Ljubljanski kongres pred dvema stoletjema, o katerem sem že pisal, je nedvomno začetek kongresnega turizma pri nas. Vendar pa je bil začetek morda kar preveč uspešen: večmesečni kongres, na katerem se je med cesarji, kralji, knezi, kanclerji in poslaniki odločalo o usodi Evrope in sveta, je nemogoče prekositi celo danes, ko je Ljubljana prestolnica samostojne države. Kongres Svete alianse ni imel na voljo velikih kapacitet Cankarjevega doma in je zato za prebivališča vladarjev, delegatov in osebja moral najeti vsa razpoložljiva stanovanja in reprezentančne prostore v mestu, vendar pa njegov blišč še danes mimogrede pomete s sicer nedvomno uglednim mednarodnim kongresom zastavoslovja ali pa kongresom Mednarodnega združenja kardiovaskularnih in torakalnih kirurgov. Z njim ne more tekmovati niti srečanje med Bushem in Putinom na gradu Brdo leta 2001, ki je trajalo komaj toliko časa, da bi avstrijski cesar in ruski car med dopoldanskim obiskom lahko v miru spila vsak svojo skodelico čaja.

Ljubljanski kongres je bil kot primer razpršenega turizma, kjer so se elitni gosti naselili kar v domovih meščanov in plemstva, namesto da bi zanje gradili posebne namestitvene kapacitete, na nek način tudi zelo sodoben, trajnosten in pragmatičen vzor. Seveda je bilo takrat v mestu komaj kaj sob za popotnike, odločitev za kongres pa je bila sprejeta mnogo prehitro, da bi lahko glede novih namestitvenih možnosti kaj postorili. Uradni gostitelj, avstrijski cesar Franc I., je imel v mestu, tako kot v vseh drugih deželnih prestolnicah, že »svojo hišo«, ki mu je ni bilo treba najemati. To je bila tako imenovana Fištamija oziroma Vicedomski dvorec na mestu poznejšega Deželnega dvorca, današnjega sedeža Univerze v Ljubljani. Drugi visoki gosti pa so si preko svojih posrednikov, ki so jih v kranjsko prestolnico poslali takoj po cesarskem vabilu, najemali čim boljše prostore, ki so bili na voljo. Poleg avstrijskega cesarja je bila posebna pozornost namenjena ruskemu carju Aleksandru, ki se je v Ljubljani po vsem sodeč zelo dobro počutil, morda tudi zaradi relativnega razkošja Škofijske palače, kjer je bil s svojim spremstvom nastanjen od januarja vse do maja, ko se je kongres razpustil. Car in cesar sta skupaj z drugimi vladarskimi osebami skrbela za družabne dogodke, obiske in neformalna posvetovanja. Pravo kongresno delo pa je vodil, usmerjal in o njem odločal avstrijski kancler, knez Metternich.

Avstrijski kancler Metternich, najemnik pri Zoisovih

Ravno Metternich je poskrbel za detajl, zaradi katerega vseeno lahko primerjamo srečanje med Bushem in Putinom z dogodki leta 1821. Grad Brdo, kjer so slovenski gostitelji sprejeli najmočnejša državnika tistega časa, nato pa se diskretno umaknili pred kamerami in mikrofoni svetovnih medijev, ki zanje niso bili zares zainteresirani, je bil pred dvema stoletjema v lasti tedaj še mogočne rodbine Zois. Baron Žiga Zois, znanstvenik, mecen in avtor slovenskega razstvetljenskega projekta, brez katerega danes morda ne bi bilo niti slovenske kulture niti slovenske znanosti, je bil v času Ljubljanskega kongresa že dobro leto mrtev. Njegova palača na Bregu pa je za ogromno, a racionalistično in utilitarno pusto zunanjščino še vedno skrivala kulturno in znanstveno bogastvo brez primere na Kranjskem. Ravno to hišo si je za Metternich izbral za svoje prebivališče med kongresom. Morda tudi zato, ker je avstrijski kancler barona Zoisa že obiskal maja 1816 – takrat je prefinjeno intelektualno ozračje okrog barona nanj verjetno napravilo nadvse ugoden in prav nič provincialen vtis.

