Grad Cmurek je že sto let nekje na meji. Najprej seveda na meji med dvema državama, vendar pa je bil grad s posestvom svoj čas presekan tudi z jezikovnimi, socialnimi in družbenimi mejami. Po drugi svetovni so v Cmurek za pol stoletja umestili Zavod za duševne in živčno bolne, s katerim je bila med stavbo in njeno okolico potegnjena še ena, morda najtežje prehodna meja. Sobivanje med neželjenimi ostanki fevdalne preteklosti in neželjenimi ljudmi v pred očem odmaknjenih ustanovah ni bilo edinstveno: marsikateri grad in socialna ustanova sta doživeli prisilno sožitje, ki je bilo neprimerno tako za dragoceno kulturno dediščino kot tudi za varovance zavodov, ki bi namesto velikih in hladnih dvoran na odmaknjenem podeželju potrebovali bolj humano namestitev in oskrbo, vpeto v vsakdanje življenje. Kljub temu prisilno sožitje ni bilo povsem brez vzajemnih koristi: grad je verjetno ravno zato nekako preživel do danes, obenem pa je s prostori, kakršni so pač bili, ranljivim stanovalcem nudil vsaj nekakšno domovanje.
Zavod se je iz gradu izselil leta 2004, dezinstitucionalizacija, s katero so bili pri nas že pred desetletji narejeni prvi in v mednarodnem merilu zelo zgodnji premiki, pa je končno le napredovala. Meje so takrat padale: državne in tiste v glavah. Grad Cmurek je bil tudi tokrat na meji, samo da bistveno bolj optimistično kot v dvajsetem stoletju: postajal je model grajenja odnosa do lastne preteklosti in ohranjanja dediščine, tako arhitekturne kot tudi družbene in socialno odgovorne dediščine. V novem tisočletju je namreč grad v upravljanje prevzel Muzej norosti Trate, entuziastična skupina strokovnjakov in zanesenjakov, ki med dediščino Zavoda in dediščino gradu ni videla konflikta ali pa neželjenega poglavja iz preteklosti, ki bi ga morali pozabiti. Dilema v zvezi z dediščino, ki pogosto ni jasna osrednjim odločevalcem, je bila tu intuitivno razumljena: edini zrel odnos do preteklosti je lahko samo upoštevanje vseh, dobrih in slabih, tako vizionarskih kot tudi problematičnih zgodovinskih izkušenj. Iz tematizacije na prvi pogled najbolj spornega obdobja gradu je Muzej norosti vzpostavil njegovo najmočnejšo in najprepoznavnejšo točko. Iz marginaliziranega, iz javne zavesti odrinjenega obdobja pa je odgrnil tančico distance in v gradu na robu države in družbe vzpostavil naravnost svetovljanski projekt. O Muzej norosti je scenaristi in režiser Amir Muratović posnel tudi odličen dokumentaren film.
Pred kratkim pa je ta izjemna zgodba o lokalnem entuziazmu in postopni revitalizaciji – tako stavbe kot medosebnih odnosov z drugačnimi – začela postajati bolj tipična in znana. Pa ne po krivdi Muzeja norosti. Ne le, da lastnik (država) in upravljalec (Socialno varstveni zavod Hrastovec, ki je še vedno umeščen v grad Hrastovec, ravno tako pomemben kulturni spomenik) zaenkrat nista opazila, kakšno srečo imata s pobudo muzeja; letos je SVZ Hrastovec od Muzeja zahteval, da se izseli. Med tem, ko pogajanja med zavodom, muzejem in državo še tečejo, pa se je prejšnji teden zgodil še vlom v grad in kraja ter poškodovanje eksponatov muzeja. Naključje? Pred zaključeno preiskavo je nemogoče reči karkoli zanesljivega, dejstvo pa je, da so vlomi, požigi in druge naključne katastrofe v objektih kulturne dediščine na žalost bolj pogost gost kot v običajnih, manj dragocenih in manj spornih stavbah.
Dvorišče gradu Cmurek (foto: Jakob Vogrinec / Creative Commons)
Epidemija 2020-2021 ni pometla samo z množičnim turizmom in drugimi prividi normalnosti, v katere so se odevali družbeni, politični in prostorski problemi pri nas. Čez noč so izginili tudi vsi domnevni tuji investitorji, ki menda s polnimi žepi čakajo, da pokupijo zaščiteno dediščino in jo nato v skladu z zahtevami obnovijo ter spet predajo v javno uporabo. Takih investitorjev, razen ene ali dveh izjem, ni in jih tudi nikoli ni bilo. V nasprotju z njimi pa so kal pognale druge, medijsko manj izpostavljene zgodbe, ki pa so v svoja tla bistveno bolj vpeta in zato klijejo bolj samozavestno in zanesljivo. To so zgodbe lokalnih pobud in entuziastičnih posameznikov, kakršno je na primer društvo za oživitev gradu Borl, katerih desetletja trajajoči napori prve otipljive sadove žanjejo ravno v teh mesecih, ko se zaključuje prva faza prenove slikovitega gradu na vzpetini nad Dravo. Takšno lokalno, postopno in izjemno uspešno je tudi oživljanje predolgo prezrtega gradu Rihemberk na Primorskem. Ključna za ohranitev in revitalizacijo dragocene arhitekture, interjerjev in parka dvorca pri Šoštanju, ki ga je pred časom izpraznil oddelek Psihiatrične bolnišnice Vojnik, je pobuda Dvorec Gutenbuchel. Takšne pobude ne le preprečujejo popoln propad starosvetnih objektov in jih počasi obnavljajo, ampak jih s časom tudi ponovno vpenjajo v njihov nekdanji lokalni kontekst. To pa je za dolgoročno preživetje kulturne dediščine najbolj ključno. Dokler ne bodo odločevalci razumeli, da si morajo bistveno bolj od na hitro izdelanih vizualizacij bodočih klinik in hotelov najvišjega razreda v objektih kulturne dediščine želeti ravno lokalne, strokovne, postopne in entuziastične pobude, kakršna je Muzej norosti, se bomo ob izginevanju in uničevanju kulturne dediščine morali še naprej spraševati: kdo je tu pravzaprav nor?
Miloš Kosec
Naslovna fotografija: Zeitblick / Creative Commons
Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.
