S sodelavcem stojiva pred kavnim avtomatom. Pritisnem številko 2. V odprtino pade plastični lonček, ki se napolni s kavo, na koncu prileti še plastična žlička. Prva kava danes. Do konca delovnega dne še dve. V enem mesecu več kot šestdeset plastičnih lončkov in žličk. V enem letu … groza me je pomisliti na številko. V ustanovi, kjer je zaposlenih več kot tisoč ljudi.

V stotih letih po izumu plastike smo proizvedli 9 milijard ton plastičnih izdelkov. Vsakih 30 sekund v svetovna morja zaide več kot 2000 kilogramov odpadkov. Največji delež teh odpadkov sestavlja plastika. Vsako minuto je prodanih milijon plastenk, letno zavržemo 5000 milijard plastičnih vrečk. Lahka plastična vrečka, tista, v katero v trgovini po nekakšnem avtomatizmu zložimo zelenjavo ali sadje in ki jo potrebujemo le nekaj minut, razpada stoletja. Človeštvu se je zgodila plastična katastrofa.

Plastična katastrofa
Dolgo časa se nismo niti zavedali, kolikšen problem pomeni plastika, koliko plastičnih odpadkov leži v našem okolju in kakšne so posledice tovrstnega onesnaževanja. Pred nekaj leti pa so raziskovalci v Tihem oceanu odkrili zaplate plastičnih odpadkov in danes vemo, da je plastika prisotna domala v vsakem kotičku našega planeta. Zadnja odkritja pričajo o tem, da so prisotnost (mikro)plastike dokazali na Antarktiki, na Arktiki, pa tudi v največjih globinah morja. Morda se nam to zdijo precej oddaljeni kraji, vendar je trend plastičnega smetenja skrb vzbujajoč. Tudi v Sloveniji, kjer se radi ponašamo s tem, da smo »zelena« destinacija, ni nič drugače. Smeti je vedno več. Kot pravi Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, je značilnost Slovenije med drugim tudi ta, da ima vsaka vas gostilno, cerkev, trgovino in odlagališče odpadkov.
Globalno gledano večina plastičnih odpadkov ni usmerjena v recikliranje, na deponije ali v zažig, ampak konča v tleh, opozarja Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja. S pomočjo poplavnih voda, vetrov in drugih mehanizmov prek vodotokov doseže morja in oceane. V enem letu tako zaide v vodo več kot 100 kg plastike na osebo. Znanstveniki so izračunali, da bo že leta 2050 v oceanih več plastike kot rib. Posledice plastičnega onesnaženja so nepredstavljive.
Ko plastični odpadki prispejo do morja, pa se njihova uničevalna pot šele zares začne. Večina plastike – okoli 70 odstotkov – potone, tam pa se s kemičnimi in fizikalnimi procesi razgradi v manjše delce, v t. i. mikroplastiko. To so do dva milimetra veliki delci, ki nevidni potujejo skozi morja in njihove organizme, dokler ne končajo kot hrana na krožnikih ljudi. Mikroplastika, ki nastaja z drobljenjem večjih kosov plastike, se imenuje sekundarna mikroplastika, kot pojasnjuje dr. Manca Kovač Viršek z Inštituta za vode Republike Slovenije, pa poznamo tudi t. i. primarno mikroplastiko, kamor spadajo plastični delci, ki v tako majhni velikosti že vstopijo v naš ekosistem. V to skupino uvrščamo sintetična vlakna, ki v okolje prehajajo s pranjem naših oblačil, plastične pelete, mikroplastiko, dodano čistilnim sredstvom in kozmetičnim izdelkom, ostanke avtomobilskih gum, ki nastajajo med zaviranjem, ter delce barve, ki se spira z ladij in s cestnih oznak. Mikroplastika pa se ne skriva le v Tihem oceanu, nedavno so jo našli tudi v bližnjem Tržaškem zalivu, prisotna je bila v ribah in školjkah.

