Advertisement
Lukic_DSC_0362
Marko Lukić: Smer uspeha

Marko Lukić je pred desetletji iskal izzive v najtežjih plezalnih smereh, zdaj že več kot dve desetletji išče poti v podjetništvu, ki jih še nihče ni prehodil. Marko Lukić je srce podjetja Lumar. Bil je prvi pri nas, ki je videl potencial v kombinaciji vrhunske arhitekture in sonaravne gradnje. Pogovor z njim je jasen in artikuliran. Odgovarja spontano in pravi, da ne mara vnaprej postavljenih vprašanj.

 

Vsaka zgodba ima svoj začetek. Kmalu bo 25 let od ustanovitve podjetja Lumar. Kako se je ta zgodba začela?
Januarja 2018 bo 25 let od začetka zgodbe Lumar. Ustanovitelj je moj oče, ki je bil konec osemdesetih let direktor v Marlesu in je bil takrat po neki zelo jasni politični liniji iz podjetja odstranjen. Ker ni imel drugih možnosti za zaposlitev v Sloveniji, se je povezal z nemškim partnerjem Inntal Holzhaus. Ta je ustanovil podjetje v Bosni in oče je vodil tovarno. Pregnala ga je vojna. Po vrnitvi je ustanovil podjetje Lumar.

Kakšna je bila takrat vaša vloga?
Bil sem profesionalni plezalec. Moj edini cilj takrat je bil preplezati najtežje smeri na svetu. Oče me je delno finančno podpiral, da sem lahko uresničil svoje sanje. Jaz pa sem njega v podjetju podpiral moralno. Leta 1997 sem preplezal eno najtežjih plezalnih smeri na svetu, Just do it v Ameriki, in istega leta je moj oče začutil, da je pravi trenutek, in me pritegnil v podjetje.


Vam je v plezalstvu zmanjkalo izzivov in ste jih poiskali v podjetništvu?
Izzivov mi je zmanjkalo za tisti trenutek. Kasneje so se spet pojavili, a sem bil že preveč vpet v poslovanje podjetja. Poleg tega sem čutil odgovornost – da je čas, da začnem počasi vračati staršem, ki so mi vse do tedaj stali ob strani. Podjetje je raslo in potrebovalo novo moč, in intuitivno sem čutil, da je napočil čas, da se priključim. Moja narava je narava športnika. Težim k perfekcionizmu. Takoj me je tako zagrabilo, da sem nove izzive poiskal znotraj podjetja.

Ali podjetje že od začetka izdeluje lesene hiše?
Da, tako je že od samega začetka. Po mojem prihodu pa smo se še bolj usmerili, namenili še več poudarka ekološki gradnji, v smislu izbora materialov, in energetski učinkovitosti hiš. Začutil sem tudi potrebo po bolj dovršeni arhitekturi. Takrat, v devetdesetih letih, je bilo glavno tržišče podjetja nemško. Gradili smo večja naselja, temu je bila podrejena tudi arhitektura objektov. Postavil sem dve izhodišči: da čim manj onesnažujemo okolje, čemur ustrezata energetska učinkovitost in raba materialov, ter da ne onesnažujemo krajine s posegi v prostor. To so bili majhni koraki, počasne spremembe, a hitro smo vzpostavili sodelovanje z mladimi arhitekti in jim dali priložnost oblikovanja že v času študija. Takrat so se enega prvih natečajev, ki smo jih razpisali, udeležili SoNo arhitekti. To mi je kasneje povedal Edvard Blažko.

BlackLine, Pure BBx, Vrhnika, SoNo arhitekti

Edvard Blažko je direktor podjetja SoNo arhitekti, s katerim že nekaj časa tesno sodelujete. Vrhunec vašega sodelovanja je najbrž nacionalni paviljon za Expo 2015 v Milanu. Kako je prišlo do sodelovanja?
Videl sem njihovo hišo na enem izmed forumov in si mislil, to hišo moramo zgraditi! Potem pa je njihova naročnica, ga. Ana Remškar, prišla k nam kot k enemu izmed možnih ponudnikov za to hišo. Kar nisem mogel verjeti. Bodi previden, kaj si želiš, ker se to lahko uresniči, pravijo. Zelo smo si želeli zgraditi ta objekt, in zato sem vztrajal v trdih pogajanjih s konkurenti. Kasneje je nastala unikatna in prepoznavna linija objektov BlackLine, ki so jih SoNo arhitekti razvili za nas. V tej liniji je tudi paviljon za Expo.

Paviljon EXPO 2015, Milano, SoNo arhitekti

Paviljon bo kmalu ponovno in za stalno postavljen v Murski Soboti.
Trenutno se zaključuje pridobivanje gradbenega dovoljenja. Upamo, da bomo objekt mi tudi postavili. V slovenskem sistemu javnega naročanja presenečenja niso nikoli izključena.

