Ko sem prestopila iz ničel in enk v gozd, me je kmalu prijelo, da se s prijatelji ne bi več družila na način, da posedamo doma ali v gostilni, temveč da se raje pomenkujemo med hojo po gozdu. Ljudje smo si različni, nekaterim je gozd mrzek in čeprav je tako mišljenje trenutno manj v modi, je povsem legitimno. Spet drugim je v veselje in tako sem kmalu naštudirala slikovito in gozdarsko pestro pot po gozdu v katerem delam. Imenujem jo Novoletna tura in tako po njej neredko vodim različne skupine ljudi.

Sčasoma sem se začela spraševati, zakaj to sploh počnem. Našla sem tri razloge.

1. Ker sem začela od prijateljev dobivati vprašanja: »Je res, da vi sekate zdrava drevesa? To je vendar kruto!«. Hitro mi je postalo jasno, da je v našem izobraževalnem sistemu izostala gozdarska vsebina, čeprav imamo skoraj šestdeset odstotkov površine gozdnate. Tako so ljudje še vedno presenečeni, ko jim povem, da smo skoraj edini v Evropi, ki sekamo na način, da oponašamo pragozd. In da so zato naši gozdovi taki, da se iz vsega sveta hodijo k nam učiti o sonaravnem gozdarstvu – načinu gospodarjenja, ki je pri nas uzakonjen že od konca druge svetovne vojne. Naivno je misliti, da se bo z nekaj gozdnimi sprehodi slovenski narod priučil gozdarstva, zato sta tu še druga dva razloga.
2. Ker je prijetno deliti tisto, kar imamo v življenju dobrega. In kaj je lepšega, kot se zadovoljno muzati, ko radovednim ljudem pokažeš kako izgleda tvoj delovni dan. Si predstavljate, da bi lahko povabili skupinice ljudi v svojo službo in bi jim razkazali: tule imam stol in tule mizo z računalnikom. Že z enim samim pritiskom na gumbek računalnik oživi in potem lahko na njem počnem čuda reči. Recimo, naj vam pokažem program, ki je pravi čarovnik! Napišem recimo: »Vaše naročilo je pripravljeno«, s pomočjo naprave, ki ji šaljivo rečemo miška, kliknem na tole ikono, ki spominja na papirnati avionček in takoj naslednji hip v Murski Soboti naš poslovni partner dobi to sporočilo. In bi se povabljenci čudili, iz njih bi deževalo malo morje vprašanj, na koncu pa bi vam rekli, da odkar so bili pri vas, čisto drugače gledajo na sodobne tehnologije. Tako približno se počutim sama, kadar razkazujem svoje delovno mesto obiskovalcem gozda. Tisto, kar je meni samoumevno, se zdi njim navdušujoče.
3. Ker sem po duši zabavljač in se na sprehodih naužijem notranjega užitka, ko izzovem iskren krohot obiskovalcev s tem, da povem kakšno zabavno lovsko zgodbo.

Tako smo se po gozdu sprehajali z znatno, pisano množico ljudi. Dvakrat smo gostili bralce revije Outsider. Ti so odlični, saj imajo velikokrat arhitekturno ozadje, tako da se vprašanja porajajo tudi iz človeških bivanjskih potreb, kar je en od bistvenih smislov pridobivanja lesa – Kako hitro zraste les za enodružinsko hišo?, Ali je sonaravno pridobljen les kakovostnejši od tistega, ki zraste na lesni plantaži?, Ali je parkovni gozd (kot je ljubljanski Rožnik) drugačen od gospodarskega in zakaj?

Po gozdu včasih peljem tudi otroke. Ti so najbolj neposredni: Moj dedek gre včasih po tem vašem gozdu in pravi, da imate razmetanega. Zakaj tako delate? Ali nas bo ris napadel?

Vprašanj o nevarnostih v gozdu je skoraj v vsaki skupini nekaj. Najbolj temeljite so bile glede tega Avstralke in Novozelandke, ki sem jim pred kratkim odstirala tančico lepot slovenskih gozdov. Ker prihajajo iz dežele, kjer je narava polna strupenih kač in pajkov, jih je, razumljivo, zanimalo, česa naj se ognejo, da ostanejo cele. In bile so zelo zadovoljne, ko so izvedele, da imamo le dve vrsti strupenih kač, pa še teh ni prav dosti. Dočim zelo strupenega pajka sploh ne premoremo. Manj navdušenja so poželi klopi, ki jih je letos še posebej veliko in se znajo prebiti tudi pod z repelentom temeljito prepojene gozdarske hlače.