Ferdinand, kralj obeh Sicilij

Zgodnje devetnajsto stoletje še ni poznalo kongresov, ki bi bili javni, kjer bi udeleženci na trakovih okoli vratu nosili svoja imena in kjer bi lahko novinarji neposredno sledili debatam in odločitvam. Udeleženci Ljubljanskega kongresa so okrog vratu nosili odlikovanja, namesto v dvoranah so se sestajali v zasebnih kabinetih, med sabo so se tako ali tako že vsi poznali, zapisnike kongresa pa so obvladovali v skrbni tajnosti. To je bil še vedno čas kabinetne diplomacije stran od oči javnosti, ki se je začela rahljati šele po prvi svetovni vojni. Zato je Ljubljanski kongres poznal velike javne dogodke, če govorimo o vojaških paradah, mašah, vladarskih obiskih, koncertih in plesih. Če pa govorimo o pravem diplomatskem usklajevanju in pogajanju, pa moramo pogled usmeriti ravno v Metternichovo zasebno najeto stanovanje pri Zoisovih.

Vojvoda Gallo, ki so mu prisluškovali

V njegovih sobah so namreč potekale skoraj vse plenarne seje kongresa. Tu pa se je zgodil tudi dogodek, za katerega Ljubljančani tistega časa niso nikoli izvedeli. Prvotni namen Ljubljanskega kongresa je bil ureditve razmer v Kraljestvu obeh Sicilij, kjer je ljudstvo od svojega absolutističnega kralja Ferdinanda zahtevalo ustavo in vsaj nastavke liberalne vlade. Ferdinand, ki se je doma pretvarjal, da načeloma ni proti liberalizaciji svoje vladavine, je istočasno pri vladarskih kolegih po Evropi iskal podporo, da bi lahko obračunal z domačimi reformisti. Po vrsti spletk in peripetij sta zato v Ljubljano poleg svojega vladarja prispela dva poslanika iz južnoitalijanskega kraljestva: vojvoda Gallo, ki je bil predstavnik liberalne struje iz Neaplja in je bil naivno prepričan, da zastopa tudi želje svojega suverena, in tajni zastopnik Ferdinandovih resničnih absolutističnih želja, vojvoda Ruffo. Seveda se oba poslanika nista smela istočasno srečati pri Metternichu, ker bi Gallu postalo jasno, da ga je njegov lastni vladar prevaral in da komaj čaka, da se iz Ljubljane na svoj absolutistični prestol vrne s pomočjo ruskih in avstrijskih vojaških čet. Operetni diplomatski oder je postavljen, dramske osebe so znane. Besedo lahko prepustimo Vladimirju Šenku, ki je leta 1941 objavil prvo slovensko diplomatskozgodovinsko študijo o Ljubljanskem kongresu:

»Vojvoda Gallo seveda ni smel vedeti, da Ruffo igra v Ljubljani tako važno vlogo kraljevega opolnomočenca. (…) tudi Ruffo ni imel nobene želje, da bi se na seji srečal z Gallom. Vendar je Ruffo želel videti ponižanje in vedenje svojega nasprotnika, ki mu bodo čitali obsodbo neapeljskega konstitucionalnega reda in s tem tudi Galla samega. Zato so ga njegovi prijatelji spravili v sosednjo, Metternichovo delovno sobo, ter mu navrtali luknjo skozi vrata, da je lahko videl in slišal vse, kar se je dogajalo na seji. Ruffo je tako lahko svojemu gospodarju opisoval svoja neposredna opazovanja pri čitanju obsodbe neapeljskim konstitucionalcem in omejitve kraljeve absolutistične oblasti.«

Vojvoda Ruffo, ki je prisluškoval za vrati Metternichove delovne sobe v Zoisovi palači

Domnevam, da se družina Zois nad luknjo v vratih ni preveč pritoževala, morda je postala celo majhna družinska znamenitost. Ali pa so vrata po odhodu visokih gostov zamenjali oziroma vsaj zadelali? Kdo bi vedel, čeprav ni čisto nemogoče, da je kakšna oprijemljiva sled za spletkarskimi diplomati pred dvesto leti v Zoisovi palači vseeno ostala. Od vseh rezidenc visokih gostov v Ljubljani je namreč ravno ta hiša (skupaj s škofijsko palačo) ohranila največ sledov preteklosti in najmanj sprememb namembnosti. Ljubljančani pa so medtem, ne da bi vedeli za vse spletke v diplomatskih kabinetih, z veseljem spremljali parade in družabne govorice, maja pa so po odhodu gostov navdušeno preštevali cekine in darila, ki so jih prejeli za svoje gostoljubje in morda tudi kot odškodnino za poškodovan inventar.

Miloš Kosec