Danes je običajno govoriti o nizkoenergijski hiši, o pasivni hiši, ljudje pa so še nedolgo tega podcenjevali leseno gradnjo. Veliko napora ste vložili v to, da ste javnost prepričali o prednostih lesene gradnje.
Res smo eni izmed pionirjev pasivne gradnje. To so bili vsekakor tudi Miro Škvorc iz podjetja Ekoprodukt, gospa Zbašnik Senegačnik z univerze v Ljubljani in še veliko drugih. Nehvaležno je naštevati, ker vedno koga pozabiš omeniti. Pasivno hišo smo začeli koncipirati leta 2004, prvo smo postavili leta 2007. Imel sem srečo, da smo za kratek čas sodelovali z Mihaelom Stichom, ki se je šolal v Nemčiji in zdaj postavlja lesene hiše v Kanadi. Delil je moj entuziazem in verjel v idejo, s katero sva se oba identificirala. Preteklo je nekaj let, preden smo dobili prvega kupca pasivne lesene hiše, potem še enega, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2008, ko je Eko sklad uvedel subvencije, takrat za gradnjo nizkoenergijskih in pasivnih hiš. Takrat smo bili edini proizvajalec montažnih hiš, ki je imel produkt že razvit in ga je lahko sočasno s subvencijami ponudil trgu.
Že takrat se je, tako kot danes, dogajalo, da so nekateri odvračali ljudi od gradnje lesenih pasivnih hiš, češ da je to slaba rešitev, pri tem pa niso imeli dovolj razvitih svojih rešitev, da bi jih ponudili trgu. Tako se je razvila stigma okoli pasivne hiše.

Še vedno ima marsikdo predsodke, češ da pasivna hiša pomeni živeti v zatesnjenem prostoru, brez zraka, in da se ne sme odpirati oken.
Morda bo ta predsodek ostal za vedno, tako kot je ostal predsodek o montažnih hišah. Še danes nas sprašujejo, ali montažna gradnja omogoča samo tipske ali tudi individualno zasnovane hiše. Zaradi popotresne gradnje v Posočju v sedemdesetih letih se montažne gradnje še vedno drži predsodek, da je uniformirana in tipska. Enako bo verjetno s pasivno gradnjo. Predsodek izvira iz začetne ideje dr. Feista, da bi takšno hišo ogrevali samo z zrakom. Če si v tisti hiši odprl okna, si potreboval dva dni, da si jo spet ogrel na normalno temperaturo. Zato je veljalo, da če kupiš pasivno hišo, kupi še debel pulover ali povabi sosede na obisk.
Tehnične smernice v Sloveniji in tujini zahtevajo določeno zrakotesnost objektov. Če želimo te hiše ustrezno zračiti, moramo odpirati okna. Kar pa ni logično, saj skozi okna izgubimo veliko energije. Inteligentnejši način je, da hišo zračimo s sistemom prezračevanja. To ni zapletena mehanizacija, pač pa dva ventilatorja, ki pihata zrak noter in ven iz hiše. Tehnologija je tako zapletena kot pri sušilniku za lase.
Veliko predsodkov izvira tudi iz dejstva, da so bili prvi prezračevalni sistemi slabo izvedeni, bili so glasni, imeli so zemeljske kolektorje zraka, ki so bili slabo izvedeni, zaradi tega se je v hišah širil smrad po plesni itd. Zato mi danes namesto o pasivni hiši raje govorimo o skoraj ničenergijski hiši, ki za svoje delovanje porabi izjemno malo energije, od 50 do 150 € na ogrevalno sezono. Če pozimi pečeš ribo, lahko odpreš okna, brez škode. Uspelo nam je zagotoviti maksimalno pasivnost brez izgube udobja bivanja v hiši.