Skoraj pa ni sprehoda, ki ne bi izustil vprašanja o medvedih in drugih velikih zvereh. Da napadajo samo medvedi, pa še ti le v skrajnem primeru, je za obiskovalce nova informacija. V Sloveniji imamo dolgo zgodovino lova in tako smo naredili malo evolucijo – zaradi stoletij odstranjevanj konfliktnih osebkov, so ostali le še krotki medvedki. Ti se sicer zelo razburijo in postanejo še kako konfliktni, če jih presenetite in se zbojijo za svojo kosmato kožo. Ali če dajete vtis, da boste škodovali majhnim medvedkom, ki jih mati ni uspela pravočasno priklicati, ko ste se pojavili v bližini.

Zelo zanimiv je bil sprehod s skupino danskih študentov in njihovih profesorjev. Danska je tipična evropska država, kar se gozdarstva tiče. Dokaj hitro so ugotovili, da je kmetijski kvadratni meter bistveno bolj donosen od gozdnega, zato imajo le še trinajst odstotkov gozdnih površin. In te so seveda plantažne. Zaslužkarski način gledanja na naravo je pri njih položen v zibelko. Tako je bila Novoletna tura polna vprašanj: Zakaj še niste posekali tega drevesa? Videti je vsaj dvajset let čez dobo zrelosti in ne prirašča več. Tule ste imeli lubadarja in kar čakate, da se bo samo kaj zasejalo? Zakaj rajši ne postavite ograje in posadite hitrorastoča drevesa?

Včasih v gozd povabim strokovnjake, da bi pridobila nasvete za upravljanje z gozdom. Tako so se prijazno in brezplačno pri nas oglasili že: ornitolog, prodekan gozdarske fakultete, direktor Zavoda za gozdove, trije doktorji iz oddelka za načrtovanje Gozdarskega inštituta, inštruktorji za varno delo z motorno žago in spravilo lesa s traktorjem in drugi. Te ljudi, ki nesebično delijo svoje dragoceno znanje, običajno sprašujem jaz. Še vedno pa se pojavijo njihova vprašanja: Zakaj je ta sestoj letvenjaka v tako slabem stanju? Nemudoma se odzovem s »To je sosedov gozd«.

V gozd se včasih pripeljejo tudi študenti ljubljanske gozdarske fakultete. Takrat običajno dežuje. Odeti v študentskemu proračunu primerne pelerine klavrno stojijo, medtem ko jim razlagam o popolnoma namočeni gošči v kateri se imajo zgoditi v naslednjih urah njihove terenske vaje. Kljub temu premorejo vprašanja. Presenečena sem, da zraven stoječega profesorja še nikoli niso vprašali, kaj od tega, kar govorim, bo na izpitu. So pa vprašanja primerna temu, da bodo kmalu postali odrasli ljudje in bodo morali kupiti nepremičnino, avto, počitnice. Kako donosen je gozd in s koliko hektarji se da preživeti?

Presenetljiva vprašanja pridejo tudi od novinarjev, ki pridejo v naš gozd. Ali imam najljubše drevo? Ali znamo gozdno bogastvo Slovenci ceniti? Zakaj se ne smemo voziti s kolesom po gozdnih vlakah?

Zanimivo vprašanje je postavil eden od turističnih vodnikov, ki sem jih vodila po gozdu z namenom, da bodo pri svojem delu bolj podkovani z gozdarskim znanjem. Zakaj ne zrastejo iz vseh štorov panjevci (nova drevesa, ki poženejo iz obrobja štora, saj ima posekano drevo še vedno odlično delujoč in odraslemu drevesu primerno razvit koreninski sistem)?

Na to in še na mnoga druga vprašanja, ki jih dobim med gozdnimi sprehodi, ne vem odgovora. Potem se obrnem na že omenjene altruistične znanstvenike in strokovnjake ter odgovor pridobim. Kljub temu da se mi še ni zgodil sprehod, kjer bi vedela vse odgovore, me je vsakič strah, da česa ne bom vedela. Na koncu si priznam, da kljub vztrajnemu plezanju še vedno nisem na vrhu znamenite gore neumnosti Dunning Krugerjevega grafa. Morda pa mi prihodnje leto uspe. Do tedaj pa vabljeni v gozd. Blagodejni učinki sprehajanja po tem našem nekdanjem domu so zagotovljeni, obenem pa izveste kaj storiti, če v gozdu zaslišite klic narave, pa nimate pri sebi toaletnega papirja!

Piše: Marija Jakopin
Foto: Danci v gozdu