Na Igriški ulici 3 v Ljubljani je zaživel nov umetniški projektni prostor fundacije umetnika Ulaya. Za njegovo arhitekturo sta poskrbela arhitekta Maša Mertelj in Matic Vrabič (Mertelj Vrabič Arhitekti).
Nedavno preminuli Frank Uwe Laysiepen (1943-2020), bolj znan kot Ulay, je bil eden najprodornejših performativnih umetnikov dvajsetega stoletja. Ljubljana kot njegov (drugi) dom je v preteklem letu dobila tudi svoj projektni prostor, ki ga je na Igriški ulici odprla Fundacija Ulay. Ulay se v svoji umetniški praksi spopada z nekaterimi izmed najbolj osnovnih, a hkrati najpomembnejšimi vprašanji človeškega obstoja. Predan je »vseživljenjskemu kreativnemu procesu raziskovanja lastne identitete«, kot beremo v besedilu, namenjenemu predstavitvi performativnega projekta Code of Conduct, in identiteta je tudi tisto, ob kar neizogibno zadenemo ob premisleku o arhitekturi novega projektnega prostora.
Oblikovanje prostora, namenjenega umetnosti, je zagonetna arhitekturna naloga. Pogosto se v želji, da bi pozornost preusmeril na razstavljene objekte ali na umetniško dogajanje, ki ga gosti, umika v zadržanost in brezizraznost bele kocke, zaznamovane kvečjemu z obstoječimi arhitekturnimi elementi, kadar gre za prenovo. In na prvi pogled bi se nam morda lahko zazdelo, da novi prostor Fundacije ULAY počne prav to: z brezdanjo sivino in popolno odpovedjo invazivnim arhitekturnim intervencijam vztraja v pasivni drži.
Pa vendar; mar ni iskanje lastne identitete in prevpraševanje družbenih kodov prav tisto, na čemer temelji ves Ulayev umetniški opus? Mar ni hudomušna odpoved delovanju prav tista najdrznejša poteza, ki bi jo arhitekta lahko izvedla? Siva kocka galerije nas kot obiskovalce zaloti nepripravljene: kako naj bi se v tem prostoru pravzaprav vedli? Kakšna je njegova identiteta, kako se mu lahko približamo? Proces prevpraševanja se lahko začne, in kot ob vsej najboljši umetnosti, smo glavni akterji v njem mi sami. Kaj zares pričakujemo od prostora, namenjenega umetnosti? In konec koncev, kaj pričakujemo od arhitekture?
Mertelj Vrabič:
»Fundacija Ulay je novembra 2019 odprla projektni prostor v Ljubljani. Namesto pričakovane prostorske intervencije smo prostor v sklopu prenove popolnoma očististili in vse obstoječe elemente nad nivojem tal prebarvali s plastjo sive barve.«
Hana Ostan Ožbolt, vodja fundacije: »Za nas je bilo zelo pomembno, da smo skupaj z arhitektoma izhajali iz zavedanja, da prostor ni galerijski in to tudi ne želi biti. Gre za projektni prostor – že ime pove, da je namenjen (različnim) »projektom« – ki v svoji naravi nosi določeno odprtost, prehodnost, nestalnost, eksperiment. Vsi ti momenti so nam bili zelo pomembni. Prostor je namenjen tako seminarjem kot manjšim razstavam, tako predavanjem kot film-screeningom – kako ga ohraniti in obnoviti na način, da lahko v sebi ohrani vse te različne potenciale, je bil izziv, ki smo se ga lotili skupaj z odličnima Mertelj Vrabič. Ni treba, da je prostor pefrektno izčiščen oz. brez napak in prask, da deluje. In naš deluje.«
Ime projekta: Projektni prostor Fundacije ULAY
Lokacija: Ljubljana, Slovenija
Leto: 2019
Naročnik: Ulay Foundation
Površina: 85 m2
Fotografije: Igor Andjelić in Ulay Foundation
Avtorja: Maša Mertelj, Matic Vrabič
Besedilo: Ajda Bračič
Podprite Outsider z naročilom!