Poti nazaj ni več
Negativnih učinkov plastike je cel spekter, vseh niti še ne poznamo, vemo pa, kot izpostavlja dr. Manca Kovač Viršek z Inštituta za vode RS, da se iz plastike sproščajo kemikalije, za katere je bilo ugotovljeno, da so mutagene in kancerogene. Na plastiko se vežejo obstojna organska onesnaževala, na njej zelo uspešno rastejo tako invazivne kot tudi patogene vrste mikroorganizmov. Z vodami prehajajo v druge ekološke niše in tam vplivajo na biodiverziteto. Poleg tega patogene vrste ogrožajo zdravje drugih organizmov v vodah – in ne nazadnje tudi zdravje ljudi.
Strokovnjaki opozarjajo, da poti nazaj ni več. Sodobne čistilne naprave namreč ne morejo zajeziti tako majhnih delcev, odstranjevanje mikroplastike iz morja ni mogoče. Zato niti ne presenečajo zadnje raziskave, ki odkrivajo, da na milijone ljudi po vsem svetu pije vodo, ki vsebuje mikroplastiko. Kot še opozarja dr. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta, lahko s sodobnimi analitskimi metodami zlahka ugotovimo, da je mikroplastika danes prisotna domala povsod. Najdemo jo v živilih, zobnih kremah, v zemlji, zraku, ki potuje v urbanih okoljih, našli jo boste celo v prahu pod lastnim kavčem.

Prihodnost brez plastike ni mogoča
Čeprav so naši predniki, ne tako dolgo nazaj, povsem dobro živeli brez plastike, je danes življenje brez tega vsestranskega materiala nemogoče. Pomislimo na nekaj povsem vsakdanjih situacij, pri katerih se zelo hitro izkaže, da je uporaba plastike kljub slabim platem nepogrešljiva. Na primer na področju medicine. »Ko greste na zdravstveni pregled, začne zdravnik zaradi varne in sterilne oskrbe odpirati plastične zavojčke, v roke vzame plastično opremo za enkratno uporabo, rokavice, različne medicinske pripomočke in orodja. Prejmete varno oskrbo, ki vam reši zdravje ali celo življenje. Ko se zaletite z avtomobilom in se vam odpre varnostna vreča, je ta plastična. Med preživljanjem prostega časa, ko se ukvarjate z različnimi športnimi dejavnostmi, bodisi pozimi bodisi poleti – spet, poglejte okoli sebe: vse je plastično,« poudarja dr. Andrej Kržan. »Plastika vam omogoča udobje in varnost. Različne vrste embalaže, ki je večinoma narejena iz plastike, pripomorejo k temu, da lahko živila uporabljamo dlje časa. Tudi nove tehnologije, ki omogočajo uporabo obnovljivih virov energije, kot so npr. vetrne elektrarne, sončne celice in toplotna izolacija – vse slonijo na uporabi plastike,« pove dr. Kržan. Omenimo še oblačila, otroške igrače, plastične vrečke, kozmetiko, predmete za enkratno uporabo in še celo vrsto drugih stvari, brez katerih si vsakdanjega življenja ne znamo več predstavljati. Plastika je neizmerno učinkovit in relativno poceni material, njen največji problem pa je v tem, da je nerazgradljiva. Zato recikliranje ni rešitev. Večino vse plastike sestavljajo izdelki za enkratno uporabo in embalaža. Mnogi se tolažijo, da ločujejo odpadke in da plastično embalažo vestno odlagajo v za to namenjene zabojnike. Vendar smo v resnici pri recikliranju plastike zelo neuspešni. Kot opozarja Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja, smo po izsledkih zadnje študije v zadnjih stotih letih reciklirali le 8 odstotkov proizvedene plastike. Za boljšo predstavo; v Evropi, ki velja za vodilno pri recikliranju plastike na svetu, recikliramo le tretjino vse plastične mase.

