmnožuje tako eksponentno kot ljudje, je njen vpliv na okolje nepredstavljivo manj obremenilen od človeškega.
Prepričana sem, da če bi srni dali malo več gub na možgane in jih povečali do mere, da bi razvila zavest ter jo za kratek čas izpostavili sodobnemu oglaševanju, bi kaj hitro tudi sama podlegla želji po boljšem novem letu in razočaranjem nad dosežki iztekajočega. Podjetni jazbec bi ji najverjetneje uspel prodati idejo, da če pride k njemu v jazbinsko ordinacijo, ji bo s preprostim kirurškim posegom uspel prikrojiti obrazno kožo tako, da ne bo nikjer več nič viselo pod vplivom gravitacije. Za nekaj gozdnih plodov se da vse urediti. Če del svoje prehrane nameni njemu, bo ne le bolj vitka, ampak bo tudi lepo uravnotežila svoje potrebe in želje.
Ali torej sploh obstaja kaj, s čimer bi se uspešno ubranili novodobne psihične navlake, ki je nihče ne rabi, trpimo pa bolj ali manj vsi?
S tem je težko, kot ste najbrž tudi sami ugotovili. Upreti se večinskemu duhu v več poskusih z različnimi prijemi kar ne uspe in ne uspe. Kultura in razvoj sta prinesla »napredek« pri dojemanju samega sebe. Zgodbe o odlikovanem posamezniku imamo v kulturi že več stoletij, po drugi strani pa nas je tržno usmerjeno prizadevanje pripeljalo do uspešnega oglaševanja vrednot, kot je mišljenje, da smo vredni (in si zaslužimo) več, da moramo ostali lepi in mladi tudi potem, ko to več nismo, da moramo živeti dolgo, vsak hip srečno in glede na druge bolj uspešno življenje. Vse to hote ali nehote absorbiramo že več generacij. Zabaven primer je depilacija. Moja babica si nikoli v življenju ni obrila nog. Kljub temu se je uspešno razmnožila in mnogi so celo trdili, da je bila lepa ženska, ko je bila mlada. Danes si težko predstavljam, da bi se pojavila na službenem timbildingu v kratkih hlačah z neandertalskim kosmatinskim razkošjem na nogah. Sodelavci bi se smejali in zbijali šaljive zbadljive pripombe, kakšna preveč feministično goreča sodelavka pa bi na glas ploskala, s čimer bi situacijo še poslabšala. Šef bi se jezil, saj ideja timbildinga ni bila v tovrstnem vznemirjanju. Na koncu bi izpadlo, da sem neurejena, s čimer enačimo odstopanja od sodobnih družbenih pričakovanj. Star, ponošen, a še čisto funkcionalen plašč prav tako sodi pod neurejenost. Stranišče, ki vsebuje več kot nič mikroorganizmov, se prav tako poskuša prodati kot ne le neurejeno, temveč že nevarno. Šele ko bomo dosegli popolno sterilnost domačega okolja, si lahko oddahnemo.
Ker nimam rešitve (tudi sama sem si pred časom kupila laserski odstranjevalec dlak in zdaj upam na trajnejšo rešitev sramotnega, neurejenega dlakovja), lahko predlagam opazovanje oblakov. Do njih ne gojim nobenih pričakovanj ali druge od različnih vzgibov pripeljanih psihičnih čudarij. Na oblak ne morem vplivati, da bi bil lep ali večen ali karkoli drugega, kot bo odločilo nekaj meteoroloških dejavnikov in veliko naključij. On je pač tam, dokler je in kakršen je. Zelo hitro ga ni več ali pa se spremeni v nekaj glede na prej nerazpoznavnega in ga zato niti nimam več za istega. Ravno to minevanje je osvobajajoče. Oblaka ni več, pa če je bil grd ali lep. Že v naslednjem hipu pride drug in če ga temeljito opazujem, za hip pozabim na vse. Tudi na golaž, ki sem ga dala kuhati in se bo zaradi moje oblačne sproščenosti rahlo prismodil. Prav tako tisti trenutek ne razmišljam, da golaž ne bo popoln in bo zato družina manj zadovoljna z mano in bomo lahko zabeležili manj uspešno kosilo zaradi neidealnega vzdušja.
Srečno novo leto, dragi bralec kolumne. Naj bo srnasto in oblačno v gornjem smislu. In velika hvala za branje mojih pisanj.
Besedilo in fotografija: Marija Jakopin
—
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!