Te dni se je v gozd počasi, a zagotovo pritepla zima. Najprej so se še pravkar čmokajoči blatni grebenčki poti, po kateri smo vlačili v poletnih vetrolomih padla drevesa, spremenili v trde, zamrznjene. Potem pa jih je z mehko, puhasto odejo prekril sneg, da se je porazgubil še zadnji pogled na človeške sledi.

Tudi drevje se je popolnoma spremenilo. Sploh listopadnih dreves ni več spoznati glede na njihovo poletno podobo. Če bi v gozd povabili pristnega domorodca iz tropov, kjer so letni časi manj izraziti, bi mislil, da ga poskušamo opetnajstiti, ko mu hitimo pojasnjevati, da so poleti naše bukve podobne njihovim vedno olistanim kavčukovcem. Pogledoval bi proti golim vejam in se spraševal, katera katastrofa je doletela uboga drevesa.

Zagotovo pa je najbolj drastična razlika med poletnim in zimskim gozdom v zvokih. Kadar ni vetra, ki zašelesti rjavo listje na mladih bukvah, ni prav nobenega zvoka. Če se pritajimo in čakamo, se potopimo v popolno tišino. Le sem in tja jo zmoti kak krokar. Ta mirno jadra nad gozdno tišino in od časa do časa svoje misli pospremi s krakanjem.

Mi, tukajšnji domorodci, doživljamo gozd različno. Mladostniško razigrani v takem gozdu pogledujemo naokrog in upamo, da se bo izza smrekovega nasada pojavil Dedek Mraz. Od prehitrega tempa sodobnega življenja utrujeni ljudje imenujejo zimski gozd spokojen in idiličen. Tisti s premalo podkožne izolacije pa bentimo nad mrazom, ki leze v kosti, in razmišljamo, ali bi se dalo priklicati kurente predčasno, da preženejo nadležno teto Zimo.

V resnici pa gozd, kot ekosistem, drugače dojema zimo in nima ideje, da je prihod pomladi odvisen od njegovih dejanj. Tu se začne zgodba o skrivnostih, ki jih v svojih, površnemu očesu prikritih kotičkih, skriva ta prekrasni prostor.

Na hladni in temni del leta so se gozdni prebivalci čez leta in leta prilagodili. Čeprav je gozd videti star in od mraza trpeč, se v njem že kuhljajo novi začetki. Drevesa so si jeseni nabrala zalog in na koncih svojih vejic rodila in v ovojnice skrbno zavila popke, ki zdaj mamljivo debeli čakajo na pomlad. Nekatere živali, kot so jeleni in srne, so opazili ta vir hrane in tudi zato lahko ostanejo pozimi aktivni. Divji prašiči si zimo privoščijo na svojevrsten način – ravno pozimi se parijo, čemur lovci rečemo buk. Izvora te besede ne poznam in zato podlegam misli, da samci butnejo samice, pri čemer nastane zvok, ki je mešanica med pokom in butom. Srnjad ima bolj izrazno ime za reproduktivno početje. Imenuje se prsk, kar si tisti, ki vemo, da iz moškega pride bodoči zarod v obliki majhne fontanice, še lahko razložimo. Podobno si lahko pojasnimo jelenovo rukanje kot nekaj spolno mogočnega. A le prašiči so takšni premetenci, da si zimsko mrtvilo preženejo z opravilom, ki napoveduje nov začetek njihove vrste.

Polhi, ježi in netopirji se zime lotijo zahrbtno. Obrnejo ji namreč hrbet, saj se potopijo v hibernacijo, popolni odklop. Znižajo telesno temperaturo, srčni utrip in procese v telesu. Tako »na pol mrtvi« zime pravzaprav ne doživijo.

Zmotno pa je prepričanje, da se na ta način od neugodnih razmer ogradijo medvedi. Ti so do zime hladni le za nekaj stopinj manj od njihove siceršnje telesne temperature. Veliki tacarji se zavlečejo pod podrto drevo, večji kamen, v jamo ali v gostejše mladje in tam stradajo. V tem času se ne iztrebljajo. Zanimivo je, da se kljub temu ne zastrupijo z nastanki svoje, niti ne pretirano upočasnjene prebave. Dremežu prilagojeni kožuharji so sposobni uskladiščiti strupe v beljakovine v sokrvici. Človeštvo si obeta, da bi lahko z raziskavami in medicino dosegli podobne učinke za človeka. Tak dremež bi nam namreč zelo prav prišel na dolgih poletih proti oddaljenim planetom. Zelo praktična pa bi bila za naše zdravstvo tudi medvedova zmožnost, da kljub dolgotrajnemu nepremičnemu ždenju ne dobi neugodnih preležanin, kar presti marsikaterega človeškega nepokretnega nesrečneža.

Medvedke gredo v svoji marljivi ženski naravi še korak dlje! Med zimskim spanjem skotijo majčkene, le okrog 700 gramov težke mladiče. Ker v prezimovališču medvedke ne jedo, dolge mesece iz svojih telesnih zalog preživljajo sebe in še dojijo mladiče. Tako se iz brloga v pomlad vrnejo dvojno nerazpoložene. Prvič zaradi vitke postave in drugič, ker vedo, da morajo ubraniti svoj zarod pred napadalci. Mnogi lovci voljo svojih žena (ki si iz drugih razlogov prizadevajo za vitko postavo) primerjajo s tečnobo spomladanske medvedke, vendar so pri tem nepravični tako do žena kot do medvedk. Ni lahko biti sodobna ženska, kot po drugi strani ni lahko ubraniti zaroda pred medvedi. Ti imajo namreč evolucijsko ugodno, z vidika medvedke pa nezaželeno navado, da se poskušajo znebiti otročičkov, ki niso njihovi. S tem si pridobijo možnost paritve z bremena materinstva odrešeno materjo in hkrati zadovoljijo duh svojega sebičnega gena.

Zadnja leta imajo medvedi moteno zimsko spanje, saj pozimi ni dovolj hladno, da bi doživeli pravo zimsko spanje. Tako me je letos spomladi revirni gozdar podučil, da je v bližnjem gozdu videl medvedko z mladiči, ki je bila tolsta kot njegova babica v najboljših letih.

Zaradi spremenjenih podnebnih razmer in njihovih posledic potrebuje gozd pozimi predvsem mir. Zato je zaželeno, da se takrat držimo uhojenih poti, se ne vozimo z motorji in štirikolesniki po gozdu in ne hranimo živali.

Lahko pa posnemamo zimske navade gozdnih prebivalcev in si tudi sami podarimo nekaj miru, te izmuzljive in dandanes neoglaševane dobrine (mirni ljudje so namreč slabi potrošniki). Zavijmo se v odejo in si privoščimo zimski počitek. Ker ljudje težje dosežemo hibernacijo, si lahko čas krajšamo z literaturo. Za tiste s smislom za humor in ki zdržijo opis prizora gozdnega umora, je v začetku decembra izšla moja nova kriminalka, Kristalna smrt. Ko se zima utrudi od kuhanja svojega hlada, ste toplo vabljeni na sprehod po gozdu. Tokrat bo v znamenju omenjene kriminalke – sprehodili se bomo po predelih gozda, ki so bili navdih za prizorišča iz romana.

Do tedaj pa, draga bralka ali dragi bralec, da bi te čim večkrat objel mir. Kadar se mu docela predamo, se za njim privali tolsta, doječa in prav nič mrzla sreča.

Napisala: Marija Jakopin