Že od vsega začetka ste prisotni tudi na tujih trgih. Kaj bi lahko naredili – v primerjavi s tujimi trgi – da bi se slovenski trg izboljšal?
V devetdesetih letih smo 100 % svoje proizvodnje izvozili v Nemčijo. Konec devetdesetih je prišlo do kolapsa vzhodnonemškega trga, saj je bilo konec zastonj posojil, ki so jih banke dajale vzhodnonemškim državljanom brez ene marke pologa. Znašli smo se pred veliko prelomnico. Čez noč smo ostali brez trga, kamor smo prodali tudi več kot 200 hiš na leto. To je skorajda pripeljalo do likvidacije podjetja. Na srečo smo našli nove trge, kot so Italija, Slovenija, Švica, in na novo definirali poslovni model. Če smo bili v devetdesetih predvsem dobavitelj nemškim gradbenim podjetjem, smo zdaj začeli vedno bolj spoznavati pomembnost lastne blagovne znamke in razvoja. Ta pot je sicer izredno naporna, a menim, da dolgoročno daje najboljše rezultate. Če pa smo pri razlikah: v Sloveniji imamo opravka z daleč najzahtevnejšimi kupci, v smislu izbora materialov, arhitekture, energetske učinkovitosti. Veseli smo, da je tako, istočasno pa moramo ugotoviti, da nikjer niso pripravljeni odšteti tako malo denarja za hišo kot v Sloveniji. Zato v primerjavi z Nemčijo, Švico, Italijo in Avstrijo v Sloveniji gradimo najkakovostnejše objekte za najnižjo ceno. Sociološko gledamo Slovenci na hišo kot na izredno pomemben dejavnik v našem življenju, ki veliki večini ljudi osmisli življenje, medtem ko v tujini jemljejo to veliko bolj sproščeno, lagodno, ne tako usodno.

Kakšni pa so deleži vaših trgov?
Vedno so nihanja. Izvozimo 35–40% svoje proizvodnje. Na avstrijskem trgu smo prisotni dve leti in pol. Naša želja je v prihodnje povečati delež izvoza, predvsem zato, ker nam tuji trgi priznavajo premijo za kakovost. Če v Sloveniji zaradi svojih naporov pri energetski učinkovitosti, kakovostni izvedbi in arhitekturi hišo zgolj laže prodamo, ugotavljamo, da v tujini dosežemo tudi za 15–20 % višjo ceno. Zanimivo je, da Slovenci niso pripravljeni ustrezno nagraditi kakovosti. To velja na vseh področjih. Vemo, da tisti, ki so v svojem poklicu izredno sposobni, slej ko prej odidejo v tujino, kjer iščejo in spodbujajo sposobne posameznike. Upam lahko, da bomo Slovenci zmogli narediti korak naprej in bomo sposobni zagotoviti zvedavim, ambicioznim mladim ljudem, da bodo lahko ustvarjali v tem prostoru in tudi dostojno živeli. Slovenija omogoča izjemno kakovost bivanja, kar zadeva varnost, čistočo, kratke poti. Želimo si lahko, da bi se del ljudi, ki so odšli v tujino, vrnil in pomagal narediti ta korak naprej.

Pa mislite, da se kak premik v mentaliteti že dogaja, ali pa bo treba še čakati?
V teh razmišljanjih tudi sam izredno niham. V vsaki fazi optimizma, ko že mislim, da gre na bolje, me realnost z macolo udari po glavi. In spet padem na dno, od katerega se odrinem. A evolucijsko lahko ugotovimo, da bodo stvari zagotovo šle na bolje. O tem sem globoko prepričan.

Pred dvema letoma ste na Dunaju odprli vzorčno hišo. Kakšen je odziv?
S številkami smo zadovoljni, lani smo glede na prvo leto zrasli za 120 %, a vedeti moramo, da ta primerjava ni čisto realna, saj smo v letu 2015 šele začeli. Pravijo nam, da smo postavili predobro hišo. Mnogi si sploh ne upajo vstopiti. Ko smo se odločali, kakšno hišo postaviti, smo želeli prikazati arhitekturno in ekološko dovršenost naših montažnih hiš. Strokovna javnost je bila, brez pretiravanja, osupla nad 3,6-metrskimi steklenimi površinami brez okvirjev in 4 metre dolgimi konzolami brez podpornih stebrov … S to hišo smo porušili veliko tabujev, ki veljajo za montažno gradnjo v Avstriji. Takšna individualnost, kot jo predstavljamo na Dunaju, v Avstriji sicer stane izredno veliko. Mi smo se odločili, da pokažemo, kaj znamo. Uveljavljanje blagovne znamke je vedno težje, če se meriš z najboljšimi, kot če se postaviš v vrsto z nizkocenovniki, saj boš potem zelo težko prišel v družbo najboljših. Menimo, da smo se odločili pravilno. Dobili smo prve referenčne kupce, ki so z našimi objekti zadovoljni, in ti so naše referenčno izhodišče, ki nam zagotavlja prisotnost na trgu v Avstriji.

