Pred dvesto leti je Ljubljana prvič (in verjetno zadnjič) za nekaj mesecev postala diplomatsko in družabno svetovno središče. Januarja 1821 so malo provincialno mesto na Kranjskem preplavili visoki obiskovalci: dva cesarja, kralj, vojvode, diplomati, visoko plemstvo in bančniki, z njimi pa so prišle stotine služabnikov, vojakov, kuharjev in glasbenikov. Povod za zborovanje evropskih sil je bil kaj žalosten: v Neaplju je izbruhnila revolucija, ki je od svojega vladarja pričakovala ustavo, torej prve skromne korake v smeri demokratične ureditve, kjer bi si ljudstvo s svojim vladarjem oblast vsaj delilo. Vladarji, ki so komaj nekaj let prej premagali Napoleona in z njim, tako so mislili, vsako misel na preureditev političnih odnosov, so se hitro odzvali in sklenili zatreti takšne predrznosti.
Da so se zato zbrali ravno v Ljubljani, ni bilo naključje. Prvi kongres po zmagi nad Napoleonom se je odvijal na Dunaju, kjer pa so se mnogi udeleženci pritoževali, da zaradi nenehnih plesov, družabnosti, koncertov in splogledljivih dunajskih dam niso mogli zares delati. Naslednji kongres si je za prizorišče izbral majhno šlezijsko mesto Opava, ki pa se je svetovljanskim udeležencem le zdelo nekoliko preveč zaspano podeželsko gnezdo. Avstrijski zunanji minister knez Metternich je zato za kongres, kjer bi uredili »italijansko vprašanje«, predlagal Ljubljano, ki se je izkazala za dober kompromis. Mesto je imelo v tem času gledališče, ki je lahko sprejelo dvakrat več ljudi od današnje ljubljanske opere (poleg domačih igralcev in glasbenikov je avstrijski cesar za vsak slučaj najel še italijansko gledališko družbo), deželno plemstvo je za plese lahko ponudilo redutno dvorano, mesto pa je kljub svoji velikosti premoglo kar nekaj palač, primernih za nastanitev kronanih glav in njihovega spremstva. Metternich je namreč za prizorišče kongresa najprej hotel določiti Gorico, ki je bila bliže Italiji in je imela v zimskih mesecih precej bolj ugodno podnebje. Vendar pa je bila Gorica za pričakovano število obiskovalcev kljub vsemu premajhna, zato je prst avstrijskega kanclerja obstal na današnji slovenski prestolnici.
Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein: Frančiškanska cerkev v pokongresni dobi
Za razliko od Neaplja je so bila zgodnja leta devetnajstega stoletja za Ljubljano srečen čas. Meščani so kljub redkim svobodomislecem znali upoštevati svoje mesto v družbenem redu ter so brez pretirane prisile sledili pozivu svoje deželnega očeta, cesarja Franca, ki je ljubljanskim učiteljem jasno povedal, da novotarij ne potrebuje in da lahko takšni prekucuhi njegove dežele kar zapustijo. Deželna oblast je Friedricha Gentza, Metternichovega vplivnega tajnika, prosila, če bi lahko v času kongresa osebno cenzuriral Laibacher Zeitung, edini kranjski časopis, ta pa je prošnji velikodušno ugodil. Enako trajne vrednote, kot so politična konservativnost in pragmatizem, so v Ljubljani pustile prostorske spremembe. Staro srednjeveško obzidje, ki je mesto dodobra utesnjevalo, so podrli že skoraj pol stoletja prej. Mesto je zadihalo in se odprlo. Razširilo pa se ni le v predmestja, ampak tudi v svojem političnem pomenu. V času Ilirskih provinc je Ljubljana prvič postala prestolnica večjega ozemlja od male Vojvodine Kranjske; v njej je bil nastanjen upravni aparat območja, ki je segal od Velikega Kleka na severu do Dubrovnika na jugu. Mesto se je prvič po zgodnjem osemnajstem stoletju, gradnji nove ljubljanske stolnice in željam članov Akademije delovnih, ki so sanjali o novem »kranjskem Rimu«, začelo bolj ambiciozno preobražati in dihati s polnimi pljuči.
Friedrich Gentz, Metternichov glavni tajnik, “častni cenzor” Laibacher Zeitunga in udeleženec kongresa, ki je Ljubljano imenoval za “svetlobno točko Evrope”
Drevoredi so pobočja Rožnika povezali z mestom in zakoličili bodoči Tivoli. Ladje in čolni so Ljubljanico iz transportne žile spremenili v izletniško infrastrukturo. Sprehajalne poti na grajskem griču so z razgledi proti zasneženim alpskim vršacem obiskovalcem razkrili komaj nekaj ur oddaljeno dramatično naravo, ki se bila vabljiva za novo romantično senzibilnost. Ljubljana ni bila več majhno baročno mesto škofa in deželnega glavarja, obenem pa se še ni začela zares razvijati v sodobno industrijsko, politično in narodno središče, ki prinese s sabo tudi hrup, umazanijo in politične nemire. Gentz, tajnik in ljubljanski častni cenzor, je zato lahko zapisal: “Kakor to čudno zveni, Ljubljana je danes dejanska svetlobna točka Evrope.” Pod krošnjami kostanjev gostinskih vrtov se je patriarhalnim Ljubljančanom takrat lahko zazdelo, da je napočil spokojen in prijeten “konec zgodovine”.
Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein: Pogled na Ljubljano z juga
Sredi mesta se je začel oblikovati ambiciozni javni prostor, ki je svojo končno obliko dobil kmalu po kongresu in se pod imenom Kongresni trg v identiteto Ljubljane zapisal enako močno kot Tivoli. Kongres je namesto spomenika v Zvezdi (ki so ga, prav po ljubljansko, nameravali zgraditi takoj po odhodu kronanih glav, nato pa je zmanjkalo denarja in zanosa) zapustil še gostilno Ruski car ter Cesto dveh cesarjev. In, nenazadnje, Ljubljana je leta 1821 prvič doživela naval množice tujih obiskovalcev, ki so najemnine in cene živil pognali v nebo, napolnili žepe lastnikov hiš in verjetno razjezili običajne najemnike. V dobrem in slabem lahko kongres pred dvema stoletjema razumemo za začetek formacije sodobne Ljubljane, polne zelenja in lepih vedut, pa tudi AirBnB-ja in uslužnosti do dovolj uglednih in premožnih tujih obiskovalcev ter strogosti do tistih, ki so preglasni ali niso hišni posestniki.
Prihodnjič pa o Metternichovi ljubljanski rezidenci in vohunski luknji v vratih.
Miloš Kosec
