Ko to pišem, teče stotriinpetdeseti dan letošnjega leta in jaz še nisem kupila plastenke pijače ali uporabila papirnatega oziroma plastičnega kozarčka za kavo, čeprav na teden spijem vsaj tri take-away kave. Če me spomin ne vara, sem v tem času kupila tri plastične vrečke, pa še te le zato, ker res ni bilo druge izbire. Za spremembo življenjskega sloga sem se odločila med novoletnimi prazniki, ko sem imela malce več časa za branje svojih najljubših spletnih časnikov, iz katerih mi je prihajalo naproti vedno več člankov o rajskih plažah, ki so preplavljene z odpadki, o morskih živalih, ki imajo želodce polne plastike, in o ogromnih plastičnih kontinentih, ki plavajo po naših oceanih. Nekje na dnu hrbtenice sem začutila grozo, ki se je polagoma začela razraščati in širiti navzgor do glave. Misel na to, da bo paličica, s katero si čistim ušesa, preživela moje otroke, vnuke in pravnuke, mi je v prsih naredila črno luknjo, ki je začela sesati vse praznične vesele misli. Smo v svoji gonji za udobjem in bogastvom res tako globoko ranili vse, kar je z nami živega na tem svetu?

Mislila sem, da bo težko. Sploh ni. Nič me ne ovira, nobenega pomanjkanja ne občutim. Vsakič, ko si na poti v službo kupim kavo v našem lokalnem obcestnem take-away baru ali na bencinski črpalki, pač operem lonček, namesto da bi ga vrgla v smeti. Plastenke sem nadomestila s termo jekleno steklenico za vodo. Te so letošnji hit med poslovnimi darili, kar seveda z veseljem pozdravljam. Šampone in mila kupujem v trdnem (in zelo dišečem) agregatnem stanju pri znamki, ki del svojih prihodkov namenja ohranjanju okolja, uničenega zaradi kozmetične industrije. Plastične zobne ščetke sem zamenjala za bambusne. Hrano kupujem v trgovini na lokalni tržnici, ki je ob novem letu izobesila napis, da lahko za delikatese prinesemo svoje posodice. Ko odpreš oči, opaziš, da se vedno več podjetij in znamk zaveda škode, ki jo povzroča potrošnja, in tudi načinov, kako jo čim bolj zmanjšati.

Kar je še zanimivejše, spoznavam vedno več ljudi z vseh koncev in krajev družbe, ki so se prav tako odločili za manj plastično življenje. Z bratrančevo ženo imava prijateljsko tekmo, katera se bo ob naslednjem snidenju lahko pohvalila z več novimi »zelenimi« gospodinjskimi ukrepi. Nasvete si izmenjujemo tudi na Twitterju in Facebooku. V lokalu, kamor občasno hodim na kosilo, pa smo že znani kot člani nekakšnega kulta, ki se prepoznavamo po steklenih ali bambusnih lončkih, ki jih nosimo v rokah. Odločila sem se, da nikogar ne bom prepričevala, naj se nam pridruži. Dovolj je, da objavim lesene ščetke, pa se mi že čez nekaj dni oglasijo novi zadovoljni uporabniki.

Pobude za odpravo plastike za enkratno uporabo so dosegle tudi Evropsko komisijo, ki pripravlja direktivo za prepoved plastike v izdelkih, ki so najpogostejši odpadki v morju in na kopnem (plastični krožniki, pribor, slamice, palice za balone, paličice za čiščenje ušes in podobno). Po vsem svetu organizirajo čistilne akcije, ki pod mestnimi odlagališči odpadkov kar naenkrat odkrijejo čudovite rajske plaže. Takšne novice mi v poplavi sicer obupnih novic o prerivanju na svetovnih političnih prizoriščih dajejo upanje, da smo še povezani na nekakšni kolektivni ravni, tako med seboj kot tudi z drevesi, želvami, pingvini, kiti, levi, kačjimi pastirji, algami in ostalimi živimi bitji, s katerimi si delimo Zemljo.

Odkar se zavedam tega, da moje odločitve lahko vplivajo na stanje našega skupnega planeta, sem postala bolj pozorna na svet, ki me obdaja. Na malenkosti, ki jih prej nisem opazila, ker so se mi zdele samoumevne. Opazovati sem začela gozd, ki je v nekaj letih prerasel čistino, ki jo je na sosednjem hribu povzročil žled. Pa divje čebele tesarke, ki so se letos naselile v našo hišico za insekte in mi dale upanje, da je narava močnejša od kemije, s katero so leta in leta zastrupljali travnik pod našo hišo. Njihovo brenčanje na sosedovih češnjah je bilo najlepša glasba pomladi. Pred nekaj dnevi me je službena pot vodila čez Gorjance. Nekje na sredini sem odprla okna v avtomobilu in globoko vdihnila vonj gozda.

Napisala: Nina Kožar

Besedilo je bilo objavljeno v 14. številki revije Outsider (poletje 2018) Na spletu objavimo do 10% vsebin tiskane revije.

Radovedni? Berite Outsider!