Pure W8, hiša v dunajskem Blaue Lagune, Dunaj, SoNo arhitekti

Ves čas govorimo le o stanovanjskih hišah. Kaj pa večstanovanjska gradnja? V Ljubljani so končno zgradili večstanovanjski objekt, ki je delno lesen, na Dunaju gradijo lesen nebotičnik. Kako gledate na to?
Naše podjetje gleda v to smer. Problematika večstanovanjske lesene gradnje je v tem, da gre predvsem za dobavo graditeljskim podjetjem, ki pa postavljajo v ospredje zgolj ceno. Kar je tvegano. Kajti če les ni kakovostno sprojektiran in izveden, nosi v sebi veliko več tveganj kot betonska konstrukcija. Na primer: če v četrtem nadstropju nekomu, ki je sam posegel v vodovodno inštalacijo, ta leta in leta pušča, lahko to pomeni izredno veliko tveganje za statiko cele stavbe. Zato menimo, da se je treba tovrstnih projektov lotiti z ustreznim znanjem in v skladu z zahtevami glede kakovosti, sicer lahko ogrozimo tako investicijo kot varnost. Pripravljamo se, da bomo prej ali slej stopili na trg z lastnim projektom, kjer bomo postavili standarde, podobno kot na področju pasivne gradnje.

Sliši se, kot da nekaj že pripravljate?
Tako. Pri nas imamo vedno kar nekaj želez v ognju. Ker pa smo, kot dober ali pa najboljši ponudnik lesenih hiš, vedno v fokusu vseh naših konkurentov, moramo del nekih stvari zadržati do končne izvedbe.

Kakšno konkurenco si želite? In kakšna je?
Želimo si močno konkurenco. Samo takšna je izziv, da tudi sami rastemo. Pod močno konkurenco razumem predvsem nekoga, ki razume, kaj je lesena hiša, in ni še včeraj prodajal knjig ali železnine. Problem nastane, ko na trg vstopijo ljudje, ki tehnologije in življenjskega cikla lesene hiše ne poznajo dovolj dobro. Potem se začnejo dogajati napake, ki lahko ogrozijo celotno branžo.
Realnost na trgu pa je, da že zadnjih nekaj let, tako v Sloveniji kot v Avstriji, podjetij ne vodijo strokovni timi, ampak prodaja, ki tehnologiji diktira, kaj naj izvede in za kakšno ceno. Mi vztrajamo na svoji poti kakovosti.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost? V katero smer razvijate leseno gradnjo? Če je danes standard ničenergijska hiša, kaj bo čez deset, dvajset let?
Ena smer bodo zelo dovršeni tipski projekti z ustrezno nizko ceno, da jih bodo stranke zaradi visokih cen zemljišč sploh lahko financirale. V Avstriji je sreča, da so zemljišča na podeželju komunalno opremljena in dostopna za ceno 20–30 €/m2. Potem za hišo ostane še 220–250.000 €. To je mogoče dosegati samo, če so hiše dejansko tipizirane, kar pomeni manjše število inženirskih ur, manjše število proizvodnih in monterskih ur ter tudi manj reklamacij.
Druga smer so individualizirani projekti, ki se danes še vedno pretežno gradijo v betonu, a današnja tehnologija križno lepljenih plošč dopušča tudi gradnjo v lesu ali v kombinaciji lesa, betona in jekla. Les omogoča bistveno boljšo bivalno kakovost, zato si bo tudi del prestižnih, petičnih kupcev želel leseno hišo z drzno arhitekturo, s katero se bodo lahko pohvalili.
Tretja smer so večstanovanjski objekti. Tudi zaradi ogljikovega dioksida, ki je vezan v lesu, bodo slej ko prej v določenih državah tudi predpisani.

V podjetništvu ste dosegli že zelo veliko. Imate še kakšen izziv v plezanju?
V plezanju mi je največji izziv – iti plezat. V plezanju je podobno kot v poslu. Če ga želiš delati dobro, zahteva celega človeka. Plezanje je izredno kompleksen, zahteven šport, ki ne zahteva samo čvrstega telesa, ampak tudi čvrstega duha. Zato in zaradi odgovornosti do družine in sodelavcev sem se zavestno odrekel največjim avanturam. Seveda pa veliko časa preživim v hribih, predvsem pozimi na turnih smučeh, poleti pa na gorskem kolesu v kombinaciji s plezanjem. Vedno ostajam v stiku z naravo. To se mi zdi pomembno.
Številni ljudje, ki so uspešni v poslu, izgubijo stik z realnostjo. Vsakodnevno jih trepljajo po ramenih, mislijo, da jim ves svet leži pred nogami. Zadošča kratek izlet v soboto popoldne, v hribe, kjer te preseneti nevihta, in v trenutku se zaveš, da si isti mali človek, kot si bil pred tridesetimi, štiridesetimi leti, ko še nisi bil poslovno uspešen. Zato je »čiščenje« v hribih, kjer se zaveš svoje majhnosti, na drugi strani pa povezanosti z ekosistemom, izredno zdravilno in koristno. To je dobro za vsakogar.

 

Pripravil: Matevž Granda
Foto: Outsider

 

Celoletna naročnina

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.