Plastična vrečka – simbol potrošništva
Poglejmo v prvo trgovino za vogalom. Trgovci nam že nekaj časa ponujajo izbiro: 20 centov za plastično vrečko na klasični blagajni ali neskončno število brezplačnih plastičnih vrečk na samopostrežni blagajni. Kaj nam s tem pravzaprav sporočajo? Gre zgolj za maksimizacijo dobička na račun števila zaposlenih? Ali na račun okolja?
Na trgu EU vsako leto pristane skoraj sto milijard plastičnih vrečk. Ocenjena letna poraba lahkih plastičnih nosilnih vrečk na prebivalca se giblje od štirih vrečk na Danskem in Finskem do 466 na Poljskem, Portugalskem in Slovaškem. Ob tem se lahko vprašamo, zakaj povprečni Danec porabi letno le štiri vrečke, Poljak pa kar 466 vrečk. Mnoge države po svetu so prodajo plastičnih vrečk prepovedale. EU na tem področju močno zaostaja. Nekatere države so sicer z uvedbo dajatev in drugih ukrepov že zmanjšale njihovo uporabo, še vedno pa jih vsako leto več kot osem milijard konča na smetiščih Evrope. In zdaj si postavimo vprašanje: kaj bi se zgodilo, če plastičnih vrečk v trgovinah ne bi bilo več? Na primer, v trgovini z oblačili kupujemo novo majico, na blagajni pa ugotovimo, da je nimamo kam spraviti. Bi morda že v trgovini še enkrat premislili, ali majico sploh potrebujemo? Morda. Brezplačna vrečka je zaveznica trgovca.

Koncept ZERO WASTE – življenje z manj odpadki
Kupi poceni, po uporabi zavrzi, kupi novo – to je nekakšen »modus operandi« sodobnega načina življenja. In čeprav se mnogo ljudi še vedno ni pripravljenih odreči navadam in ugodju, ki ga je prinesel potrošniški način življenja, je vedno več tistih, ki razmišljajo ravno nasprotno. Zavrni, česar ne potrebuješ, zmanjšaj uporabo, ponovno uporabi, popravi, recikliraj. To so glavna načela trajnostnega načina življenja, vedno bolj priljubljenega koncepta »zero waste« oziroma načina življenja z manj odpadki, življenjskega sloga prihodnosti, za katerega se odloča vse več ljudi. Čeprav se proizvodnja plastike povečuje in so napovedi črnoglede, imamo uporabniki v rokah pomemben vzvod – z večanjem povpraševanja po drugačnih proizvodih, po bolj ekoloških rešitvah, po produktih brez embalaže in ne nazadnje z zmanjševanjem lastne porabe stvari. Kot opozarja Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, lahko članice mreže Zero Waste Europa največ naredimo z zavrnitvijo nepotrebne embalaže, plastičnih vrečk in izdelkov za enkratno uporabo, saj vse našteto sestavlja največji del zavržene plastike. Namesto plastične nakupovalne vrečke uporabimo platneno vrečko za večkratno uporabo, namesto plastičnega pribora uporabimo lesenega, ne kupujmo vode v plastenkah, temveč pijmo vodo iz pipe in steklenic za večkratno uporabo. Kot potrošniki lahko začnemo odgovorno nakupovati, poudarja Živa Lopatič, vodja pravične trgovine 3Muhe. Prvi korak je temeljit premislek o tem, kaj zares potrebujemo v svojem življenju. Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja pravi, da po zadnjih podatkih v Sloveniji letno zavržemo 10 kg še uporabnih stvari na osebo. Zato: ne kupujmo nepotrebnih stvari, ki se potem kopičijo v naših omarah ali pristanejo v smeteh, kupujmo manj in bolj kakovostno, oblačila, pohištvo, kuhinjske aparate in podobne predmete kupujmo iz druge roke ali si jih izmenjujmo, stvari, ki jih potrebujemo le občasno, si izposodimo. Po svetu in tudi v Sloveniji obstaja vedno več centrov ponovne uporabe, trgovin z rabljenimi oblačili, garažnih razprodaj, trgovin brez embalaže, izposojevalnic stvari, knjižnic, izmenjevalnic, popravljalnic.

Vedno več je nevladnih organizacij in civilnih iniciativ, ki se jim lahko pridružite in ki si prizadevajo tako za spremembe v vsakdanjih navadah ljudi kot tudi za spremembe na zakonodajni ravni. Vsakič, ko se odpravimo v trgovino, smo kot na volišču. Z vsakim svojim nakupom damo nekomu svoj glas. Od nas je odvisno, koga in kakšne prakse bomo podpirali ter kako bomo s svojimi odločitvami vplivali ne samo na usodo našega okolja, temveč na prihodnost nas samih.

Eno leto je minilo, odkar s sodelavci uporabljamo klasične skodelice za kavo. Šest oseb v naši pisarni je zaslužnih za to, da je na leto porabljenih približno tri tisoč plastičnih kozarčkov manj. In to je šele začetek.

Napisala: Martina Černe