Zadnjih nekaj dni kulturno javnost pretresata »deložacija« nevladnih organizacij, ki so najemale prostore ministrstva za kulturo na Metelkovi 6 in »umetniška akcija«, ki ji je sledila. Reakcije na dogodek v medijih kažejo na to, kako se v našem prostoru sistemsko poglablja razkol.
V pravni državi, kot je Slovenija, medsebojne odnose med najemodajalcem in najemojemalcem ureja najemna pogodba. Če je odpoved pogodbe v skladu z določili pogodbe in zakonodajo, potem to ni deložacija. Če je res, kar minister navaja v odgovoru, da najemniki niso plačevali najemnin in stroškov in je to sporno, potem bi moralo biti afera to, da pogodb niso prekinili že prej. Če je bila pogodba kršena s strani ministrstva, naj se s tem ukvarjajo pravniki in ne vsa slovenska javnost.
O tej zadevi javna debata, ki jo pogrešajo nekateri, ne bi bila potrebna, saj gre za odnos med dvema pravnima subjektoma. Debatiramo lahko kvečjemu o tem, zakaj naj bi nekaterim nevladnim organizacijam nekaj samoumevno pripadalo, medtem ko mnogim drugim to isto ne pripada.
Nekaj dni po odpovedi pogodbe je sledila protestna »umetniška akcija«. Na Maistrovi ulici so pred ministrstvom za kulturo postavili šest pisarniških miz in stolov, na mize pa listke z imeni ministra za kulturo in njegovih sodelavcev. Tam, kjer naj bi sedel človek, je bila polita rdeča barva. Ko sem prvič videl to podobo, sem kljub temu, da sem vedel, da rdeča barva ni prava kri, ampak samo barva, razumel provokacijo, da je avtor »umetniške akcije« usmrtil tiste, katerih imena je zapisal. Seveda sem tudi razumel, da ne zares, ampak le kot umetniško sporočilo.
Avtorje je presenetilo, da minister to razume kot poziv k umoru in da se ljudje, katerih imena so na obarvanih mizah, počutijo ogrožene. Zato so pojasnili, da vendar ne gre za »kri« oseb, ki so navedene v akciji, ampak za kri avtorjev tistih projektov, ki niso podprti s strani ministrstva. Dodali so seveda tudi, da minister pač ne razume umetnosti.
Kot opazovalec lahko razumem, da umetnik ne želi zares ubiti teh oseb, po drugi strani pa se ne morem ne strinjati z ministrom, da karkoli je že hotel umetnik povedati, izraženo na ta način poziva k sovraštvu. In to me pri tej akciji najbolj zmede. Prihaja namreč s strani, ki glasno poziva proti sovražnemu govoru. Ampak tokrat je bilo sovraštvo izraženo zelo eksplicitno.
Poročanje medijev o obeh dogodkih je zelo zanimivo. Kot že rečeno, noben medij, ki je poročal o deložaciji ni zares preveril, ali gre RES za deložacijo. Noben medij tudi ni navajal odziva ministrstva in preveril, ali najemnine res niso bile plačane. Mediji so zgodbo takoj povzeli enostransko, kot pač še eno krivico, ki jo je zakrivila vlada. Raje so sistemsko poglabljali razkol v družbi. Noben medij ni preveril načrtov prejšnjih ministrov za prenovo te zgradbe (ki bi tudi vključevala izselitev organizacij), ki naj bi bila razlog za odpoved pogodbe. Noben se ni obregnil niti ob to, da je stavba res videti v zelo slabem stanju in bi bila prenova nujna. Državo pogosto kritiziramo, češ da ne skrbi za dediščino. Je tokrat skrb za dediščino njen greh?
Problematična se mi zdijo tudi poročanja medijev glede »umetniške akcije«. O njej so poročali s splošnim sprejemanjem, povsem nekritično. Komentar ministra, češ da jo razume kot grožnjo in spodbujanje k sovraštvu, pa so pospremili z obrazložitvijo profesionalne umetnostne kritičarke, da gre pri akciji za »glas umetnika s pozicije nemoči, proti avtoriteti« (ali nekaj v tem smislu). Je torej sovražni govor, kadar ga nekdo poimenuje za umetnost, sprejemljiv? Je pod krinko umetnosti dovoljeno vse? Bi o akciji poročali z enakim odobravanjem in razumevanjem, če bi bila na listkih kakšna druga imena? Ali, kako bi bralec razumel to akcijo, če bi bilo tam tvoje ime? Kot nekaj duhovitega?
Razkol, ki ga sistemsko gradijo politika in mediji, me asociira na peti del tretje sezone kultne serije Black Mirror, z naslovom Men Against Fire. Dogaja se v bližnji prihodnosti. Vojakom vgradijo implantate s katerimi jim kontrolirajo misli in čute. Tako nasprotnikov, proti katerim se borijo, ne vidijo kot ljudi (čeprav to so), ampak kot pošasti, kot demone. Imenujejo jih ščurki. Ubijanje je veliko lažje, saj ubijajo demone. Njihovi kriki niso resnični, njihovi obrazi so popačeni, njihova kri ni prava. Na koncu se proti sovraštvu borijo tako, da svojega sovraštva niti vidijo ne. Če se bosta demonizacija in polarizacija še nadaljevali, je naša prihodnost res črna.
Matevž Granda
Preberite še:
